Jedro

Upravni organ ni dolžan v smislu 11. člena Navodila za poslovanje z zahtevami za denacionalizacijo, opozoriti denacionalizacijskega upravičenca, ki je v roku iz 64. člena ZDen ponovil predčasno vloženo zahtevo za denacionalizacijo, da v njej ni navedel vseh nepremičnin, ki jih je vsebovala predčasna zahteva.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je predlog predlagateljev na denacionalizacijo kmetijskih zemljišč pri vložku št... k.o... zavrglo. Ugotovilo je, da je prepozno vložen. Pritožbo predlagateljev proti takšnemu sklepu je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je predlagajoča stranka vložila revizijo. Revizijskih razlogov ni posebej opredelila, niti ni posebej postavila ustreznega revizijskega predloga. Iz vsebine vloge in prilog pa je razvidno, da sodišču druge stopnje očita zmotno pravno presojo glede vprašanja pravočasnosti vložitve zahteve za denacionalizacijo spornih zemljišč in predlaga spremembo izpodbijanega sklepa in odločitev v skladu s predlogom za vrnitev odvzetih zemljišč v naravi.

Nasprotni udeleženci na revizijo niso odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Presoja pravočasnosti, po določbi 5. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen - Uradni list št. 27/91) vloženega, predloga za denacionalizacijo spornih kmetijskih zemljišč je v izpodbijani sodni odločbi sprejeta po določbi 64. člena ZDen, vendar tudi ob upoštevanju določbe 11. člena navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo (Uradni list RS, št. 32/91).

Predlagajoča stranka kot denacionalizacijski upravičenec se je namreč sklicevala na dejstvo, da je še pred sprejemom ZDen zahtevo za vrnitev vseh svojih nacionaliziranih nepremičnin - torej tudi prodanih spornih kmetijskih zemljišč - vložila pri pristojnem upravnem organu in sicer že v letu 1990. To naj bi storila v okviru Združenja razlaščencev, kasneje pa je glede teh zemljišč pristojni organ ni poučil, da mora fomalno zahtevo za vrnitev vložiti ponovno. Razlogi izpodbijanega sklepa, ki zavračajo utemeljenost takega stališča, so pravno pravilni. Glede na omenjeno določbo 11. člena Navodila je upravni organ res bil dolžan po uveljavitvi ZDen, predčasno zahtevo vrniti upravičencu, da jo znova vloži v smislu ZDen, vendar pa sta predlagatelja predčasno zahtevo vsebinsko pravilno ponovila sama dne 29.9.1992 z njeno vložitvijo pri pristojnem upravnem organu. Ta zahteva je vsebovala vse podatke, torej vse nepremičnine iz predčasne zahteve, izpuščena je bila le navedba spornih zemljišč, ki so prešla v državno last na podlagi pravnega posla - kupoprodajne pogodbe z dne 28.5.1962. Zato predlagatelja ne moreta z uspehom trditi, da bi ju moral upravni organ posebej opozarjati še na dopolnitev zahteve glede teh kmetijskih zemljišč, ko pa sta jih sama z izpustitvijo iz formalno pravilne zahteve očitno izpustila prav zaradi njihove vezanosti na določbo 5. člena ZDen. Posledično to pomeni, da je predlagajoča stranka sama "zakrivila", da je predlog za vrnitev spornih kmetijskih zemljišč dne 13.12.1994 vložila že po izteku roka iz 64. člena ZDen.

Revizijski preizkus v skladu z revizijskim predlogom in tudi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) je pokazal, da je materialno pravo v izpodbijani sodni odločbi pravilno uporabljeno. Ker v postopku na nižjih stopnjah tudi ni bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).