Jedro

V izvršbi, ki je tekla le po delno pravnomočnem sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine (tekla je glede glavnične terjatve, o obrestih pa je bil začet pravdni postopek) upnik v izvršilnem postopku ne more uporabiti določila 313. čl. ZOR, saj izvršba za obresti ni tekla.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Upnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je terjatev po pravnomočnem sklepu o izvršbi z dne 3.9.1998 poplačana in je zato izvršilni postopek, ki je tekel pod, opr. št. II Ig 305/98 končalo.

Proti sklepu se upnik pritožuje in uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka ter predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da je sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine za znesek 1.712.883,00 SIT spp z dne 3.9.1998, postal le delno pravnomočen in sicer glede glavnice v znesku 973.883,90 SIT, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo s sklepom z dne 29.9.1998 (glej sklep na list. št. 17). Izvršba v tej zadevi je torej tekla le glede izterjave 973.883,90 SIT. O obrestni terjatvi od tega zneska se bo šele odločalo v pravdi.

Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da je upnik sam utesnil izvršbo za 771.383,90 SIT. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je upnik z vlogo z dne 3.5.1999 utesnil izvršbo za do dne 22.2.1999 plačane zneske. Dolžnica je sodišču prve stopnje dne 27.5.1999 predložila dokazilo, da je banka sklep o izvršbi realizirala dne 26.2.1999 še za nadaljnjih 202.500,00 SIT (priloga B2), ki pa jih upnik v svojem predlogu za utesnitev izvršbe ni upošteval. Sodišče prve stopnje je dolžničino obvestilo z dokazilom dostavilo upnici neposredno. Pooblaščenka upnice v pritožbi zatrjuje, da je s tem, ko dolžničino obvestilo o nadaljnji realizaciji sklepa o izvršbi, ni bilo dostavljeno pooblaščenki upnice, bila storjena bistvena kršitev določb postopka. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da obvestilo dolžnice, da je banka realizirala še preostali del pravnomočnega sklepa o izvršbi, ni taka vloga, ki bi jo sodišče bilo dolžno vročiti upniku, saj ni šlo za vlogo, o kateri bi se upnik moral izjaviti, ker gre le za obvestilo sodišču o obsegu realizacije izvršbe, ki je bilo namenjeno le sodišču, da bi to lahko končalo postopek izvršbe. Zato zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni bila storjena.

Na podlagi ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil pravnomočen sklep o izvršbi dne 26.2.1999 realiziran še za nadaljnjih 202.500,00 SIT (te ugotovitve upnik v pritožbi ne izpodbija) je pravilno zaključilo, da je terjatev, (kolikor je bil sklep o izvršbi pravnomočen) in za kolikor je tekla izvršba, poravnana. Zato je pravilno sklenilo, da se izvršilni postopek konča. Neutemeljene so pritožbene trditve, da bi upnica ob upoštevanju plačila 202.500,00 SIT utesnila izvršbo delno in sicer tako, da bi upoštevala določbe 313. čl. ZOR. Tega upnica v tem izvršilnem postopku ne bi mogla storiti, ker je, kot je bilo že povedano, izvršba tekla samo za glavnično terjatev in zato uporaba 313. čl. ZOR v tem primeru ne pride v poštev. Zato njen takšen predlog, kot ga navaja v pritožbi, ne bi mogel pripeljati do drugačne odločitve, kot jo je sodišče prve stopnje sprejelo v tem primeru, ko je ugotovilo, da je izvršba v pravnomočnem delu sklepa o izvršbi (973.883,00 SIT) poravnana in zato izvršba končana.

Sodišče druge stopnje je zato upnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje stroške pritožbe (1. odst. 166. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP in 15. čl. ZIZ).