Jedro

V postopku, v katerem sodišče odloči o priposestvovanju dela nepremičnine, mora izvedenec izdelati elaborat parcelacije. To pa ne pomeni, da je s tem pravnomočno določena meja v razmerju do tretjih.

Izvedenec je stroške izdelave elaborata upravičen zaračunati po ceniku geodetskih storitev.

Izrek

Pritožbi se zavrneta ter se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

Obrazložitev

1. V tej pravdi gre za spor v zvezi z vprašanjem, ali je tožeča stranka priposestvovala tri dele nepremičnine tožene stranke. Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu tožbenemu zahtevku ugodilo. Na podlagi elaborata izvedenca J. D., ki je sestavni del izpodbijane sodbe, je priposestvovane dele označilo z rezerviranimi parcelami: parc. št. 297/6, k.o. X (ID številka 000), parc. št. 297/7, k.o. X (ID številka nepremičnine 000), parc. št. 297/8, k.o. X (ID številka 000). Višji zahtevek je zavrnilo ter nazadnje odločilo še o pravdnih stroških. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče izvedencu priznalo nagrado v višini 1.243,80 EUR ter nato po obračunu prispevka in davka odločilo, da se iz predujma izvedencu nakaže skupen znesek 1.492,56 EUR.

Pritožba tožene stranke proti sodbi:

2. Pritožnici se sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge po 338. členu ZPP (1). Sodišču predlagata, naj sodbo spremeni in zahtevka v celoti zavrne, če pa to ne, naj sodbo vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, vendar pred drugega sodnika. Bistvena mesta pritožbe bo sodišče povzelo oziroma predstavilo v ožjem delu obrazložitve in sicer skupaj z odgovorom pritožbenega sodišča na te navedbe.

Pritožba tožene stranke proti sklepu o izvedenini:

3. Tožena stranka sodišču v tej pritožbi predlaga, naj sklep razveljavi ali pa ga spremeni tako, da se izvedencu prizna nižji znesek. Pritožnici izvedencu zaradi izstavitve računa, sodišču pa zaradi potrditve tega računa očitata podvajanje posameznih postavk. Navajata, da se znesek za izdelavo elaborata obračuna po ceniku geodetskih storitev. Pritožnici trdita, da je to neutemeljeno, saj je izdelek za toženo stranko brez vrednosti (pojasnjuje, zakaj naj bi bil elaborat slab oziroma napačen). Sprašujeta se, za kakšen cenik sploh gre in čigav je ta cenik. Trdita, da če je elaborat rezultat nekega izvedenskega opravila, kar je obračunano samostojno, je seveda to potrebno upoštevati in ni mogoče istega dela obračunavati dvakrat. 4. Pritožba proti sklepu je bila vročena nasprotni stranki in izvedencu, pritožba proti sodbi pa je bila vročena nasprotni stranki. Na vročeni pritožbi ni nihče odgovoril. 5. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi proti sodbi:

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobenih procesnih kršitev, pomislekov pa nima niti glede pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Bistveno za zadevo je, da je sodišče na podlagi dokaznega postopka ugotovilo, da je tožeča stranka, pred njo pa še njeni pravni predniki, sporne dele sveta, ki sicer katastrsko spadajo pod parcele tožene stranke, več desetletij uporabljala. Ugotovilo je, da jih je uporabljala kot svoje, torej da je bila v dobri veri. Pri tem je še poudarilo, da se dobra vera domneva in da je tožena stranka ni z ničemer uspela izpodbiti. Ob takšnih ugotovitvah je zaključek, da je tožeča stranka sporne nepremičnine priposestvovala, materialnopravno pravilen. Pravilno je tudi odprt na določbe ZTLR (2). Pritožbeno sodišče sprejema pravilno ugotovitev, da je prvotoženka ob sklenitvi darilne pogodbe, ki je bila podlaga pridobitve njene lastninske pravice na nepremičnini, katere del je sporen v tej pravdi, vedela za vse razsežnosti spora in tudi za stanje v naravi tedaj in v preteklosti. Ker je tako, je bil pravilno zavrnjen tudi njen ugovor, opirajoč se na načelo zaupanja v zemljiško knjigo.

