Jedro

Vrednost spornega predmeta označena v točkah, ne pomeni opredelitve v skladu z dol. 382. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh izprazniti enosobno stanovanje v I. nadstropju hiše T. v L. v izmeri 47,25 m2, se iz njega izseliti in ga izročiti tožeči stranki.

Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Dokaz z zaslišanjem tožene stranke je bil opuščen, s tem pa ji je bilo onemogočeno sodelovati v postopku.

Tožena stranka tudi ni prejela vloge tožeče stranke, iz katere bi bilo razvidno, da na strani tožeče stranke namesto O. L. V. R. nastopa M. o. L. Slednja tudi ni aktivno legitimirana, ker ni izkazala, da je lastnica spornega stanovanja.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni dovoljena.

Zahtevek na izpraznitev stanovanja, podan v novembru 1992, torej po uveljavitvi stanovanjskega zakona (Ur. list RS, št. 18/91), ima premoženjskopravno podlago. Dopustnost revizije v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, pa se presoja po določbi drugega odstavka 382. člena ZPP glede na ocenitev vrednosti spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi. V času vložitve tožbe dne 13.11.1992 je bila dopustnost revizije možna le ob opredelitvi vrednosti spornega predmeta, ki bi presegala znesek 8.000,00 SIT (dopolnitve in spremembe ZPP - Ur. list SFRJ, št. 20/90, ki veljajo od 21.4.1990 dalje). Pravico do revizije si mora zagotoviti stranka sama z ustrezno ocenitvijo vrednosti spornega predmeta že v tožbi (drugi odstavek 186. člena in drugi odstavek 40. člena ZPP), ali pa to stori sodišče - samo ali po iniciativi tožene stranke - v okolnostih in na način, predviden v tretjem odstavku 40. člena ZPP. Iz podatkov spisa sledi, da vrednost spornega predmeta v tožbi ni bila opredeljena, na prvi glavni obravnavi opredeljena vrednost v točkah (ki veljajo za uporabo odvetniške in taksne tarife) pa ne pomeni opredelitve vrednosti spornega predmeta v skladu z določbo 382. člena ZPP.

Kasneje, na naroku o glavni obravnavi, na katerem se je glavna stvar že obravnavala in na katerem je kot tožeča stranka že nastopala M. o. L., nobena od strank ni podala ocenitve vrednosti spornega predmeta. Ocenitev vrednosti spornega predmeta, ki jo je podala tožeča stranka M. o. L. v svoji vlogi z dne 25.10.1996 zato ni bila izvršena v skladu z določbo 40. člena ZPP. V okviru 186. člena in drugega odstavka 40. člena ZPP predpisano ravnanje stranke, ki vlaga tožbo, pa je v okviru dopustnosti revizije treba smatrati kot obvezno sestavino tožbe. V obravnavanem primeru je torej vrednost spornega predmeta izostala, to pa ima za posledico nedopustnost revizije tudi za toženo stranko (drugi odstavek 382. člena ZPP). Revizijsko sodišče je zato postopalo v skladu z določbo 392. člena ZPP in revizijo kot nedovoljeno zavrglo.