Jedro

Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve je prisilni ukrep, ki posega v pravice zdravljene osebe do osebne svobode, do varstva duševne integritete in do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja. Vendar ustavno zagotovljene pravice niso neomejene. Ustava dopušča, zakon pa ureja, kdaj je mogoč odvzem človekove prostosti in kdaj je dopusten poseg v pravico do prostovoljnega zdravljenja. Dovoljen je, če je tak poseg nujen, bodisi zaradi varovanja drugih bodisi zaradi posebnega varstva same osebe, ki nujno potrebuje zdravljenje. Namestitev osebe v psihiatrični ustanovi in zdravljenje je dovoljeno, če oseba sama vanj privoli. Kadar pa ga odklanja, kot v obravnavanem primeru, so v 30. členu ZDZdr predvideni posebni postopki.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je sprejem nasprotne udeleženke na oddelek pod posebnim nadzorom, ki ga je izvedla psihiatrična bolnišnica, utemeljen. Odločilo je, da se oseba zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom navedene bolnišnice do 19. 4. 2021 in da stroški postopka bremenijo proračun.

2. Zoper sklep se pritožuje nasprotna udeleženka. Navaja, da se s sklepom sodišča ne strinja. V njem so navedene lažne obtožbe. Ni psihično bolna. Je odpuščena bolnica, ki lahko zdravila jemlje doma. Zato želi odpust iz bolnišnice in ambulantno spremljanje. Lahko jo vključijo tudi v nadzorovano obravnavo. Zdravljenje na domu bi z veseljem sprejela. Doma se bo zdravila in hkrati še ustrezno skrbela za rože in ribico. Je samostojna – že 26 let – od ločitve od moža. Pravi, da bi bila za veliko noč že rada doma in v nadzorovani obravnavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve je prisilni ukrep, ki posega v pravice zdravljene osebe do osebne svobode, do varstva duševne integritete in do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja. Vendar ustavno zagotovljene pravice niso neomejene. Ustava dopušča, zakon pa ureja, kdaj je mogoč odvzem človekove prostosti in kdaj je dopusten poseg v pravico do prostovoljnega zdravljenja. Dovoljen je, če je tak poseg nujen, bodisi zaradi varovanja drugih bodisi zaradi posebnega varstva same osebe, ki nujno potrebuje zdravljenje. Namestitev osebe v psihiatrični ustanovi in zdravljenje je dovoljeno, če oseba sama vanj privoli. Kadar pa ga odklanja, kot v obravnavanem primeru, so v 30. členu Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju: ZDZdr1) predvideni posebni postopki, med njimi tudi sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih, ki ga je sodišče prve stopnje po predpisanem postopku opravilo tudi v obravnavanem primeru (določila členov 53 do 68 ZDZdr).

5. V okviru podanih pritožbenih razlogov in ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa, ko je treba po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve pravil postopka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Odločalo je po uradni dolžnosti (prvi odstavek 61. člena ZDZdr) po prejemu obvestila psihiatrične ustanove o sprejemu nasprotne udeleženke. Pravilno se je oprlo na materialnopravna določila 53. člena v zvezi z 39. členom ZDZdr.2 V izvedenem dokaznem postopku je pregledalo celotno listinsko dokumentacijo (v katerih sta tudi dva spisa o predhodnih sprejemih na zdravljenje v isto ustanovo na podlagi sklepov sodišča v letu 20183), vključno z medicinsko dokumentacijo v prilogi A1 o sprejemu in zdravljenju nasprotne udeleženke od sprejema naprej ter poročilom o njenem stanju in ravnanjih pred sprejemom v psihiatrično ustanovo, ki so ga podali njeni sosedje, zaslišalo nasprotno udeleženko in pridobilo mnenje izvedenke psihiatrične stroke. Po tako izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da so podani vsi materialnopravni pogoji iz 39. člena ZDZdr za njen sprejem na zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve za čas do 19. 4. 2021. 6. Pritožnica se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da je pri njej podana duševna motnja, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje. Trdi, da ni bolna, češ da je (le) odpuščena bolnica, ki lahko zdravila jemlje v svojem domu. Pri presoji o obstoju pogoja iz 2. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr je treba odgovoriti na strokovno vprašanje s področja z medicinske stroke, s katerim sodišče niti sama oseba ne razpolagata. O strokovnih vprašanjih zato sodišče ne more odločati na podlagi laičnih ocen same obravnavane osebe, ampak je obvezno sodelovanje izvedenca psihiatrične stroke. Slednji mora osebo pregledati, podati mnenje o njenem zdravstvenem stanju ter oceniti, če in katero vrsto vodenega zdravljenja potrebuje (prvi odstavek 43. člena ZDZdr). Ključno je torej izvedeniško mnenje izvedenke psihiatrične stroke, na katerega se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo.