7. Pritožnici se najprej obregata ob materialnopravno podlago izpodbijane sodbe. Trdita namreč, da je sodišče uporabilo določbe ZTLR, kljub temu, da je bila tožba vložena že v času veljavnosti SPZ (3). Ta pritožbeni očitek je materialnopravno že prima facie neutemeljen. Z uveljavitvijo SPZ dotlejšnje stvarne pravice niso prenehale. Nasprotno, v skladu s prehodno določbo 266. člena SPZ so stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo tega zakona, ostale v veljavi z vsebino, kot jo določa ta zakon (neprava retroaktivnost). Vprašanje pridobitve pravice v času pred uveljavitvijo SPZ, se torej presoja po prejšnjih predpisih. Tudi za protiknjižno priposestvovano lastninsko pravico namreč velja, da z uveljavitvijo SPZ zgolj ostaja v veljavi, ne pa da nastaja znova. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je pridobitev protiknjižno priposestvovane lastninske pravice utemeljilo s tistimi določbami, na podlagi katerih je v času nastanka ta pravica ex-lege tudi nastala.

8. Pritožnici napadata dokazno oceno sodišča prve stopnje. Trdita, da je sodišče napačno verjelo vsem pričam, ki so pričale ugodno za tožnico, saj so te izpovedbe preveč usklajene. Kadar so izpovedbe tako usklajene, je po stališču pritožnice splošno znano, da niso verodostojne. V nadaljevanju pa pritožnici sodišču očitata, da po drugi strani ni upoštevalo določenih zelo bistvenih odstopanj med posameznimi izpovedbami. Absurdno za pritožnici je tudi to, da sodišče upošteva to, da sta priči K. C. in J. P. sami zase povedali, da sta nevtralni priči. 9. Na pritožbene navedbe v prejšnjem odstavku vsebinsko ni mogoče veliko odgovoriti. Pritožba namreč ni konkretizirana, saj ne pove, katera so tista mesta v dokaznem gradivu (v zapisnikih o zaslišanju prič) na katere meri s svojim (prav iz tega razloga) nekonkretiziranim pritožbenim dokaznim argumentom. Ta pritožbeni dokazni argument je torej vsebinsko prazen in nanj pritožbeno sodišče ne more odgovoriti. Sama dokazna ocena v izpodbijani sodbi glede teh vprašanj ni prav nič pomanjkljiva ali neprepričljiva.

10. Pritožba tudi v nadaljevanju očitno napada dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Pri tem se sklicuje na sklenitev pogodbe, s katero je drugotoženka prvotoženki podarila parcelo 297/2, k.o. X. Postavlja trditev, da se je ves čas vedelo, čigava last je katera parcela. Do sklenitve tiste darilne pogodbe tudi ni bilo nikakršnega spora. Takrat se je meja celo delno korigirala in prilagodila v odnosu do soseda P. Ta isti P., ki se je deklariral kot sosed, pa je hkrati izpovedoval, da naj bi v tem delu ne bil, ker naj bi šlo za zemljišče tožnice. Pritožnici trdita, da gre očitno v ozadju za nek dogovor ali kupčijo med tožnico in P. 11. Pri prej navedenih pritožbenih navedbah se pritožbeno sodišče znova sprašuje, ali je tu kaj konkretnega, s čimer pritožnici napadata dokazno oceno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni. Pritožnici namreč ne trdita ničesar takšnega, kar bi lahko kazalo na slabo vero posestnikov. Na kaj takšnega ne kaže niti ugibanje (namigovanje) o obstoju nekega nedoločnega dogovora med tožnico in pričo P. 12. Pritožnici dalje opozarjata, da je za priposestvovanje poleg priposestvovalne dobe potrebna tudi dobrovernost. Trdita, da tožnica tega sploh ni dokazovala. Nato pa pritožnici skleneta, da če oseba, ki sicer zemljišče uživa, ve, da je to zemljišče last drugega, potem dobrovernosti ni.

13. Slednje pritožbene navedbe niso korektne. Sodišče prve stopnje vsebuje dejansko ugotovitev o neizpodbiti domnevi dobre vere. Pritožbeno sodišče z razlogi sodišča prve stopnje soglaša. Pritožničina trditev, da dobrovernosti ni, če oseba, ki uživa zemljišče, ve, da je ta last drugega, je normativno točna. Vendar pa ni nobene dejanske podlage za sklep, da bi tožeča stranka imela takšno vedenje.

14. Pritožnici dalje trdita, da je samo sodišče ugotovilo, da med strankami prej ni bilo sporov. Na to pritožnici navezujeta trditev, da bi se takrat torej lahko uredilo drugačno lastništvo in dodajata, da se to ni zgodilo.

