Jedro

Določnost opredelitve tožbenega zahtevka je predpostavka za popolnost tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom tožbo tožeče stranke z dne 17. 5. 2018, dopolnjeno dne 22. 6. 2018, zavrglo.

2. Zoper takšno odločitev je laično pritožbo vložila tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik), brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP. Iz pritožbe izhaja, da tožnik sklepu nasprotuje v celoti, saj meni, da tožba z dne 16. 5. 2018 in njena dopolnitev z dne 22. 6. 2018, izpolnjujeta vse zahteve, ki jih določa 180. člen ZPP ter je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo „iz nekih drugih razlogov in ne iz razloga neprimernosti za obravnavo“, zaradi česar so mu bile kršene ustavne pravice iz 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Tožnik se zavzema za ugoditev pritožbi, razveljavitev sklepa ter nadaljevanje postopka s tožbo. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je ob predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da je le-ta nepopolna ter je tožnika pozvalo, da jo v skladu s prvim odstavkom 108. člena ZPP dopolni oziroma popravi, tako da bo razumljiva in se bo lahko obravnavala. Tožnik je tožbo dopolnil z vlogo z dne 22. 6. 2018. Sodišče prve stopnje je štelo, da "tožnik tožbe ni dopolnil tako, da bi jasno opredelil toženo stranko", zato je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo.

5. Pravilno je štelo, da ima po prvem odstavku 26. člena URS vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil, s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje in izhaja iz točke 3 obrazložitve sklepa, je za takšen odškodninski zahtevek pasivno legitimirana Republika Slovenija, ki je pravna oseba javnega prava, ne pa Okrajno sodišče v Mariboru in Sodni register v Mariboru. Slednja ne moreta biti stranki postopka, saj nimata sposobnosti biti nosilec pravic in obveznosti.

6. Stališče sodišča prve stopnje, da ne moreta biti stranki postopka Okrajno sodišče v Mariboru in Sodni register v Mariboru je pravilno, zato je odločitev o zavrženju tožbe, ki se nanaša nanju pravilna.

7. Nadalje sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožnik vložil tožbo zoper tri tožence, in sicer: 1. Republiko Slovenijo, 2. Okrajno sodišče v Mariboru in 3. Sodni register v Mariboru. Iz tožbe in tudi sedaj iz pritožbe je razvidno, da tožnik toži tudi „državo“ - torej tudi Republiko Slovenijo in ne le Okrajnega sodišča v Mariboru ter Sodnega registra v Mariboru, kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje.

8. Tožnik, kot laik, sicer res ni navedel naslova prve toženke Republike Slovenije, ampak to ne pomeni, da "ni vložil tožbe zoper pravilno pasivno legitimirano stranko", kot je zmotno ocenilo sodišče prve stopnje. Kot izhaja iz pritožbe, je tožnik "vložil odškodninsko tožbo proti državi, Okrajnemu sodišču v Mariboru in tudi proti Sodnemu registru". Tožnik je Republiko Slovenijo, kot eno izmed toženk, navajal že v tožbi in je ni "pristavil šele ob dopolnitvi tožbe", kot zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje.

9. Ne glede na navedeno pa je odločitev sodišča prve stopnje, da se tožba zavrže, pravilna. Kot izhaja iz točke 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa, sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnik ni določno navedel tožbenega zahtevka in ni jasno, kakšno pravno varstvo s tožbo želi doseči, hkrati pa so tožbene navedbe glede škode po dopolnitvi tožbe še zmeraj tako pomanjkljive, da na njihovi podlagi o tožbenem zahtevku niti ni mogoče odločiti.

10. Sodišče prve stopnje je tožnika s sklepom opr. št. P 143/2018 z dne 28. 5. 2018 (list. št. 10-12) pozvalo, da naj določno navede sporni predmet in vrednost spornega predmeta, postavi določen tožbeni zahtevek, navede dejstva, na katera opira zahtevek in predloži dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo in s tem v zvezi popravi in dopolni svoje navedbe glede utemeljenosti tožbenega zahtevka. Določnost opredelitve tožbenega zahtevka je predpostavka za popolnost tožbe. Tožnik je sicer tožbo dopolnil, vendar tožbe, kljub dopolnitvam, ni bilo mogoče obravnavati, saj ni imela vseh elementov za obravnavo. Zato je, po presoji sodišča druge stopnje, sodišče prve stopnje tožbo z izpodbijanim sklepom iz navedenih razlogov pravilno zavrglo.

11. Iz navedenih razlogov pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).