Jedro

Z dokaznim predlogom za postavitev izvedenca cestno-prometne stroke, ki je bil tudi ustrezno substanciran, je tožena stranka želela dokazati svojo trditev, da vzročne zveze med škodnim dogodkom in zatrjevano škodo ni, saj sile, ki so nastale ob trku, po njenem mnenju niso mogle povzročiti poškodb, ki jih je tožnik zatrjeval. Sodišče je na obstoj vzročne zveze sicer sklepalo iz ostalih izvedenih dokazov (menilo je torej, da je obstoj vzročne zveze (že) dokazan), vendar pa je z zavrnitvijo dokaznega predloga tožene stranke, le-tej odvzelo možnost, da dokaže nasprotno, kar pa je nedopustno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka 2 in 4) razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano odločbo dovolilo dve spremembi tožbe (točka 1. izreka) in toženi stranki naložilo, da plača tožeči stranki 2.483,46 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2005 dalje do plačila, vse v 15-tih dneh (točka 2. izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (točka 3. izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti 1.646,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila in sicer v 15-tih dneh.

2. Zoper odločitev v točki 2 in 4 izreka (ugodilni in stroškovni del) vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške. V bistvenem navaja, da je v dokaz svojih trditev o dejstvu minimalnega trga in s tem sil, ki so delovale na telo tožnika v času trka, predlagala postavitev izvedenca cestno-prometne stroke. S tem, ko je sodišče izvedbo takega dokaza zavrnilo, je toženi stranki odvzelo možnost dokazovanja svojih trditev, to je neobstoja vzročne zveze glede na moč trka in poseglo v pravico do kontradiktornosti in s tem zagrešilo kršitev določil pravdnega postopka. Gre za vprašanje o odločilnem dejstvu, za presojanje katerega sodišče nima potrebnega znanja, prav tako pa nima potrebnega znanja izvedenec medicinske stroke. Le-ta bi lahko mnenje o tem, ali je do poškodb dejansko prišlo iz razloga obravnavanega trka, podal šele potem, ko bi sodišče pridobilo mnenje izvedenca cestno-prometne stroke o tem, za kakšen trk je sploh šlo in ali tehnični pogoji pri hitrostih in silah, kakršne bi ugotovil izvedenec cestno-prometne stroke sploh omogočajo, da pride do kakršnihkoli telesnih poškodb. Ker sodišče nima potrebnega strokovnega znanja za presojanje tega vprašanja, še najmanj pa dejstva, da je šlo za trk, ki je presegal vsaj hitrost 8 km/h, ki jo sodišče omenja kot mejno hitrost za poškodbe, bi izvedenca moralo postaviti. Nepravilno je tudi sklicevanje sodišča na ugotovitve, ki izhajajo iz drugih postopkov. Meni tudi, da izpovedba tožnika ni verodostojna, istočasno pa ocena sodišča, da sta neverodostojni izpovedbi zavarovanke toženke in njene sopotnice, ne prepriča. Če ne obstajajo tehnični pogoji, to je dovolj velike sile, ki bi delovale na telo tožnika, da bi lahko prišlo do kakršnihkoli telesnih poškodb, tudi izvedenec medicinske stroke s svojimi pavšalnimi navedbami, da tudi pri minimalnih trkih pride do takšnih poškodb, ne more nadomestiti potrebnih dejstev iz konkretne prometne nesreče. Ugovarja tudi višini odškodnine, ki je bila prisojena za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter strah. Nepravilno je bilo odločeno tudi glede pravdnih stroškov.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka je v tej pravdni zadevi zahtevala povračilo premoženjske in nepremoženjske škode, ki jo je utrpela v prometni nesreči, v kateri je bila udeležena kot voznica vozila, v katerega se je zaletelo vozilo zavarovanke tožene stranke. Med strankama ni bilo sporno, da je bilo vozilo tožeče stranke ustavljeno na križišču pred rdečo lučjo, zavarovanka tožene stranke pa je vanj trčila od zadaj. Tožeča stranka je zatrjevala, da je zaradi prometne nesreče utrpela nateg vratnih mišic ter posledično nepremoženjsko in premoženjsko škodo, tožena stranka pa je ugovarjala obstoju vzročne zveze med škodnim dogodkom in zatrjevanimi škodnimi posledicami (nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, strahu, nepremoženjsko škodo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter premoženjsko škodo v zvezi z zdravljenjem poškodbe), saj je bil trk tako blag, da zaradi njega tožeči stranki niso mogle nastati zatrjevane škodne posledice. V zvezi s tem je predlagala postavitev izvedenca cestnoprometne stroke, ki bi ugotovil hitrost vožnje zavarovanke tožene stranke ter sile, ki so delovale na telo tožnika (primerjaj navedbe v tožbi in pripravljalni vlogi z dne 3. 3. 2010). Prvo sodišče je tak dokazni predlog zavrnilo. Tožena stranka je v smislu 286 b člena ZPP takšno zavrnitev grajala (pripravljalna vloga z dne 3.3.2010).