7. Na podlagi izvedeniškega mnenja je tako sodišče ugotovilo, da je pri nasprotni udeleženki podana trajna in ponavljajoča se duševna bolezen – shizoafektivna motnja, pri kateri so v enaki meri prisotni znaki shizofrenije (konkretno: nanašalna in preganjalne blodnje) in manično depresivne bolezni, ki je trenutno v stanju jezave manije – to je spremenjenega čustvovanja, ko reagira navzven z jezo in spremenjenim vedenjem ter mišljenjem. Izvedenka je ugotovila poslabšanje bolezni, ki je najverjetneje nastopilo po prenehanju jemanja zdravil. Očitno gre za čas po zadnjem odpustu z zdravljenja, kot ga omenja pritožnica v pritožbi in ga potrjujejo tudi podatki spisa.4 Vendar njenim laičnim zaključkom in oceni, da ni bolna ter da se lahko zdravi doma oziroma sama doma jemlje zdravila, ni mogoče slediti. Izvedenka je namreč opisala značilnosti ugotovljene duševne motnje, pri kateri oseba zaradi bolezensko spremenjenega mišljenja, da ji je vse dovoljeno in da vse zmore, zmotno presoja realnost in ni sposobna obvladovati svojih ravnanj. V takem stanju prihaja v konflikte, posega po alkoholu in se ne zmore pomiriti. Pri nasprotni udeleženki se je to konkretno pokazalo s tem, da je bila napadalna do sosedov, da je posegala po alkoholu in v takšnem stanju vozila avtomobil po naselju, ne upoštevaje hitrostne omejitve. O vsem tem je bila nasprotna udeleženka ob zaslišanju povprašana, pa je bila do teh ravnanj povsem nekritična, čeprav je sodišče prve stopnje konkretno ugotovljena ravnanja, s katerimi je ogrožala sebe in druge, ugotovilo na podlagi poročila njenih sosedov, ki so ga tik pred sprejemom nasprotne udeleženke naslovili na njeno lečečo zdravnico, policijo in socialno službo, da bi ji zagotovili pomoč. Ne more biti dvoma o pravilnosti ocene in odločitve, da je njena presoja realnosti hudo motena in da svojih ravnanj (vključno z jemanjem zdravil) ni sposobna nadzorovati. Nasprotno pritožničino prepričanje teh ugotovitev, ki temeljijo na izvedeniškem mnenju, ne more omajati.

8. Pravilne so tudi nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje, da zaradi ugotovljenega stanja nasprotna udeleženka v prvi vrsti ogroža svoje zdravje in tudi zdravje drugih. Izvedenka je podala mnenje, da je zaradi poslabšane shizoafektivne motnje podane realno in konkretno ogrožanje lastnega življenja nasprotne udeleženke in tudi ogrožanje drugih. Brez nadzora in zdravljenja bi se ponovili vsi znaki ogrožanja, ki so bili prisotni pred sprejemom: ogrožala bi sebe s tem, da bi v stanju pod vplivom psihotične zmedenosti ali manične privzdignjenosti ob pomanjkljivem nadzoru in z zmanjšano toleranco na frustracijo, dejansko izvršila samomor, s katerim grozi; v prometu bi z vožnjo pod vplivom bolezni in alkohola tudi življenjsko ogrožala druge in sebe; obstaja realna nevarnost, da bi s takšnim vedenjem fizično ogrožala ostarele sosede ali otroke, ali da bi zaradi njenega nekritičnega in neobvladljivega ravnanja prišlo do požara. Presoja, da v obravnavanem primeru obstaja konkretna in realna nevarnost povzročitve požara zaradi že izvedenega nenadzorovanega prižiganja sveč na balkonu, konkretna in realna nevarnost povzročitve prometne nesreče zaradi že izvedene nekontrolirane prehitre vožnje pod vplivom alkohola znotraj naselja, in tudi nevarnost samomora zaradi že izraženih groženj, temelji na opisu njenih ravnanj pred sprejemom v bolnišnico, na katere so opozorili njeni sosedje pristojne zdravstvene in socialne službe ter policijo. Pritožnica jih z navedbo, da gre za lažne obtožbe, s katerimi se ne strinja, češ da niso resnične, ne omaja. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izpolnjen pogoj iz 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, je pravilna.

