Jedro

V 14.a členu Pravilnika je bilo določeno, da starši, ki vključijo v vrtec še drugega oziroma nadaljnjega otroka in jim je za starejšega otroka že določeno plačilo za vrtec, uveljavljajo oprostitev plačila pri pristojnem organu občine, ki je izdal odločbo za starejšega otroka na obrazcu, ki je priloga tega pravilnika. Glede na navedeno ni mogoče sprejeti stališča, da sta toženca že na podlagi zakonske določbe oziroma določb Pravilnika oproščena plačila vrtca za hči, če zanjo izpolnjujeta vse zahtevane pogoje (torej ne glede na to, da je bila vloga prvega toženca za oprostitev plačila vrtca pravnomočno zavržena).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. točki izreka) potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 31921/2013 z dne 12. 3. 2013 ostane v veljavi v 1. točki izreka za znesek 1.934,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2011 dalje do plačila in v celoti v 3. točki izreka (I. točka izreka), razveljavi pa se v 1. točki izreka v ostalem delu, to je za znesek 101,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne terjatve do plačila, in se v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrne (II. točka izreka). Odločilo je še, da se predlog tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik), da ji tožena stranka (v nadaljevanju toženca) povrne pravdne stroške v znesku 50,00 EUR zavrne (III. točka izreka).

