Jedro

Tožnica je v sporu vložila tožbo zoper toženca kot fizično osebo in ne zoper družbo, s katero je sklenila delovno razmerje. Zadeva po vsebini ne spada med individualne delovne spore, za katere je pristojno delovno sodišče v skladu z določbo 4. čl. ZDSS (premoženjske in druge posamične pravice in obveznostih iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem). Tožničin delodajalec je bila gospodarska družba A d.o.o., in ne toženec. Ker je tako tožnica vložila tožbo zoper toženca kot fizično osebo in ne zoper delodajalca, v konkretni zadevi ne gre za odnos delavec nasproti delodajalcu, temveč za civilno razmerje med strankama in za zadevo, za katero reševanje je pristojno drugo stvarno in krajevno sodišče.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi. Delovno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje v tem sporu ter se zadeva odstopi stvarno in krajevno pristojnemu sodišču Okrajnemu sodišču v Ljubljani. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da je toženec dolžan tožnici plačati odškodnino v višini 8.650 DEM v tolarski protivrednosti po tečaju NLB d.d. na dan plačila in s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, razvidnih iz izreka sodbe, vse do plačila; zavrnilo zahtevek za plačilo regresa v višini 45.000,00 SIT in zahtevek za plačilo stroškov postopka. Nadalje je odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka. Tožnica se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Navaja, da je podlaga odškodninskega zahtevka v odškodninski odgovornosti toženca, ki jo je s lažnimi obljubami napeljal, da je pustila prejšnjo službo in se zaposlila v njegovem podjetju. V času zaposlitve ni prejela nobenega plačila ali regresa, čeprav ji je toženec obljubil vsakokratno mesečno neto plačo v višini 1.000 DEM. Če je sodišče smatralo, da ni stvarno pristojno za odločanje o zahtevku, temveč je glede tega pristojno drugo sodišče, je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 4. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da je tožnica v sporu vložila tožbo zoper toženca kot fizično osebo in ne zoper družbo, s katero je sklenila delovno razmerje, sicer pravilno razlogovalo, da zadeva po vsebini ne spada med individualne delovne spore, za katero rešitev je pristojno delovno sodišče. V skladu z določbo 4. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94), so namreč delovna sodišča pristojna odločati samo v konkretno določenih individualnih delovnih sporih, med ostalim tudi o premoženjskih in drugih posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je bil takrat tožničin delodajalec gospodarska družba A. d.o.o., ..., Ljubljana in ne toženec. Ker je tako tožnica vložila tožbo zoper toženca kot fizično osebo in ne zoper delodajalca, v konkretni zadevi ne gre za odnos delavec nasproti delodajalcu, temveč za civilno razmerje med strankama in za zadevo, za katero reševanje je pristojno drugo stvarno in krajevno sodišče. V skladu z navedenim dejstvom je sodišče prve stopnje, ko je presodilo o zahtevku med strankama, glede katerega ni bilo pristojno da razsodi, storilo bistveno kršitev iz določbe 4. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in na podlagi določbe 1. odst. 354. čl. ZPP razveljavilo sodbo ter ugotovilo, da delovno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje v tem sporu, zaradi česar se zadeva odstopi v reševanje krajevno in stvarno pristojnemu sodišču, to je Okrajnemu sodišču v Ljubljani. Izrek o stroških postopka temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP.