Jedro

Oškodovanec kot tožilec ne more vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva oškodovanca kot tožilca K.S. za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

Okrajno sodišče na Ptuju je z uvodoma navedenim sklepom obtožni predlog, vložen zoper obdolženega V.K. zaradi kaznivega dejanja zlorabe zaupanja po 1. odstavku 220. člena KZ, po 1. odstavku 437. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z 2. odstavkom 277. člena ZKP zavrglo. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom, navedenem v uvodu, pritožbo oškodovanca kot tožilca K.S. zavrnilo kot neutemeljeno.

Oškodovanec kot tožilec K.S. je dne 13.4.2005 vložil zoper navedena sklepa zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavil, da je imel dejansko lastninsko pravico na podstrešju in v hiši ter pravico bivanja do smrti. Po mnenju vložnika zahteve bi morala biti sodnica B.D. izločena, ker so bile podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevo preizkusi po uradni dolžnosti v smislu določb 420. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti je nedovoljena.

Glede na določbo 1. odstavka 421. člena ZKP lahko zahtevo za varstvo zakonitosti vložijo le državni tožilec Republike Slovenije, obdolženec in zagovornik, po obdolženčevi smrti pa v korist obdolženega tudi osebe iz 2. odstavka 367. člena ZKP. Iz te določbe je torej razvidno, da oškodovanec kot tožilec zahteve za varstvo zakonitosti ne more vložiti. V skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP je zato Vrhovno sodišče zahtevo subsidiarnega tožilca K.S. zavrglo kot nedovoljeno.