Jedro

Namembnost gradnje ali njena sprememba je pri izdaji lokacijskega dovoljenja bistvenega pomena. Pri uporabi 65. člena ZUN je treba po uradni dolžnosti paziti, ali zaradi narave predlaganih sprememb ni potrebno izdati novega lokacijskega dovoljenja.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 17.07.1995.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Sekretariata za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve Občine z dne 04.08.1994, s katero je spremenil lokacijsko dovoljenje z dne 17.03.1989, ki je bilo izdano za gradnjo gospodarskega poslopja na parc. št. 47 investitorici F.V., tako da se v celoti spremeni namembnost objekta v stanovanjski namen. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka zavrača pritožbene navedbe in navaja, da se po 65. členu zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) lokacijsko dovoljenje lahko spremeni. Nova odločba, ki deloma nadomesti lokacijsko dovoljenje, se omeji na predlagane spremembe, če zaradi narave predlaganih sprememb ni potrebno izdati novega lokacijskega dovoljenja. Enako kot v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja velja tudi za njegovo spremembo, da mora biti ta v skladu s pogoji iz prostorskega izvedbenega akta. Obravnavana lokacija se nahaja v območju, ki se ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za ureditvena območja naselij ... (Uradni vestnik Gorenjske, št. 15/88, v nadaljevanju: Odlok o PUP). Tu so tovrstni posegi dovoljeni, kar je organ prve stopnje tudi pravilno ugotovil in navedel pravilne razloge, ki temeljijo na posameznih določbah odloka. V postopku je bilo pridobljeno novo poprejšnje sanitarno soglasje. Investitorica je tudi izkazala, da je upravičena razpolagati z zemljiščem. Zato so izpolnjeni vsi z zakonom predpisani pogoji za spremembo lokacijskega dovoljenja. Okoliščina, kaj namerava investitorica storiti s samim objektom, pa ni pravno pomembno dejstvo, ki bi vplivalo na odločitev v zadevi. Prav tako je brezpredmeten ugovor, da je investitorica hotela izigrati predpise, saj je predlagala spremembo v skladu s pogoji odloka o PUP.

V tožbi tožnik navaja tožbene razloge nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe veljavnih predpisov in pomanjkljivosti postopka. Navaja, da je že zoper prvo lokacijsko dovoljenje za izgradnjo gospodarskega objekta ugovarjal, ker je preblizu njegove meje, sedaj pa se objekt spremeni v čisto stanovanjske namene. Organ prve stopnje in tožena stranka ugovorov tožnika sploh nista upoštevala in nista ravnala v skladu s 65. členom ZUN. Sprememba lokacijskega dovoljenja je možna in dopustna samo v primeru, če so spremembe take narave, da ni potrebno izdati novega lokacijskega dovoljenja. Ni bilo upoštevano, da je sprememba iz gospodarskega objekta v stanovanjski objekt v lokacijskem in gradbenem pogledu tako velika, da je nujno potreben povsem nov lokacijski postopek. Kljub nekaterim navedbam je vendar notranja razporeditev prostorov čisto drugačna v stanovanjskem objektu kot v remizi, pa tudi zunanjost je drugačna (več oken, vrat ipd.). Zaradi tega tudi prevelika bližina do meje postane vprašljiva (večji hrup in možnost večjega vznemirjanja tožnika zaradi novih stanovalcev). Prav tako velika razlika nastane pri izgradnji raznih komunalnih naprav, kar tožniku lahko povzroči večjo škodo, investitorica pa je vse to počela iz špekulativnih namenov, da bi si s tem povečala vrednost svojega premoženja in več zaslužila, ker namerava objekt prodati. Tožnik je prepričan, da sta oba organa ravnala v nasprotju z zakonom, ker ni bilo raziskano in ugotovljeno, kaj tako velika sprememba lokacije pomeni. Namembnost ali njena sprememba je pri gradnji vedno bistvenega pomena in mora pristojni organ na to paziti po uradni dolžnosti. Če pa je sprememba namembnosti popolna, je to možno urediti samo v čisto novem lokacijskem postopku. Vse to pa ni bilo storjeno. Ker se tožena stranka glede lociranja objekta sklicuje na 16. člen odloka o PUP, pa je treba upoštevati stališče in pripombe soseda, ne pa suhoparno citirati, da je možno objekt locirati na rob parcele. Zato je tudi vprašljiva skladnost tega predpisa z veljavnimi prostorskimi in gradbenemi predpisi. Tožnik predlaga sodišču, da odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. Predlaga sodišču, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Investitorica kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu v odgovoru na tožbo navaja, da so se v dolgotrajnem postopku pridobitve lokacijskega in gradbenega dovoljenja za izgradnjo gospodarskega poslopja zaradi tožnikovih pritožb njene razmere tako spremenile, da je večji del kmetijskega zemljišča prodala kmetom in ne gre več za zaščiteno kmetijo, stanovanjsko hišo pa potrebuje zase in šoloobvezna sinova (dvojčka), starejšemu sinu pa bi rada pomagala popraviti sedanjo hišo. Navaja, da bo zunanji videz objekta ostal isti, le kot nov veliko lepši. Glede razdalje med tožnikovim in njenim objektom navaja, da bo stal na istem mestu kot obstoječi, zato temu tožnik ni upravičen nasprotovati. Meni, da je tožena stranka pravilno odločila. Smiselno predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 54. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, 43/89 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 in 71/93, v nadaljevanju: ZUN) se lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. V 55. členu ZUN je določeno, kaj mora vsebovati lokacijska dokumentacija. Iz podatkov poslanih upravnih spisov izhaja, da za spremembo namembnosti lokacije iz gospodarskega poslopja (remize za kmetijske stroje in svinjakov) v stanovanjsko hišo lokacijska dokumentacija ni bila izdelana tako, saj je bila lokacijska dokumentacija z dne 13.11.1988 spremenjena samo z dopisom z dne 06.05. 1994, v katerem se predlaga spremembo lokacijskega dovoljenja "tako, da se namembnost objekta v celoti spremeni in sicer: V pritličju bo garaža za osebni avto, kotlovnica, drvarnica in stanovanjske površine ter stopnišče za podstreho. V podstrehi se površine izdelajo za stanovanje. V ostrešje se vgrade frčade - kukerle za osvetlitev podstrešnih prostorov". Glede na to, da je namembnost gradnje ali njena sprememba pri izdaji lokacijskega dovoljenja bistvenega pomena, tožnik pa je tudi v pritožbi ugovarjal "gradnji stanovanjske hiše tik ob parceli pritožnika", bi bila morala tožena stranka na to paziti po uradni dolžnosti. Tožena stranka se sklicuje na 65. člen ZUN, po katerem se lokacijsko dovoljenje lahko spremeni. Vendar po tej določbi je treba zahtevo za spremembo lokacijskega dovoljenja pismeno utemeljiti tako, da je iz nje razviden vpliv zahtevane spremembe na pogoje, ki so določeni v lokacijskem dovoljenju. Nova odločba, ki deloma nadomesti lokacijsko dovoljenje, se omeji na predlagane spremembe, če zaradi narave predlaganih sprememb ni potrebno izdati novega lokacijskega dovoljenja. V sporni zadevi pa je po presoji sodišča narava predlaganih sprememb taka, da je potrebno izdati novo lokacijsko dovoljenje in pri tem upoštevati določbe 54. do 57. člena ZUN.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena tega zakona in bo morala tožena stranka ponovno odločiti o stvari v skladu z 62. členom tega zakona. ZUS je sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.