15. Tudi na to pritožbeno navedbo je mogoče odgovoriti podobno kot na prejšnjo in sicer, da je nekorektna. Temelji namreč na dejanski predpostavki, da je tožeča stranka vedela, da poseduje tuje zemljišče. Odgovor je torej enak kot v predprejšnjem odstavku.

16. Pritožnici se v nadaljevanju ukvarjata najprej s pravnim naslovom, na podlagi katerega naj bi tožnica in njeni pravni predniki pridobivali svojo nesporno nepremičnino, parc. št. 811/2 k.o. X. Nato govorita o služnostni pogodbi z dne 21.4.2008, iz katere naj bi izhajalo, da je tožnica prav dobro vedela, da so sporna zemljišča last tožene stranke. Nadalje govori še o notarskem zapisu pogodbe o priznanju lastninske pravice in darilne pogodbe s 4.11.2003. Predvsem pogodbi o ustanovitvi služnostne pravice pa pripisuje soglasno ugotovljeno lastništvo. Pritožba se v tem delu sklicuje še na nekatere druge okoliščine, ki izvirajo iz časa 2007-2009. 17. Pritožbeno sodišče najprej odgovarja, da je vprašanje pravnega naslova, s katerim se je parcela št. 811/2, k.o. X (nesporno last tožeče stranke) prenašala od enega do drugega pravnega subjekta, pravno povsem nepomembno z vidika obravnavane zadeve. Ostale pritožbene navedbe v tem sklopu pritožbe pa se sklicujejo na dogajanje iz časa, ko je bilo po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje vsem strankam že znano, kar jim prej ni bilo. To je, da je tožeča stranka v resnici uporabljala del nepremičnine tožene stranke. Ni jasno, zakaj bi dejstva iz tega obdobja, lahko bila pravno relevantna za nazaj.

18. Drugače bi bilo lahko le glede vsebine pogodbe o ustanovitvi služnosti 21.4.2008, za katero pritožnici trdita, da vsebuje soglasno ugotovljeno lastništvo. Pritožbeno sodišče je vpogledalo v navedeno pogodbo in ugotovilo, da takšne izjave volje tej pogodbi ni mogoče pripisati. Pogodba je v spisu kot priloga B7. Že res, da je v njej soglasna ugotovitev, da je V. S. izključna lastnica nepremičnine – parc. št. 297, pašnik v izmeri 51,961 m2, vpisane pri vl. št. 31 k.o. X. Vendar je treba upoštevati namen sklenitve te pogodbe. Ta namen pa je, da tožnica pridobi gradbeno dovoljenje, za izdajo katerega je bila ta služnostna pogodba potrebna. Gradbeno dovoljenje, ki se na služnostno pogodbo tudi sklicuje, je v spisu kot priloga B3. Izjava volje v služnostni pogodbi se nanaša na ustanovitev služnosti. Ni je mogoče razširjati na izjavnovoljno ravnanje, iz katerega bi izhajale posledice glede le manjšega dela celotne parcele tožene stranke. Z vidika prepričljivosti dokazne ocene pa pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov, ki bi jih vzbujala ta služnostna pogodba. Kaj pa naj bi tožeča stranka tedaj storila drugega, kot sklenila to služnostno pogodbo, če je hotela pridobiti gradbeno dovoljenje? Naj bi tedaj problematizirala, da severni del te parcele v resnici ni toženkin, marveč protiknjižno njen? Z vidika vpliva na prepričljivost dokazne ocene to izhodišče po prepričanju pritožbenega sodišča govori samo zase kot retorično vprašanje.

19. Pritožnici sodišču očitata, da ni upoštevalo določbe, na katere se je toženka izrecno sklicevala. Namreč da je prvotoženka parcelo št. 297/2 pridobila s pravnim poslom ter jo zaradi dobre vere ščiti načelo zaupanja v zemljiško knjigo.

20. Pritožbena navedba je nekorektna. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo drugače in sicer, da drugotoženka ni bila v dobri veri ter je to svojo ugotovitev tudi zadosti prepričljivo obrazložilo (glej 19. točko izpodbijane sodbe).

