Jedro

Uveljavljanje lastninske pravice na garaži, zgrajeni z lastnimi sredstvi na zemljišču zapustnice z njeno privolitvijo, je možno tudi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, katerega predmet je bila med drugim tako zgrajena garaža.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženka mora tožniku povrniti njegove stroške pritožbenega postopka v znesku 24.200,00 SIT v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik lastnik garaže, stoječe na parceli št. 715 vl. št. 138 k.o. B. in zemljišča v izmeri 56 m2, na katerem garaža stoji ter toženki naložilo, da izda listino, na podlagi katere se bo tožnik vknjižil kot lastnik teh nepremičnin. Prepričalo se je namreč, da je tožnik to garažo s svojimi sredstvi in z dovoljenjem svoje matere zgradil na zemljišču, katerega lastnica je bila njegova mati.

Proti sodbi se toženka pritožuje in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 353. člena ZPP. Sodišče bi moralo tožbo zavreči, ker gre za razsojeno stvar, saj je bilo o spornem zemljišču že pravnomočno odločeno s sklepom o dedovanju. Sporna garaža je bila in je ostala v stanju, kot je bila ob smrti zapustnice in kot je to razvidno iz sklepa o dedovanju. Tožnik torej ni ničesar dograjeval ali spreminjal, zato ne gre za gradnjo na tujem zemljiču v smislu 22. člena ZTLR in zato tudi ni mogel pridobiti drugačne pravice kot je opredeljena v sklepu o dedovanju. Tožnik je imel v zapuščinskem postopku vse možnosti uveljavljati izključno lastništvo nad sporno garažo, pa tega ni storil, niti se proti sklepu o dedovanju ni pritožil. V zvezi s tem sodišče zelo lahkotno opravičuje njegovo nereagiranje v času, ko je za to imel vse legalne možnosti. Zmotno in nepopolno pa je sodišče tudi ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo. V nadaljevanju pritožba podrobneje razčlenjuje oceno posameznih dokazov, ki je po njenem stališču pristranska. Poudarja končno, da je tožnik v času gradnje garaže živel na račun svoje matere in je začel finančna sredstva pridobivati mnogo kasneje. Nikoli tudi ni nasprotoval skupni uporabi objekta, ki ga je njegov brat, to je toženkin oče, dejansko uporabljal. V odgovoru na pritožbo tožnik poudarja, da gre zdaj za spor med dvema solastnikoma, kar nima nobene zveze z omenjeno zapuščinsko zadevo.

Takrat tožnik svoje lastninske pravice ni uveljavljal, vendar zaradi tega ni nič zamudil, saj za tak zahtevek ni zastaranja. Ker je sodišče tudi vsa pričevanja pravilno ocenilo, naj se pritožba zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

S pravnomočnim sklepom o dedovanju sta bila tožnik in njegov brat, toženkin oče, razglašena kot dediča po svoji pok. materi med drugim za nepremičnine vl. št. 238 k.o. B., med katerimi so tudi sedaj obravnavane, vsak do 1/2. Tožnikov brat je kasneje (1991) svoj delež podaril toženki. Tožnik bi sicer res lahko že v teku zapuščinskega postopka izločal sedaj sporne nepremičnine iz zapuščinskega premoženja, vendar tega ni bil dolžan storiti, saj ga noben veljaven predpis k temu ne zavezuje. Zato, ker svoje lastninske pravice ni uveljavljal takrat, takega upravičenja tudi ni izgubil. Z navedenim sklepom o dedovanju namreč ni bilo odločeno o zahtevku, kakršen je predmet sedanje pravde, saj je, kot je že povedano, po sklepu tožnik le postal lastnik idealnega deleža določenih nepremičnin, sedaj pa nasproti solastniku uveljavlja izključno lastnino na delu tega solastnega premoženja. Nikakor torej ne gre za "razsojeno stvar" in zatrjevana procesna kršitev iz 11. točke 2. odst. 354. člena ZPP ni podana. Ker tožnikov sedanji zahtevek izhaja iz lastninske pravice in se opira na določila ZTLR o gradnji na tujem svetu, seveda tudi ni nobene osnove za uporabo predpisov Zakona o dedovanju za izročitev dediščine.

Po preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče zaključuje, da je prvo sodišče pravilno in v zadostni meri ugotovilo vse okoliščine, ki so za odločitev na podlagi navedenih (lastninskih) predpisov pomembne. Neutemeljene so pritožbene trditve o tem, da ne gre za gradnjo na tujem zemljišču v smislu 1. odst. 24. člena ZTLR, ker je bila garaža v času zapustničine smrti taka kot je sedaj. Prvo sodišče je namreč zanesljivo ugotovilo in prepričljivo obrazložilo, da je tožnik sporno garažo že leta 1963, torej 18 let pred materino smrtjo, z njenim dovoljenjem v celoti zgradil na njenem svetu z lastnimi sredstvi in je tako že pred zapustničino smrtjo postal lastnik tega objekta skupaj z zemljiščem, potrebnim za njegovo redno rabo (1. odst. 24. ZTLR), le da svoje izključne lastninske pravice v zapuščinskem postopku ni uveljavljal. Prvostopni razlogi v tej smeri povsem logično sledijo iz izvedenih dokazov in podatkov v spisu, zato je neosnovana tudi nadaljnja pritožbena trditev o "lahkotnem opravičenju tožnikovega nereagiranja." Nikakršnih pomislekov pa pritožbeno sodišče tudi nima o ustreznosti prvostopne dokazne ocene, saj je ta izčrpna, logična in prepričljiva. Pritožbena graja v tej smeri je le pavšalna in ne ponuja nobenega novega ali nasprotnega dokaza. Sodišče druge stopnje torej glede na povedano povzema razloge izpodbijane sodbe, da jih ne bi ponavljalo.

Zatrjevani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako pa ne kršitve, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, zato je bilo treba prvostopno sodbo potrditi (čl. 368 ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 166. člena ZPP, odmerjeni pa so po veljavni odvetniški tarifi in Zakonu o sodnih taksah.