Jedro

Med dolžnikom (sinom takratne zakonite zastopnice toženke) in toženko (pravno osebo) ni bilo sorodstvenega razmerja v smislu domneve slabovernosti iz drugega odstavka 256. člena OZ. V tem delu je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, vendar to ni vplivalo na pravilnost končne odločitve. Upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje je tožbeni zahtevek utemeljen na podlagi prvega odstavka 256. člena OZ, po katerem se odplačno razpolaganje lahko izpodbija, če je dolžnik ob razpolaganju vedel ali bi bil moral vedeti, da s tem škoduje svojim upnikom in če je bilo tretjemu, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo pravno dejanje storjeno, to znano ali bi mu moralo biti znano. Iz predvsem 20. točke in drugih točk obrazložitve izpodbijane sodbe so namreč razvidne obširno ugotovljene okoliščine o dolžnikovi in toženkini nedobrovernosti. Tožnica v odgovoru na pritožbo v tem delu utemeljeno izpostavlja, da je treba védenje pravne osebe presojati glede na védenje njenega zakonitega zastopnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka, ki sama krije svoje pritožbene stroške, mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki 839,06 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) presodilo, da je notarski zapis z dne 12.4.2018, s katerim je M. D. P. (dolžnik) toženi stranki (toženki) prodal nepremičnino, brez pravnega učinka proti tožeči stranki (tožnici, upnici) do višine terjatve upnice do dolžnika po kreditni pogodbi v znesku glavnice v višini 54.626,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.4.2019 dalje do plačila (op. podrobnejša konkretizacija oseb, nepremičnine, prodajne pogodbe v notarskem zapisi in kreditne pogodbe je razvidna iz izreka izpodbijane sodbe in je pritožbeno sodišče na tem mestu ne ponavlja); (II.) da je toženka dolžna tožnici na omenjeni nepremičnini dovoliti izvršbo za izterjavo omenjene terjatve (III.) in da je toženka dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe plačati tožnici 5.791,42 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in iz razloga kršitve njenih ustavnih pravic ter s predlogom, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. V obširni pritožbi, ki se na tem mestu povzema le v bistvenem, čeprav je v nadaljevanju te obrazložitve odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene navedbe, med drugim izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na njene trditve na zadnjem naroku za glavno obravnavo o obstoju dogovora med pravdnima strankama, da je nepravilno ugotovljena vrednost nepremičnine, da je toženka zaupala cenitvi GURS in odločbi FURS ter ni bila nedobroverna, da je sodišče prve stopnje vezano na pravnomočno odločbo FURS, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo zakonsko domnevo iz Obligacijskega zakonika (OZ) o sorodstvu, da je napačna ugotovitev o nepoplačilu obveznosti s strani dolžnika, da je podana le njegova poroštvena obveznost, da je bila sklenjena nova pogodba med njim in toženko, da po njej toženka kupnino poravnava tožnici na račun dolga in da je bila nepremičnina prodana za pravo vrednost po odločbi FURS. Toženka k pritožbi prilaga potrdila o plačilih toženke tožnici za obdobje od 3.4.2021 do 30.7:2021 in navaja, da je bilo tožnici plačano iz tega naslova že 18.311,30 EUR.

