Jedro

Med izjavo stranke na zaslišanju in razpolaganjem z zahtevkom je treba razlikovati. Zaslišanje stranke je namreč dokazno sredstvo, s katerim se dokazujejo pravno relevantna dejstva, ni pa mogoče z izjavo stranke na zaslišanju razpolagati z zahtevkom, na kar zmotno namiguje toženka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 280,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se umik tožbe za dne 14. 2. 2019 plačanih 100 EUR in dne 28. 2. 2019 plačanih 100 EUR vzame na znanje in se postopek ustavi (1. točka izreka). V preostanku je sodišče tožbi ugodilo in razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnici 2013,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1598,08 EUR od 23. 1. 2019 dalje do plačila, v roku 15 dni (2. točka izreka). Toženki je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov v višini 1048,65 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (3. točka izreka).

2. Toženka sodbo v pravočasni pritožbi izpodbija v celoti zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Trdi, da v postopku na prvi stopnji ni bila podana aktivna procesna legitimacija tožnice, zato bi moralo sodišče tožbo zavreči. Tožbe namreč ni vložila tožnica, ampak njen sin, ki stoji za postopkom. To se je pokazalo na zaslišanju na domu tožnice, kjer je tožnica potrdila, da ona ni rekla, da je treba nečakinjo tožiti. Zato je vprašljivo, ali je tožnica toženko sploh želela tožiti oziroma ali je sploh vedela za tožbo. Sodišče, ki mora ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti na zakonito zastopanje pooblaščencev, bi moralo preveriti, ali je tožba posledica volje tožnice ali pa se postopek vodi mimo nje, mogoče celo v nasprotju z njeno voljo, in je prišlo do zlorabe pooblastila, ki ga je tožnica podpisala, če ga sploh je, ne da bi vedela zakaj. Glede na to, da je v pismu sin želel izterjati "materin denar", kot se je sam izrazil, in glede na to, da je tožnica že zelo stara, bolna in z omejenimi kognitivnimi zmožnostmi, je zelo verjetno, da je bila volja tožnice grobo kršena. Na to kaže tudi dejstvo, da je tožnica na zaslišanju rekla, naj ji toženka vrne, kar ji dolguje, to je 1.100 EUR, ni pa zahtevala pravdnih stroškov in zamudnih obresti. Toženka zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zavrže, podredno pa razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Opredeljuje še pritožbene stroške.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev ter zahteva povrnitev pritožbenih stroškov. Opozarja na ugotovitev sodišča, da se je tožnica kljub izjavi, da ona ni rekla, da je treba toženko tožiti, strinjala z vložitvijo tožbe. Na zaslišanju je večkrat ponovila, da zahteva, da ji toženka denar vrne, prav tako pa ni sporno, da je svojemu pooblaščencu za vodenje postopka, ki bi pripeljal do vrnitve dolga, podpisala pooblastilo.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 11. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Ta je podana, če se je postopka udeleževal kot tožnik ali toženec nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, ali če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali za posamezna pravdna dejanja ali če stranke ni zastopal pooblaščenec v skladu z določbami tega zakona ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je bila pravda oziroma če so bila posamezna pravdna dejanja pozneje odobrena.

7. Ni bistveno, ali je tožnica sama predlagala vložitev tožbe, ali je to storila na prigovarjanje koga drugega (sina). Tožnica tožbe (razen v delu) ni umaknila, ni pa dvoma, da jo je preko svojega pooblaščenca tudi vložila. Ni bilo namreč dvoma, da je podpis na pooblastilu tožničin. Torej je bila pravilno zastopana. Nadalje se sodišču prve stopnje kljub tožničini visoki starosti ni porodil dvom v njeno procesno sposobnost, da ne bi bila procesno sposobna, pa pritožba izrecno niti ne zatrjuje.

8. Toženka se v pritožbi sklicuje na to, da je tožnica na zaslišanju rekla, naj ji toženka vrne, kar ji dolguje, to je 1100 EUR, ni pa na zaslišanju zahtevala pravdnih stroškov in zamudnih obresti. Iz tega naj bi izhajalo, da se sodni postopek vodi mimo nje ali celo proti njeni volji. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da je tožnica s svojim zahtevkom, ki vključuje tudi stroške in obresti, vztrajala in ga, razen za 200 EUR, glede česar je sodišče postopek ustavilo, ni umaknila ali spremenila. Do razpolaganj z zahtevkom torej ni prišlo. Treba je tudi razlikovati med izjavo stranke na zaslišanju in med njenim razpolaganjem z zahtevkom. Zaslišanje stranke je namreč dokazno sredstvo, s katerim se dokazujejo pravno relevantna dejstva, ni pa mogoče z izjavo stranke na zaslišanju razpolagati z zahtevkom, na kar zmotno namiguje toženka. Toženka se je sicer branila med drugim tudi, da ji je tožnica dolg odpustila, a dokazna ocena sodišča prve stopnje je drugačna. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilna, saj je razumno obrazložena in preverljiva. Tožnica je na zaslišanju večkrat povedala, da želi, da ji toženka vrne „toliko, kot dolguje“. Pojasnila je, da ima vnuke in da bi denar rada razdelila njim. Čeprav je govorila le o glavnici, njen zahtevek obsega tudi pogodbene in zamudne obresti; slednje so objektivna posledica zamude (378. čl. Obligacijskega zakonika - OZ).

9. Upnik je upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (1. odst. 239. čl. OZ). Ker je pravilno ugotovljeno, da toženka tožnici ni vrnila celotnega posojila, je izpodbijana sodba, ki toženki nalaga, da vrne še preostanek, pravilna in zakonita.

10. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

11. Toženka s pritožbo ni uspela, zato je na podlagi 1. odst. 154. čl. ZPP dolžna tožnici plačati tudi stroške pritožbenega postopka. Potrebni pritožbeni stroški tožnice znašajo 375 točk za odgovor na pritožbo (1. točka tar. št. 21 OdvT) in 7,5 točk za materialne izdatke. Seštevek se poveča za poveča za DDV v višini 22 % seštevka, iz česar sledi, da stroški znašajo 466,65 točk oziroma 280,00 EUR. Priznane stroške mora toženka tožnici plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).