2. Zoper I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se pritožujeta toženca iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa predlagata, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika. Navajata, da je na podlagi dejanskega stanja, ki med pravdnima strankama ni bilo sporno (8., 9. in 10. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), sodišče sprejelo napačne zaključke. Dokazov glede odločilnih dejstev, in sicer tudi glede predhodnega vprašanja, zakaj je sklep Mestne uprave MOL št. 6041-009144/11 z dne 17. 8. 2011 (v nadaljevanju sklep Mestne uprave MOL z dne 17. 8. 2011) postal pravnomočen, neutemeljeno ni izvedlo, zato ni bilo ugotovljeno dejansko stanje glede vročitve poziva na odpravo pomanjkljivosti in določitve roka za njihovo odpravo. Zavrnitve predlaganih dokazov ni ustrezno obrazložilo, saj ni pojasnilo, zakaj šteje, da so navedbe tožencev neupoštevne. Prvi toženec je navajal, da mu poziv MOL za dopolnitev vloge ni bil vročen in da mu ni bilo vročeno opozorilo, naj prevzame pisanje. Rok za pritožbo zoper sklep Mestne uprave MOL z dne 17. 8. 2011 je potekel, preden je prvi toženec ta sklep prejel, zato je postal pravnomočen. Ker prvega toženca v obdobju pozivanja in vročitve zgoraj navedenega sklepa ni bilo v Sloveniji, vročitev in posledično nastop pravnomočnosti nista pravno upoštevna. Druga toženka je navajala, da je ni nihče pozival, naj dopolni vlogo. Določba 125. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v obravnavanem primeru ni relevantna, saj obveznost plačila za ceno programa, ki je bila določena s Pogodbo, ne obstaja. V času nastanka vtoževane terjatve je bila T. namreč drugi otrok, ki je obiskoval vrtec na območju iste občine in je izpolnjeval pogoje za uporabo 2. člena Pravilnika o plačilih staršev za programe v vrtcu (v nadaljevanju Pravilnik). Starši otrok, ki imajo v vrtec vključenega več kot enega otroka, so oproščeni plačila za mlajše otroke. V tistem obdobju sta bila v dnevno varstvo vključena dva otroka prvega toženca, oba na območju MOL, oba s stalnim prebivališčem na območju MOL. Pravilnik v 2. alineji drugega odstavka 2. člena določa, da ceno programov predšolske vzgoje krijejo starši oziroma zakoniti zastopnik otroka in občina, ki krije del cene programa za otroke, ki imajo na njenem območju stalno prebivališče skupaj z enim od staršev. Ta situacija ni identična z uveljavljanjem znižanega plačila vrtca, za katero je treba predložiti dokazila. Zaradi zmotne razlage zakonskih določil organ ne sme spravljati tožencev v neugoden položaj ter zahtevati nekaj, kar tožniku ne pripada, saj bi bil tožnik sicer obogaten, zakonska določila ali določila podzakonskih aktov pa je treba tolmačiti v korist tožencev. Do teh navedb se sodišče ni opredelilo. Sodišče prve stopnje se prav tako ni opredelilo do navedb, da je od 9. 3. 2011 do 3. 8. 2011 tožnik pravilno izstavljal položnice, ki so se glasile na 0,00 EUR, in v zvezi s tem ni izvajalo dokazov. Tako ni ugotovljeno, zakaj je na temelju vloge za oprostitev plačila vrtca, oddane dne 9. 2. 2011 (in ne vloge za uveljavljanje znižanega plačila vrtca), tožnik sprva postopal na opisan način, kasneje pa je svojo odločitev spremenil z izstavitvijo zbirnega računa. V skladu s 14. a členom Pravilnika se vloga poda pri pristojnem organu občine, zato je tožnik neutemeljeno sprejemal vloge. Da jih je sprejemal, ni bilo prerekano. Sodišče prve stopnje ni izvajalo dokazov v zvezi z navedbami, da delavci vrtca niso nikoli pozvali prvega toženca na dopolnitev, temveč jih je pavšalno zavrnilo, češ da ne gre za zakonsko obveznost, saj sredstva v višini razlike do znižanega plačila zagotavlja proračun. Glede na takšno obrazložitev se postavlja vprašanje aktivne legitimacije tožnika, na katero toženca prej nista mogla opozoriti, saj je sodišče šele v sodbi zavzelo stališče, da glede na vir financiranja oproščenega dela plačila za vrtčevski program tožnik ni bil dolžan opozoriti na dopolnitev vloge. Vprašanje aktivne legitimacije se postavi tudi, če bi toženca morala vlogo za oprostitev plačila oddati na občini, kot trdi sodišče. Sodišče prve stopnje je na naroku z dne 4. 2. 2015 pozvalo tožnika, naj v določenem roku odgovori na navedbe v pripravljalni vlogi z dne 4. 2. 2015, vendar tega ni storil, zato je glede navedb tožnika na naroku z dne 11. 3. 2015 nastopila prekluzija. Sodišče prve stopnje jih zato ne bi smelo dopustiti. Sicer pa tožnik ni zanikal substanciranih navedb tožencev, njegove prejšnje navedbe pa so bile pavšalne in so zadoščale le za formalno dopolnitev tožbenega zahtevka, zato bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi s posameznimi pravno relevantnimi navedbami na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP šteti navedbe tožencev za priznane. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo dokazne predloge tožencev (pri čemer svoje odločitve ni vsebinsko obrazložilo). Zaslišanje tožencev, ki sta bila sicer izrecno vabljena na zaslišanje, pa je opustilo brez ustreznega procesnega sklepa. Obrazložitev glede pasivne legitimacije druge toženke je neutemeljena in nekonsistentna. V skladu z 9. členom Pogodbe o določitvi medsebojnih pravic in obveznosti staršev in vrtca je tožena stranka dolžna poravnati vrtcu mesečno izstavljen račun v skladu z višino plačila, ki se glasi na 0,00 EUR. Druga toženka ni prejela poziva na plačilo, računa, opomina, poziva na dopolnitev in sklepa Mestne uprave MOL z dne 17. 8. 2011. Ker je treba upoštevati določilo 2. alineje drugega odstavka 2. člena Pravilnika, ji ne morejo nastali pravne posledic neizpolnitve pogodbene obveznosti, čeprav je podpisnica pogodbe. Toženca nista imela možnosti odgovoriti na neresnične tožnikove navedbe, da ni bil seznanjen s tem, da je mladoletna T. dodeljena v varstvo in vzgojo prvemu tožencu, zato je podana kršitev 5. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave RS. Sodišče ni obrazložilo, katera dejstva šteje za dokazana in dokaznega postopka ni izvedlo v skladu z 8. členom ZPP oziroma ga sploh ni izvedlo. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, navedeni razlogi so nejasni in si nasprotujejo.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, saj vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki si med seboj ne nasprotujejo.

6. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pravno relevantnih ugovorov tožencev. Do pravno nepomembnih navedb se ni bilo dolžno posebej opredeliti, kljub temu pa je v zvezi s posameznimi navedbami tožencev (ki bodo navedene v nadaljevanju, ker jih pritožba posebej izpostavlja), izrecno pojasnilo, zakaj v obravnavanem primeru niso relevantne ali upoštevne. Drugačni pritožbeni očitki niso utemeljeni. Tako je izrecno pojasnilo, zakaj niso upoštevne navedbe o tem, da prvemu tožencu ni bil (pravilno) vročen poziv za dopolnitev vloge (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), in zakaj ne more uspeti z navedbami, da ga delavci vrtca niso pozivali, naj vlogo dopolni (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). V zvezi s tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je zaključek, da delavci vrtca niso bili dolžni ali pooblaščeni pozivati prvega toženca, sodišče prve stopnje utemeljilo le z obrazložitvijo, da jim Zakon o vrtcih (v nadaljevanju ZVrt) in Pravilnik ne nalagata nobenih obveznosti v postopku uveljavljanja oprostitve plačila vrtca in da se pravica oprostitve plačila vrtca po Pravilniku uveljavlja pri občini. Pri tem tožencema ni očitalo, da bi morala vlogo oddati na MOL, kot to neutemeljeno navaja pritožba. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do pravnega stališča, po katerem sta toženca ob izpolnjenih pogojih oproščena plačila vrtca za mlajšega otroka že na podlagi zakonskega in podzakonskega določil (11. in 13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Do navedb, da so se izstavljene položnice od 9. 3. 2011 do 3. 8. 2011 glasile na 0,00 EUR, se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno posebej opredeljevati, saj niso bile pravno relevantne.

8. Sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati zatrjevanih dejstev, ki v obravnavanem primeru niso pravno pomembna ali upoštevna. To pomeni, da mu v zvezi z njimi (če so bila sporna) ni bilo treba izvajati dokazov oziroma da mu o njih (če so bila priznana oziroma če niso bila prerekana) ni bilo treba zaključiti na podlagi 214. člena ZPP. Med takšna zatrjevana dejstva spadajo trditve, da prvemu tožencu ni bil (pravilno) vročen poziv MOL za dopolnitev vloge (s podrobnejšo utemeljitvijo), da druga toženka ni prejela poziva za dopolnitev vloge, da druga toženka ni prejela računov ali položnic ter da je (na temelju vloge za oprostitev plačila vrtca ter tedaj veljavnih predpisov) tožnik sprva pošiljal položnice, ki se glasijo na 0,00 EUR. Navedbe, da prvemu tožencu ni bil (pravilno) vročen sklep Mestne uprave MOL z dne 17. 8. 2011 oziroma da ga je dejansko prejel šele po poteku pritožbenega roka, so pritožbene novote, ki jih pritožba ne opraviči, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo in posledično ni odgovarjalo niti na pravno sklepanje, ki ga pritožba izpeljuje iz takšnih pritožbenih navedb. Enako velja glede pritožbenih navedb, da drugi toženki ni bil vročen zgoraj navedeni sklep, in glede pritožbenih navedb, da tožnik ne bi smel sprejemati vlog.