3. Tožnica v obširnem vsebinskem odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. V odgovoru nasprotuje pritožbenim razlogom in pritrjuje stališčem sodišča prve stopnje. Med drugim zanika obstoj dogovora, meni, da je podan subjektivni pogoj izpodbojnosti, in poudarja, da je toženka z dokaznimi predlogi prekludirana.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je presodilo navedbe toženke o zatrjevanem obstoju ustnega dogovora med tožnico in toženko (o poplačevanju dolžnikovega dolga s strani toženke z zavezo tožnice reprogramirati posojilo in skleniti sodno poravnavo), ki ga je tožnica izrecno zanikala in ki ga toženka ni izkazala (glej utemeljene in pravilne razloge iz 6. in 23. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, ki se na tem mestu ne ponavljajo). Tožnica vsekakor izkazuje pravni interes za predmetni tožbeni zahtevek. Da naj bi dolžnik (porok) v času sklepanja izpodbijane prodajne pogodbe tožnici dolgoval 7.887,62 EUR in da se je terjatev nato zviševala so bile na prvi stopnji sojenja neprerekane trditve s strani tožnice, zato toženka z drugačnimi pritožbenimi navedbami ne more uspeti. Da naj bi dolžnik svojo obveznost že poravnal, je neizkazana pritožbena navedba, ki ji ni mogoče slediti. Glede še enega notarskega zapisa, ki je bil sklenjen med dolžnikom in toženko, in po katerem naj bi toženka kupnino (v 59 mesečnih obrokih po 1.000,00 EUR) poravnavala tožnici in s tem poplačevala tožnikov dolg, je bistvena (pravno relevantna) ugotovitev sodišča prve stopnje, da dolžnikov dolg ni bil poplačan in ne, da toženka dolga ni poplačevala. Nenazadnje gre za dogovor pri katerem tožnica ni udeležena, zato ni jasno kakšne pravice naj bi šle tožnici iz tega dogovora in kako naj bi bil zaradi tega dogovora dolžnik prost svojih zapadlih obveznosti do tožnice. Navedbe, da je toženka tožnici nakazala v obdobju od 2018 do 31.7.2021 (izpodbijana je sodba z dne 14.6.2021) že 18.311,30 EUR s priloženimi dokazili, ne samo izkazujejo, da dolžnikov zapadel dolg, ki presega 50.000,00 EUR ni bil poplačan, ampak so v delu do 14.6.2021 (izdaja sodbe) nedopustne in zato neupoštevne pritožbene novote, ki jih toženka brez utemeljenih razlogov prvič navaja šele v pritožb (glej 337. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP)), v delu po 14.6.2021 pa so nerelevantna dejstva za predmetni postopek, saj presegajo njegove časovne meje pravnomočnosti (op. gre za dejstva, ki so v tej pravdi neupoštevna, jih pa bo toženka oziroma dolžnik lahko uveljavljala v kakšnem morebitnem drugem postopku (npr. izvršilnem postopku)). Tožnica, katere zapadla terjatev do dolžnika ni poplačana (kljub izvršbi in hipotekam ter zatrjevanemu poplačevanju s strani toženke), ima vsekakor pravni interes za izpodbijanje pravnega dejanja (prodajne pogodbe), ki je bilo storjeno v njeno škodo (glej 255. člen OZ).

6. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da so v konkretni zadevi podani objektivni in subjektivni pogoji za izpodbijanje sporne prodajne pogodbe, in v tem okviru soglaša z ugotovljenim dejanskim stanje, ki je razvidno že iz izpodbijane sodbe, zato ga na tem mestu ne bo podrobneje ponavljalo. Vrednost prodane nepremičnine je bila ugotovljena s sodnim cenilcem D. F. in toženka zoper cenitveno poročilo ter njegovo dopolnitev, ki ju je sodišče prve stopnje v celoti sprejelo, ni imela nobenih pripomb. Njenemu pritožbenemu nasprotovanju glede ugotovljene vrednosti nepremičnine v času sklepanja prodajne pogodbe (32.000,00 EUR) že iz tega razloga ni mogoče slediti. Preprosto neizkazane so tudi njene podporne trditve. Nikjer iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da je na nepremičnini stanovanjsko-gospodarski objekt. Neizkazane so navedbe, da je tam le kozolec oziroma skedenj, da tam ni dovoljena nova gradnja, ipd. Pritožbeno izpostavljanje siceršnjega dejanskega stanja nepremičnine je povsem odvečno, saj je omenjeni cenilec pred cenitvijo opravil ogled nepremičnine in se prepričal o dejanskem stanju nepremičnine. Dejansko stanje (družinske) nepremičnine je bilo znano tudi toženki (njena takratna zakonita zastopnica je mati dolžnika) in dolžniku (prodajalcu). Sodišče prve stopnje preko izvedbe dokaza s sodnim cenilcem nobenega (pravilno ugotovljenega) dejstva v zvezi z nepremičnino ni spregledalo.