6. Pritožba prvemu sodišču utemeljeno očita, da je z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca cestno-prometne stroke poseglo v njeno pravico do izjave in s tem storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Sklepanje o tem, kateri dokazi naj se izvedejo in kateri ne, je sicer pridržano sodišču (primerjaj drugi odstavek 213. člena ZPP), vendar pa pri tem sodišče ni popolnoma prosto. Ta presoja je omejena z ustavnim načelom, ki vsakomur omogoča enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem (22. člen ustave). Sodišče zato lahko na podlagi 2. odstavka 287. člena ZPP zavrne predlagani dokaz le, če je nepotreben, ker je dejstvo dokazano (ne pa tudi obrnjeno: če je glavni dokaz uspel, bo dokaznemu predlogu za nasprotni dokaz moralo ugoditi), nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi ga z njim dokazovali ni pravno odločilno, ali pa gre za dokaz, ki je za ugotovitev določenega dejstva popolnoma neprimeren.

8. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje tak dokazni predlog zavrnilo, ker je menilo, da je obstoj vzročne zveze dokazan z drugimi izvedenimi dokazi, predvsem z mnenjem izvedenca medicinske stroke, poleg tega pa po mnenju prvega sodišča vprašanje, ali so v določeni nezgodi nastale telesne poškodbe ali ne, spada v domeno izvedenca medicinske in ne izvedenca prometne stroke. Takšni razlogi pa v konkretnem primeru, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, ne morejo opravičiti njegove zavrnitve.

9. S dokaznim predlogom za postavitev izvedenca cestno-prometne stroke, ki je bil tudi ustrezno substanciran, je tožena stranka želela dokazati svojo trditev, da vzročne zveze med škodnim dogodkom in zatrjevano škodo ni, saj sile, ki so nastale ob trku, po njenem mnenju niso mogle povzročiti poškodb, ki jih je tožnik zatrjeval. 10. Sodišče je na obstoj vzročne zveze sicer sklepalo iz ostalih izvedenih dokazov (menilo je torej, da je obstoj vzročne zveze (že) dokazan), vendar pa je z zavrnitvijo dokaznega predloga tožene stranke, le-tej odvzelo možnost, da dokaže nasprotno, kar pa je nedopustno.

11. Ne vzdrži niti argument prvega sodišča, da predlagani dokaz ni primeren. Vprašanje katere in kako močne sile so delovale na telo tožnika ob trčenju, je namreč strokovno vprašanje, za odgovor nanj pa je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Nanj zato ne more odgovarjati samo, ampak bi moralo postaviti ustreznega izvedenca (243. člen ZPP). Pritožnica ima v zvezi s tem prav, ko trdi, da na vprašanje katere in kako močne sile so delovale na tožnikovo telo, lahko odgovori le izvedenec cestno-prometne stroke in ne izvedenec medicinske stroke. Postavitev izvedenca medicinske stroke, bi se v primeru, če bi izvedenec cestno-prometne stroke ugotovil, da so na telo tožnika delovale sile, katerih velikost po opredelitvi v primerjalnih študijah nihajnih poškodb ne dosega ali presega mejne velikosti, lahko izkazala celo za nepotrebno. To seveda ne pomeni, da oškodovanec v nobenem od takšnih primerov ne more dokazati tovrstne poškodbe (ki je v večini primerov, kot je splošno znano, objektivno ni mogoče ugotoviti z medicinsko diagnostičnimi postopki), ampak je to odvisno od okoliščin vsakega konkretnega primera.

12. Glede na povedano je pritožbeno sodišče, upoštevaje pri tem 354. člen ZPP, pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo ter vrača zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Pri tem je poleg narave kršitve upoštevalo tudi to, da je sodišče prve stopnje dokazni postopek, razenizvedbe dokaza z izvedencem cestno-prometne stroke, že izvedlo in je zato ekonomično, da samo odpravi kršitev ter pravico strank do pritožbe. Dejanskih ugotovitev pritožbenega sodišča namreč v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ni več mogoče izpodbijati.

13. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče, v skladu s predlogom tožene stranke, postaviti še izvedenca cestno-prometne stroke, nato pa o zadevi ponovno odločiti.

14. Ker je pritožbeno sodišče vloženi pritožbi ugodilo že iz zgoraj navedenih razlogov, se glede ostalih pritožbenih izvajanj, ki se nanašajo na višino prisojene odškodnine, ne izjavlja, ker to ni potrebno.

15. Ker je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v ugodilnem delu razveljavilo, je bilo posledično potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Istočasno je odločilo, da se tudi odločanje o priglašenih pritožbenih stroških pridrži končni odločbi, ki jo bo sprejelo prvo sodišče (tretji odstavek 165. člena ZPP).