9. Sodišče prve stopnje je obrazloženo zavrnilo tako dokazni predlog za zaslišanje prič, kot tudi dokazni predlog za zaslišanje tožencev. Za zavrnitev teh dokaznih predlogov je v 6. točki obrazložitve sodbe navedlo zadostne in utemeljene razloge. Njihova izvedba tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bila potrebna, saj sodišče ni dolžno izvesti dokazov v zvezi s spornimi dejstvi, ki niso pravno odločilna ali upoštevna. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni mogoče upoštevati navedb o tem, da za zavrženje vloge ni bilo podlage, ker poziv za dopolnitev vloge prvemu tožencu ni bil (pravilno) vročen. Pravilno je pojasnilo, da je sklep Mestne uprave MOL z dne 17. 8. 2011 postal pravnomočen in da se prvi toženec ne more več sklicevati na morebitne napake v postopku odločanja o oprostitvi plačila vrtca. Morebitne nepravilnosti upravne odločbe oziroma nepravilnosti upravnega postopka, v katerem je bila izdana, je mogoče uveljavljati le z ustreznimi rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih ta postopek predvideva, in niso predmet presoje pravdnega sodišča. Pritožba zato neutemeljeno vztraja, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati dejansko stanje glede vročitve poziva za dopolnitev vloge. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da sta bila toženca že vabljena na zaslišanje, potem pa je sodišče prve stopnje njuno zaslišanje opustilo, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je dokazni sklep sklep procesnega vodstva, zato ga lahko sodišče kasneje tudi spremeni. Sodišče prve stopnje je na naroku z dne 11. 3. 2015 sklenilo, da se dokazni predlog za zaslišanje tožencev zavrne in takšno odločitev tudi ustrezno obrazložilo v razlogih izpodbijane sodbe.

10. Glede na to, da je sodišče prve stopnje izvedlo listinske dokaze, ni mogoče pritrditi pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje (sploh) ni izvedlo dokaznega postopka. Pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje kršilo 8. člen ZPP, so nekonkretizirani, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje dovolj jasno izhaja, o katerih dejstvih se je sodišče prve stopnje prepričalo na podlagi izvedenih dokazov, in v zvezi s katerimi dejstvi ni izvajalo dokazov, ker je štelo, da med pravdnimi strankami niso bila sporna. Navedb, da bi moralo sodišče prve stopnje šteti posamezne pravno relevantne navedbe tožencev za priznane in posledično v zvezi z njimi upoštevati 214. člen ZPP, pritožba ne konkretizira, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo in nanje ni odgovarjalo. Pritožba bi morala konkretno navesti, katere pravno relevantne navedbe bi moralo sodišče prve stopnje šteti za priznane in v zvezi z njimi upoštevati 214. člen ZPP (pa tega ni storilo).

11. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo pravico do kontradiktornega postopka, ki ga pritožba utemeljuje z navedbami, da toženca nista imela možnosti odgovoriti na navedbe tožnika, da ni vedel, da je mladoletna T. dodeljena v varstvo in vzgojo prvemu tožencu. Teh tožnikovih navedb, ki so bile res podane šele na naroku za glavno obravnavo z dne 11. 3. 2015 (prepozno), sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi pravilno ni upoštevalo. Toženca sta bila na tem naroku prisotna, prvi toženec pa je na te navedbe tudi odgovoril tako, da je opozoril na prekluzijo. Pritožba neutemeljeno navaja, da je kršitev 286.a člena ZPP podana že zato, ker je sodišče prve stopnje dopustilo tožniku, da je podal zgoraj navedene trditve oziroma ker mu takšnega navajanja ni preprečilo.

12. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba konkretizirano ne izpodbija, izhaja, da je bila hči tožencev 9. 2. 2011 sprejeta v Vrtec ... (ob sprejemu hčerke tožencev je bil v vrtec na območju iste občine že vključen starejši otrok tožencev) in da so istega dne tožnik (vrtec) in oba toženca (starša) sklenili Pogodbo o določitvi medsebojnih pravic in obveznosti staršev in vrtca (v nadaljevanju Pogodba z dne 9. 2. 2011), s katero sta toženca prevzela pogodbene obveznosti, med drugim tudi obveznost plačila cene programa, kot je opredeljena v 9. členu Pogodbe z dne 9. 2. 2011. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje sta v skladu z 9. členom Pogodbe z dne 9. 2. 2011 toženca prevzela obveznost poravnati vrtcu mesečno izstavljeni račun v skladu z višino plačila, ki jim ga je določila občina z odločbo ter veljavno ceno programa, v katerega je otrok vključen. Nadalje iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je prvi toženec sicer vložil vlogo za oprostitev plačila vrtca (sodišče prve stopnje torej ne šteje, da je prvi toženec vložil vlogo za znižano plačilo vrtca, kot to neutemeljeno navaja pritožba), vendar je bila s sklepom Mestne uprave MOL z dne 17. 8. 2011 pravnomočno zavržena, ker je prvi toženec v določenem roku ni dopolnil z ustreznim obrazcem, ki je predpisan v 14.a členu Pravilnika. Po prejemu predmetnega sklepa je prvi toženec ponovno vložil (popolno) vlogo za oprostitev plačila vrtca za hči T., na podlagi katere je bila dne 31. 8. 2011 izdana odločba Mestne uprave MOL o oprostitvi plačila vrtca za hči T. 13. Pritožbeni očitki o pomanjkanju aktivne legitimacije tožnika niso utemeljeni. Aktivna legitimacija tožnika temelji na Pogodbi z dne 9. 2. 2011. Okoliščina, da so se sredstva v višini razlike do znižanega plačila vrtca, vrtcem zagotavljala iz državnega proračuna, ne pomeni, da tožnik ni aktivno legitimiran. Takšnega zaključka ne omogoča niti okoliščina, da se je v skladu s Pravilnikom oprostitev plačila uveljavljala pri občini. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je pasivna legitimacija druge toženke podana, ker je druga toženka pogodbena stranka Pogodbe z dne 9. 2. 2011. Dejstvo, da v relevantnem obdobju med tožencema ni obstajala zakonska zveza ali izvenzakonska skupnost, hči T. pa je bila dodeljena v varstvo in vzgojo prvemu tožencu, zato ni odločilno, kar je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve sodbe.

14. V relevantnem obdobju so bili v skladu z določbo četrtega odstavka 32. člena ZVrt starši, ki so imeli v vrtec hkrati vključena dva ali več otrok, oproščeni plačila za mlajšega otroka. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da sta bila toženca na podlagi te zakonske določbe upravičena uveljavljati oprostitev plačila vrtca za hči T., pri čemer je postopek za uveljavljanje znižanega plačila staršev za programe v vrtcih in postopek za uveljavljanje oprostitve plačila za drugega in nadaljnje otroke iz iste družine urejal Pravilnik, ki je bil izdan na podlagi 33. člena ZVrt. V 14. a členu Pravilnika je bilo določeno, da starši, ki vključijo v vrtec še drugega oziroma nadaljnjega otroka in jim je za starejšega otroka že določeno plačilo za vrtec, uveljavljajo oprostitev plačila pri pristojnem organu občine, ki je izdal odločbo za starejšega otroka na obrazcu, ki je priloga tega pravilnika. Glede na navedeno ni mogoče sprejeti stališča, da sta toženca že na podlagi zakonske določbe oziroma določb Pravilnika oproščena plačila vrtca za hči T., če zanjo izpolnjujeta vse zahtevane pogoje (torej ne glede na to, da je bila vloga prvega toženca za oprostitev plačila vrtca z dne 9. 2. 2011 pravnomočno zavržena). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da zaradi zavrženja vloge za oprostitev plačila vrtca toženca nista uspela uveljaviti svoje pravice do oprostitve plačila vrtca za hči T. in sta posledično dolžna za čas, ko jima pravica do brezplačnega vrtca ni bila priznana, sama plačati ceno programa (skupno 1.934,55 EUR).

15. Obveznost druge toženke za plačilo programa vrtca ima pogodbeni temelj. Ob dejstvu, da je tožnik izpolnil svojo pogodbeno obveznost, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tudi druga toženka dolžna plačati oskrbnino za čas, ko toženca nista uveljavila oprostitve plačila vrtca za hči T. oziroma za čas, ko jima pravica do brezplačnega vrtca ni bila priznana. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da se druga toženka ne more ubraniti zgoraj navedene pogodbene obveznosti z navedbami, da ni prejela računov ali položnic. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, izdaja in prejem računa nista pogoj za njen nastanek. Obveznosti plačila se druga toženka ne more ubraniti niti z navedbami, da ji poziv za dopolnitev vloge ni bil vročen. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je MOL ni bil dolžan pozivati, ker ni bila vlagateljica.

16. Ker v pritožbi uveljavljani pritožbeni očitki niso podani in ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Zaradi pritožbenega neuspeha toženca sama krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).