Jedro

Revidenta zahtevata povrnitev dobička, ki bi ga v primeru, da pogodba ne bi bila nična, dosegla: stanovanje, vredno več, bi pridobila za znižano nakupno ceno po SZ. To pa pomeni, da bi morala revidenta podati dovolj konkretne trditve in dokaze, da bi ta dobiček po normalnem teku stvari ali pa glede na posebne okoliščine (možnost odkupa drugega stanovanja po SZ) dosegla, če ju toženka ne bi zavedla v sklenitev nične pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Drugi tožnik in tretja tožnica krijeta sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek vseh treh tožnikov za plačilo odškodnine zavrnilo. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnikov zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

2. Zoper pravnomočno odločitev revizijo vlagata drugi tožnik in tretja tožnica. Revidenta navajata, da sta izgubila lastninsko pravico na stanovanjih, ki sta ju odkupila po pravilih Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ). Naknadno se je izkazalo, da sta bili prodajni pogodbi nični, saj sta bili stanovanji predmet zahteve za denacionalizacijo in je bil pravni promet z njima prepovedan. Ker je stanovanje premoženjska stvar, predstavlja zmanjšanje premoženja revidentov, ki sta lastninsko pravico na stanovanjih izgubila, pravno priznano škodo. Za nakup stanovanj sta revidenta porabila svoja sredstva, tako da drugega stanovanja nista mogla kupiti. Jedro uveljavljanega odškodninskega zahtevka je v tem, da sta tožnika izgubila stanovanje določene vrednosti. V postopku sta zatrjevala škodo, ki se kaže v razliki med seštevkom vrnjene kupnine in vrednostjo vlaganj (kar jima je bilo že pravnomočno prisojeno) in tržno vrednostjo stanovanja, katere višino sta dokazovala z izračunom sodne izvedenke. Sodišče druge stopnje, ki je le povzelo stališče sodišča prve stopnje ter mu dodalo, da bi tožniki morali dokazati, da bi bili upravičeni do nakupa konkretnega drugega stanovanja pod pogoji iz drugega odstavka 117. člena SZ, je po oceni revidentov zavrnitev zahtevka pomanjkljivo obrazložilo, s tem pa zagrešilo procesno kršitev. Pritožbeno sodišče je tudi spremenilo svoje prejšnje pravno stališče, kakor je to izhajalo iz sklepa I Cp 1503/2009. Revidenta sodišču očitata zmotno uporabo materialnega prava, ker naj ne bi uporabilo določb 108. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) oziroma 91. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) kot podlage odškodninske odgovornosti. Poudarjata, da že samo dejstvo izgube stanovanja kot premoženjske vrednosti pomeni, da je tožnikoma nastala škoda zaradi ničnosti pogodbe. Po zgoraj omenjenih določbah ZOR oz. OZ pa je pogodbenik, ki je kriv za sklenitev nične pogodbe, odgovoren svojemu sopogodbeniku za škodo, ki mu zaradi ničnosti pogodbe nastane, če ta ni vedel in ni bil dolžan vedeti za vzrok ničnosti. V pravdi je sodišče uporabilo le pravila vračanja, ne pa tudi določbe o odgovornosti za škodo, čeprav je ta dokazana, tožniki pa za vzrok ničnosti niso vedeli, niti niso bili zanj dolžni vedeti. Revidenta izpodbijata tudi odločitev o stroških, predlagata ugoditev reviziji, spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev sodb in ponovno obravnavo.

3. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Pogodbenik, ki je kriv za sklenitev nične pogodbe, odgovarja svojemu sopogodbeniku za škodo, ki slednjemu nastane zaradi ničnosti pogodbe, če ni vedel in ni bil dolžan vedeti za vzrok ničnosti (108. člen ZOR). Naše pravo je sprejelo stališče o neposlovni naravi tovrstne odškodninske odgovornosti, ki jo torej lahko opredelimo kot deliktno odškodninsko odgovornost. Element škode se v zvezi s posledicami nične pogodbe lahko manifestira v tem, da stranka v zvezi z nično pogodbo ni dosegla pričakovanj, da je zamudila drug posel, da je imela stroške in podobno. Stranki se priznavata tako negativni kakor tudi pozitivni pogodbeni interes. Po načelih negativnega pogodbenega interesa lahko nekriva stranka zahteva od krive izdatke in izgube, ki jih ne bi imela, če bi bila pogodba veljavna. Pozitivni pogodbeni interes pa predstavlja odškodnino za škodo, ki jo ima upnik, ker pogodba ni bila izpolnjena. V teoriji se pozitivni pogodbeni interes priznava bodisi kot dejanska škoda in izgubljeni dobiček bodisi kot razlika po abstraktnem oziroma konkretnem izračunavanju odškodnine po diferenčni teoriji (gre za razliko med dogovorjeno in povprečno ceno na trgu oziroma nakup/prodajo blaga po kom drugem z zahtevo, da razliko do dogovorjene cene plača stranka, ki je kriva za ničnost). S sklenitvijo ničnega pravnega posla lahko stranka pretrpi škodo zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti, ker se legitimno pričakovani cilj pogodbe ni uresničil. Bistveno je, da mora kriva pogodbena stranka v premoženjskem smislu zagotoviti tak položaj poštene sopogodbenice, v katerem bi se slednja nahajala, če pogodba ne bi bila nična.

6. V konkretnem primeru revidenta škodo utemeljujeta kot razliko med seštevkom kupnine in vlaganj na eni strani ter tržno vrednostjo stanovanja na drugi strani. V primeru, da bi bila prodajna cena po SZ enaka tržni ceni, bi bila zagotovljena enakost dajatev in tako do (vtoževane) razlike sploh ne bi prišlo: z vrnitvijo kupnine (in vlaganj) bi bil zagotovljen enak premoženjski položaj sopogodbenikov, kot da pogodba ne bi bila nična. Tako se izkaže, da revidenta v konkretnem primeru zahtevata povrnitev dobička, ki bi ga v primeru, da pogodba ne bi bila nična, dosegla: stanovanje, vredno več, bi pridobila za znižano nakupno ceno po SZ. To pa pomeni, da bi morala revidenta podati dovolj konkretne trditve in dokaze, da bi ta dobiček po normalnem teku stvari ali pa glede na posebne okoliščine (možnost odkupa drugega stanovanja po SZ) dosegla, če ju toženka ne bi zavedla v sklenitev nične pogodbe. Teh okoliščin pa nista zatrjevala dovolj konkretno, zato je bil njun zahtevek iz naslova izgubljenega dobička zavrnjen; očitka nekonkretiziranosti in na teh ugotovitvah temelječe odločitve nižjih sodišč pa z revizijo tožnika niti ne izpodbijata.

7. Revizijski očitek procesne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki naj bi jo zagrešili nižji sodišči, ni utemeljen. Razlogi sodišča prve stopnje, ki jih je pritožbeno sodišče le poudarilo, so jasni, kratki in jedrnati. Prav zato je sodba jasna in razumljiva glede odločilnega dejstva, da tožnika nista ne zatrjevala ne dokazala nastanka vtoževane škode - izgubljenega dobička.

8. Ker uveljavljani razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo po določilu 378. člena ZPP zavrnilo.

9. Revidenta sama krijeta svoje stroške revizijskega postopka, saj z izrednim pravnim sredstvom nista uspela (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).