9. Pravilna je tudi ugotovitev, da trenutno pritožnici ni mogoče pomagati z milejšimi ukrepi, s katerimi ne bi bilo poseženo v njeno osebno svobodo (3. alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr), za kar se zavzema v pritožbi. Iz jasnega in strokovno argumentiranega izvedeniškega mnenja izhaja, da nasprotna udeleženka trenutno potrebuje zdravljenje z zdravili, kar je ob njenem sedanjem psihičnem stanju mogoče le na oddelku pod posebnim nadzorom in v dobi enega meseca. Brez nadzora bi zdravila jemala pod vplivom bolezensko spremenjenega mišljenja po svoje ali pa sploh ne, saj svobodne volje še ne more oblikovati. To bi pripeljalo do dodatnega hudega poslabšanja bolezni. Daljši čas zdravljenja pa je potreben, ker zdravila potrebujejo čas do petih tednov, da izrazijo svoje delovanje na znake njene bolezni. Milejše oblike zdravljenja torej v sedanjem stanju nasprotne udeleženke še ne pridejo v poštev, ker sama pri njih ne bi bila sposobna sodelovati in bi zdravljenje takoj prekinila, čeprav sama zagotavlja drugače. Njeno zavzemanje za zdravljenje doma oziroma v nadzorovani obravnavi, kakor tudi takojšen odpust iz oddelka pod posebnim nadzorom, je še preuranjeno. Odrejeno zdravljenje in v odrejeni dolžini je nujno za zaščito njenih koristi (zdravja) in trenutno še ne dopušča odprave prisilnega zdravljenja.

10. Glede na ugotovljeno zdravstveno stanje pritožnice in njeno nasprotovanje zdravljenju, ki je nujno za zaščito njenih koristi, izvaja pa se lahko le pod nadzorom, so podani vsi potrebni pogoji iz 39. člena ZDZdr za začasno omejitev njene svobode, ki jo narekuje potrebno zdravljenje.

11. O morebitnem predčasnem odpustu, za katerega prosi v pritožbi, bo mogoče odločati v teku nadaljnjega zdravljenja. Če se zdravstveno stanje osebe toliko izboljša, da ni več razlogov za zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom, jo psihiatrična bolnišnica lahko odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom še pred potekom roka iz sklepa sodišča in o tem obvesti sodišče (prvi odstavek 71. člena ZDZdr).

12. Ker po povedanem pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP5 v zvezi z 42. členom ZNP-16 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr zavrnilo. Odločeno je le o pritožbi nasprotne udeleženke. Učinek pravnomočnosti bo nastopil, ko se bo iztekel rok za pritožbo drugih udeležencev, ali ko bo pritožbeno sodišče odločilo o njihovih pritožbah.

1 Uradni list RS, št. 77/2008. 2 Po prvem odstavku 39. člena ZDZdr je zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve dopustno, če so izpolnjeni naslednji pogoji: - če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih, ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; - če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudomoteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in - če navedeni vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje tega odstavka ni mogoče odvrnitiz drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenem ali z nadzorovano obravnavo). 3 Spis Pr 13/2018 in spis Pr 47/2018. 4 Zaslišanje nasprotne udeleženke, medicinska dokumentacija v prilogi A1 ter podatki v spisu Pr 47/2018 in Pr 13/2018. 5 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami. 6 Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list RS, št. 16/2019.