21. Pritožnici se v nadaljevanju ukvarjata z okoliščino, da sporni koščki zemlje mejijo na občinski parceli Občine Idrija in Občine Logatec. Ukvarjata se z vprašanjem pomena, da gre za javno cesto. Hkrati pa se upirata temu, da bi prestavljena javna cesta kar tako potekala prek nepremičnin tožene stranke. Trdita, da si je tožeča stranka uzurpirala občinsko zemljišče. 22. Pritožbeno sodišče pritožnicama odgovarja, da se sklicujeta na sicer realne pravne probleme, ki pa niso v neposredni zvezi z obravnavano zadevo. Položaj v naravi na eni ter položaj v zemljiškem katastru in v aktu o kategorizaciji javnih cest na drugi strani, je v resnici neskladen in ustvarja zmedo. Vendar: (a.) sodišče ni razsodilo, da bi tožeča stranka priposestvovala del javne ceste, ne po stanju v naravi in ne po stanju v katastru in (b.) sodišče ni odločilo, da nova trasa javne ceste teče prek parcele tožene stranke, marveč je zgolj ugotovilo, kakšno je stanje v naravi. To je, da cesta že desetletja teče tam. Čim je tako, so te pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani zadevi pravno irelevantne.

23. Pritožnici v nadaljevanju problematizirata severno mejo med doslejšnjo parcelo tožene stranke in občinsko parcelo, ki je kategorizirana cesta. Trdita, da sodišče ne bi smelo z elaboratom določiti parcele, ki meji na občinsko zemljišče. 24. Latinski rek se glasi: res iudicata ius facit inter partes (razsojena zadeva ustvarja pravo med strankama). Prav takšen pomen in nič širši ima tudi izpodbijana sodba. V tem pravdnem postopku gre namreč izključno za razrešitev stvarnopravnega razmerja med pravdnima strankama in čisto nič drugega. Upravni postopek ni sestavni del tega postopka, kljub temu, da je bil v okviru tega pravdnega postopka izdelan elaborat. Zgolj s tem elaboratom v pravice tretjih ne more biti poseženo in ni bilo poseženo. Tudi same izjavnovoljne posledice ne zadevajo tretjih oseb (glej 20. točko izpodbijane sodbe). Izpodbijana sodba pravno ne določa meje med občinsko in drugimi parcelami.

25. Nazadnje pa se pritožnici upirata še stroškovni odločitvi. Nasprotujeta temu, da je sodišče svojo odločitev o stroških oprlo na tretji odstavek 154. člena ZPP (4).

26. Pritožbeno sodišče na očitek zoper stroškovni del odgovarja, da je tožeča stranka z bistvom v tej pravdi uspela. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje to okoliščino pravilno upoštevalo v luči tretjega odstavka 154. člena ZPP ter tožeči stranki prisodilo vse stroške.

27. Ker pritožba proti sodbi ni utemeljena, podani pa niso niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi pooblastila iz 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

O pritožbi proti sklepu o izvedenini:

28. Za pritožnika je sporno, da je izvedenec račun za izdelavo elaborata oprl na cenik geodetskih storitev. Trdi še, da elaborat ne more biti nagrajen dvakrat. 29. Pritožbeno sodišče najprej zavrača bojazen, da izpodbijani sklep izvedenca za eno delo dvakrat nagradi. Izvedenec namreč ni priglasil nikakršnih stroškov za pisno izdelavo izvedenskega mnenja (47. člen Pravilnika o sodnih izvedencih in cenilcih), marveč je namesto tega za izdelavo elaboraba uveljavljal materialne stroške (45. člen Pravilnika). Ta določa, da se materialni stroški v zvezi z izvedenskim oziroma cenilskim delom za analize, meritve, preiskave in druga opravila, potrebna za izdelavo izvida in mnenja oziroma cenitve, obračunajo po veljavni ceni gospodarskih družb ali zavodov, ki te storitve opravljajo, če to ni možno, pa v višini, kot se običajno plačuje za take stroške.

30. Višina, ki se običajno plačuje, je kodificirana z avtonomnim predpisom inženirske Zbornice Slovenije s 16. aprila 2009, ki je na spletu javno dostopen. Tarifni del se nanaša tudi na storitev sestave elaborata.

31. Tak pristop izvedenca ni neustrezen in mu je po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo. Ker pritožba proti sklepu ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep na podlagi pooblastila iz 2. točke 365. člena ZPP potrdilo.

(1) Zakon o pravdnem postopku.

(2) Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 6/1980-Ur. list RS, št. 87/2002).

(3) Stvarnopravni zakonik (Ur.l. RS, št. 87/2002).

(4) Zakon o pravdnem postopku.