7. Sodišče prve stopnje je toženki obširno pojasnilo, zakaj vrednost nepremičnine po evidenci GURS v višini 2.041,00 EUR ni pomenila in ne more pomeniti dejanske vrednosti nepremičnine. Gre le za posplošeno vrednost nepremičnine, izračunano po predpisani metodologiji, in ne za uradno cenitev nepremičnine oziroma za podatek o njeni tržni vrednosti. Toženka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da gre za javno državno evidenco s publicitetnim učinkom, ki je izdelana po strokovnjakih, oziroma na tej podlagi ne more doseči zaključka o njeni dobrovernosti, da je bila prodajna cena prava oziroma celo višja od prave (2.300,00 EUR). Sodišče prve stopnje utemeljeno dodaja, da je šlo za družinsko nepremičnino, katere dejansko stanje in tudi njena realna (tržna) cena sta bila nedvomno dolžniku in toženki znana. Odstopanje prodajne cene od ugotovljene realne (tržne) cene je namreč preprosto preveliko (op. realna (tržna) cena je bila upoštevaje preprost izračun cca. štirinajstkrat večja od prodajne). Na zgoraj izpostavljeni učinek publicitete s toženkino navedbo, da nihče, ki je zaupal javno objavljenim podatkom s strani države, ne sme trpeti škodljivih posledic, je mogoče odgovoriti s tem, da škodljive posledice vsekakor trpi tisti, ki ni imel nobene podlage za predmetno zaupanje in ki je poznal pravo vrednost (družinske) nepremičnine.

8. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na odločbo FURS in mu ni mogoče slediti. Primarni razlog je v tem, da toženka v zvezi z omenjeno odločbo navaja dejstva, ki jih je tožnica v relevantnem delu prerekala, pri čemer toženka odločbe ni predložila. Njene relevantne navedbe so zato nepreverljive in neizkazane. Toženka res ni zanikala obstoja odločbe, v kateri naj bi FURS ugotovil vrednost vseh treh prodanih nepremičnin v višini 2.560,00 EUR, a je izpostavila, da gre za odločbo o odmeri davka od dobička ob prodaji, kjer se upoštevajo le nakupna in prodajna cena nepremičnin ter morebitni dobiček, ne ugotavlja pa odločba vrednosti nepremičnin oziroma to ni predmet davčnega postopka. Ugotovitvi vrednosti z odločbo je torej tožnica nasprotovala, tožnica pa odločbe niti ni predložila. Šlo bi torej lahko le za odločbo o odmeri davka in ne za pravnomočno odločbo o ugotovitvi vrednosti nepremičnin. Na takšno pravnomočno odločbo sodišče glede vrednosti nepremičnin ni vezano. Pritožbeno sodišče k temu še dodaja, da ima učinke pravnomočnosti le izrek odločbe, ne pa njeni razlogi. Sodišče prve stopnje v zvezi z nepredloženo odločbo zato ni kršilo nobenih učinkov pravnomočnosti in ustavnih pravic glede vezanosti na pravnomočne odločbe državnih organov. V tej pravdi namreč ni odločalo o davku od dobička pri prodaji.

9. Tožnica je izkazala, da je toženka vedela ali vsaj morala vedeti, da zaradi predmetne prodaje lahko pride do oškodovanja upnikov. Utemeljen je pritožbeni očitek, da med dolžnikom (sinom takratne zakonite zastopnice toženke) in toženko (pravno osebo) ni bilo sorodstvenega razmerja v smislu domneve slabovernosti iz drugega odstavka 256. člena OZ.1 V tem delu je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, vendar to ni vplivalo na pravilnost končne odločitve. Upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje je tožbeni zahtevek utemeljen na podlagi prvega odstavka 256. člena OZ, po katerem se odplačno razpolaganje lahko izpodbija, če je dolžnik ob razpolaganju vedel ali bi bil moral vedeti, da s tem škoduje svojim upnikom in če je bilo tretjemu, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo pravno dejanje storjeno, to znano ali bi mu moralo biti znano. Iz predvsem 20. točke in drugih točk obrazložitve izpodbijane sodbe so namreč razvidne obširno ugotovljene okoliščine o dolžnikovi in toženkini nedobrovernosti. Tožnica v odgovoru na pritožbo v tem delu utemeljeno izpostavlja, da je treba védenje pravne osebe presojati glede na védenje njenega zakonitega zastopnika.

10. Ker drugih pritožbenih očitkov toženka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijanje sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje (ob zgoraj izpostavljeni izjemi, ki pa ni vplivala na pravilnost končne odločitve) materialno pravo pravilno uporabilo. Prav tako je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

11. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela in sama krije svoje pritožbene stroške, mora tožnici povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Tožnici se prizna 1125 točk za odgovor na pritožbo, 21,25 točk materialnih stroškov (2% od nagrade do 1000 točk in 1% od presežka) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 839,06 EUR.

1 Takšno stališče izhaja tudi iz odločbe VSC 395/2014 z dne 11.3.2015.