Jedro

Pri izračunu odpravnine, do katere je tožnica upravičena ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, se upošteva delovna doba, ki jo je dopolnila pri toženi stranki, in delovna doba, ki jo je dosegla pri delodajalcu - delodajalcu prenosniku, od katerega je bila prevzeta k toženi stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati neto odpravnino v znesku 5.877,88 EUR , skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2010 do plačila, v roku 8 dni. Višji zahtevek je zavrnilo (1. točka izreka). Ugotovilo je, da znaša odpovedni rok tožnice na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 1. 3. 2010 75 dni, zaradi česar se šteje, da je tožnica v rednem delovnem razmerju pri toženi stranki do 15. 5. 2010 in ji je tožena stranka za to obdobje dolžna izplačati plačo, prispevke in akontacijo dohodnine, kot bi bila tožnica ves čas v delovnem razmerju, v roku 8 dni (2. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.585,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (3. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Tožena stranka ni pasivno legitimirana v tem postopku, ker ni pravna naslednica družbe S. n.sol.o. TOZD družbeni standard, kjer se je tožnica zaposlila 17. 6. 1988. Iz rednega izpisa iz sodnega registra izhaja, da je bila tožena stranka P.G. d.o.o. vpisana v sodni in poslovni register 6. 3. 2008, pred tem datumom ni obstajala. Zgodovinski izpis, ki je priložen tožbi ni izpis za toženo stranko, pač pa za povsem drugo pravno osebo, družbo P.P. d.o.o., s poslovnim naslovom L., S. 21. P.G. d.o.o. ni pravni naslednik družbe S. n.sol.o.. Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo 3. odstavek 73. člena ZDR. To določilo se ne more uporabiti za primer, ko pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec, za kar gre v konkretni zadevi. Tožena stranka ni pravni naslednik prejšnjega delodajalca P.G. d.o.o., 3. odstavek 109. člena ZDR pa ne pride v poštev. Sodišče tudi ni upoštevalo 2. odstavka 73. člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec prevzemnik zagotavljati delavcem pravice iz 1. odstavka 73. člena ZDR samo eno leto po prevzemu, po poteku tega roka pa njegova obveznost preneha. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in s sklepom opr. št. Pdp 737/2010 z dne 17. 11. 2010 pritožbi ugodilo in izpodbijano zamudno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v nadaljnjem postopku preverilo pravilnost vročitve tožbe toženi stranki in ugotovilo, da pošiljka ni bila pravilno vročena, zato je v nadaljnjem postopku pozvalo toženo stranko, da poda odgovor na tožbo in po izvedenem dokaznem postopku tožbenemu zahtevku v pretežni večini ugodilo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu zahtevala plačilo odpravnine zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, da ji ob odpovedi pripada odpovedni rok 75 dni ter da ji je tožena stranka dolžna za čas daljšega odpovednega roka izplačati plačo, prispevke in akontacijo dohodnine, kot če bi delala. Sodišče prve stopnje je zahtevku v pretežnem delu ugodilo. Postavilo se je na stališče, da je potrebno upoštevati kontinuiteto dela tožnice od 17. 6. 1988 do prenehanja pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki z dne 1. 3. 2010. V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sta po določbah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji) na delovno dobo pri delodajalcu vezani pravica do odpovednega roka (92. člen ZDR) in pravica do odpravnine (109. člen ZDR).

Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja, saj so podprte z listinami in izpovedbo tožnice so naslednje: tožnica se je zaposlila 17. 6. 1988 v družbi S. n.sol.o., s 1. 3. 1991 se je zaposlila v družbi P.G. d.o.o. in ostala na delu do 31. 3 .2008, od 1. 4. 2008 je bila zaposlena v P.G. (PE N., B. ulica 1), kjer je ostala do prenehanja delovnega razmerja 31. 3. 2010. Kot izhaja iz izpovedi tožnice je ves čas zaposlitve pri navedenih družbah opravljala isto delo, na isti lokaciji, z isto opremo in sodelavci, določene spremembe so bile le v imenu delodajalca. Med delom družbe P.G. d.o.o., L. cesta 40 a, PE N., B. ulica 1 in P.G. d.o.o., L. cesta 40 a, PE N.; B. ulica 1 je bila 10. 3. 2008 sklenjena pogodba o trajnem prenosu, v kateri sta pogodbeni stranki uvodoma ugotovili, da sklepata pogodbo na podlagi 73. člena ZDR. V 3 .točki pogodbe o trajnem prenosu z dne 10. 3. 2008 sta stranki zapisali, da zaradi prenosa dela podjetja prevzemnik z dnem podpisa te pogodbe v skladu z določbo 73. člena ZDR trajno prevzema vse pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja pri prenosniku zaposlenih delavcev, med katerimi je pod zap. št. 4 tudi tožnica. Prevzemnik se je zavezal zagotavljati prevzetim delavcem pravice in obveznosti iz kolektivne pogodbe, ki je zavezovala prenosnika še najmanj eno leto, razen če kolektivna pogodba preneha veljati pred potekom enega leta, ali če je pred potekom enega leta sklenjena nova kolektivna pogodba (2. odstavek 3. točke pogodbe). Glede na takšne dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje ugotovilo kontinuiteto dela tožnice za celotno sporno obdobje.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je podana delovnopravna kontinuiteta med zaposlitvami tožnice, kar pomeni, da je potrebno v pogledu njenih pravic iz delovnega razmerja upoštevati celotno delovno dobo (od 17. 6. 1988 dalje), kot da ni spremenila zaposlitve. Tožnica je bila pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih zaposlena od 17. 6. 1988 in je do prenehanja delovnega razmerja dopolnila 21 let delovne dobe. Pri izračunu in izplačilu odpravnine po 109. členu ZDR in 92. členu ZDR glede odpovednega roka je tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo, upoštevajoč, da je tožnica upravičena do 1/3 povprečne mesečne plače za vsako leto dela, ki bi jo prejela, če bi delala v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo ter do 75 dni odpovednega roka.

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da ne gre za pasivno legitimacijo tožene stranke. Stranka je aktivno legitimirana, če je nosilec pravic iz materialnega razmerja in pasivno legitimirana, če je nosilec obveznosti iz tega razmerja. Vprašanje aktivne ali pasivne legitimacije je materialno pravno, ne pa procesno pravno vprašanje. V posledici pomanjkanja pasivne legitimacije mora sodišče tožbeni zahtevek zavrniti. V konkretnem primeru je bila tožnica delavka tožene stranke, to pa je dejstvo, ki je za vprašanje legitimacije stranke odločilnega pomena.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 3. odstavek 73. člena ZDR. Po navedeni zakonski določbi se pri določanju odpovednega roka in pravice do odpravnine upošteva delovna doba pri obeh delodajalcih in sicer v primeru, če se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšajo pravice iz pogodbe o zaposlitvi in delavec zato odpove pogodbo o zaposlitvi, ima delavec enake pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov. Za konkretni primer navedena določba ne velja.

Zmotno je tudi pritožbeno zatrjevanje, da tožena stranka do tožnice nima več nobenih obveznosti, ker je od sklenitve pogodbe med pravdnima strankama poteklo več kot eno leto. Po določbi 2. odstavka 73. člena ZDR, ki določa, da pravice in obveznosti iz kolektivne pogodbe, ki je zavezovala delodajalca prenosnika, mora delodajalec prevzemnik v primeru iz prejšnjega odstavka zagotavljati delavcem najmanj eno leto, razen če kolektivna pogodba preneha veljati pred potekom enega leta ali če je pred potekom enega leta sklenjena nova kolektivna pogodba. Navedeno določilo pomeni, da vse pravice in obveznosti, ki jih je imela tožnica po pogodbi o zaposlitvi pri delodajalcu prenosniku in so prešle na delodajalca prevzemnika po zakonu, ji je ta dolžan tudi zagotavljati ves čas veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in ne le eno leto. Najmanj eno leto pa je delodajalec prevzemnik dolžan zagotavljati pravice, ki jih ima delavec na podlagi kolektivne pogodbe, ki je zavezovala delodajalca prenosnika, kar je pomembno v primerih, ko za delodajalca prevzemnika velja druga kolektivna pogodba, po kateri bi imel delavec manj pravic. Zaposlitev tožnice je torej potrebno obravnavati kot nadaljevanje istega delovnega razmerja, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je pri odmeri odpravnine potrebno upoštevati celotno delovno dobo tožnice od 17. 6. 1988 do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice za plačilo razlike v odpravnini in jo pravilno odmerilo glede na celotno delovno dobo pri toženi stranki oziroma prejšnjih delodajalcih. Ob upoštevanju celotne delovne dobe pa je utemeljeno ugodilo tudi zahtevku na priznanje 75-dnevnega odpovednega roka in obstoj delovnega razmerja do poteka odpovednega roka.

Ker niso podani razlogi, uveljavljani s pritožbo in tudi ne razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).