Jedro

Če imamo opravka z veljavno prodajno pogodbo, je logično, da imata pogodbeni stranki vsaka svoje (iz pogodbe izvirajoče) obveznosti. Obveznost tožeče stranke je izročitev nepremičnine v last tožencu, obveznost toženca pa plačilo kupnine. Tako ne more biti nobenega dvoma, da v opisani situaciji ni možno uveljavljati zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve. Za neupravičeno obogatitev namreč velja, da gre za obogatitev brez pravnega temelja (prim. prvi odstavek 190. člena OZ). Če imamo veljavno prodajno pogodbo, pa je seveda pravni temelj podan in s prenosom lastninske pravice 31. 5. 2017 ni moglo priti do obogatitve brez temelja, kar pomeni, da bi prodajalec od kupca iz naslova pridobitve na podlagi prodajne pogodbe lahko zahteval le plačilo kupnine, katere prejem pa je tožeča stranka (prodajalka) potrdila s podpisom izjave z dne 21. 2. 2007. Ker za vlaganja očitno ni bilo soglasja toženca, pride v poštev le poslovodstvo brez naročila (199. člen OZ), glede česa pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niso bili izpolnjeni pogoji (ni bila ugotovljena nujna potrebnost vlaganj).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh povrniti tožencu 1.098 EUR stroškov odgovora na pritožbo, če zamudi s plačilom, od šestnajstega dne dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 100.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe in na plačilo pravdnih stroškov, tožeči stranki pa je v plačilo naložilo pravdne stroške.

2. V pravočasni pritožbi tožeča stranka uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Opozarja, da je tožbeni zahtevek na plačilo 100.000 EUR sestavljen iz dveh terjatev. Prvi del znaša 46.581,44 EUR iz naslova vrednosti nepremičnin v k. o. ... pred vlaganji tožeče stranke, drugi del (53.418,56 EUR) pa je iz naslova povečane vrednosti teh nepremičnin zaradi vlaganj tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je zavzelo napačno stališče, da je bilo o vprašanju ničnosti oz. veljavnosti izjave z dne 21. 2. 2007 že odločeno s sodbama Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 719/2012 in II P 2413/2018, napačno je sodišče prve stopnje štelo trditve tožeče stranke, da naj bi njen direktor podpisal izjavo z dne 21. 2. 2007 in da je tožeča stranka sama štela to izjavo za pravno veljavno. Nadalje je sodišče prve stopnje napačno štelo, da je toženec nepremičnine že plačal, ker to izhaja iz izjave z dne 21. 2. 2007, zaradi česar nasproten dokaz ne bi bil dopusten. Zmotno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da zato, ker obstaja veljavna izjava o plačilu (z dne 21. 7. 2007), tožeča stranka zahtevka na plačilo vrednosti nepremičnin (v stanju pred vlaganji) ne more utemeljevati na podlagi določb Obligacijskega zakonika1 (v nadaljevanju: OZ) o neupravičeni obogatitvi.

Tožbeni zahtevek na plačilo 53.418,56 EUR je bil zavrnjen zaradi napačnega materialno pravnega stališča, da nedobroverni vlagatelj ne more zahtevati povračila vlaganj v tujo nepremičnino, in zaradi zmotnega zaključka, da tožeča stranka v času vlaganj ni bila v dobri veri, pri čemer sodišče ni ugotovilo s strani tožeče stranke zatrjevanih dejstev o njenih vlaganjih v navedene nepremičnine in o povečani vrednosti le-teh zaradi vlaganj, katerim tožena stranka obrazloženo ni nasprotovala. Sodišče bi zato moralo skladbo z določbo drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku2 (v nadaljevanju: ZPP) šteti te trditve za priznane. Tožeča stranka je večkrat pojasnila, da znesek 53.418,56 EUR predstavlja razliko med vrednostjo nepremičnin po vlaganjih, ko je vrednost nepremičnine znašala 100.000 EUR, in vrednostjo v stanju pred vlaganji, ko je vrednost znašala 46.581,44 EUR. Višino terjatve je tožeča stranka izračunala po obogatitvenem (ne stroškovnem) principu. Tožeča stranka je večkrat navedla, da je toženec lastninsko pravico na nepremičnini pridobil z vpisom v zemljiško knjigo 31. 5. 2017 in da je vsa vlaganja v nepremičnine tožeča stranka izvedla že pred tem, ko je bila še lastnica nepremičnin in torej ni vlagala v tuje nepremičnine. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdaj je bila vročena tožeči stranki sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 822/2018, čeprav je to pomembno za ugotovitev dobrovernosti. Vsa vlaganja so po 54. členu Stvarnopravnega zakonika3 (v nadaljevanju: SPZ) prirasla obravnavanim nepremičninam in so postala njihova sestavina. S prenosom lastninske pravice 31. 5. 2017 je prišlo do obogatitve toženca in do oškodovanja tožeče stranke, s čimer ta ni soglašala. Tudi to je tožeča stranka pred sodiščem prve stopnje večkrat poudarila, toženec pa tej trditvi ni nasprotoval. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo s strani toženca neprerekane trditve, da je bila tožeča stranka do pravnomočnega zaključka pravde I P 719/2012 Okrožnega sodišča v Ljubljani, da bo uspela z ugovorom ničnosti izjave z dne 21. 2. 2007 in da lastninske pravice na nepremičnini ne bo izgubila. Prav tako je pričakovala, da bosta pravdni stranki dosegli dogovor, da bo tožeča stranka obdržala lastninsko pravico na obravnavani nepremičnini.

V obravnavani zadevi je treba uporabiti določbe OZ o neupravičeni obogatitvi in ne določb SPZ o stvarnopravnih reparacijah. Pritožba se sklicuje na osmi odstavek 95. člena SPZ, ki določa, da postane dobroverni lastniški posestnik nedobroveren od trenutka, ko mu je vročena tožba na izpraznitev oz. izročitev, ne pa tožba na izstavitev zemljiško knjižnega dovolila. Sodišče prve stopnje bi zato moralo ugotoviti, da je bila tožeča stranka v času vlaganj v dobri veri, takšnim trditvam tožeče stranke toženec tudi ni nasprotoval. Po mnenju pritožbe bi sodišče moralo ugoditi tožbenemu zahtevku tudi v primeru, če se je postavilo na stališče da gre za situacijo iz četrtega odstavka 95. člena SPZ oz. petega odstavka 96. člena SPZ. Razlika med med zahtevkom za povračilo koristnih stroškov, ki pripada dobrovernemu lastniškemu posestniku (četrti odstavek 95. člena SPZ), in zahtevkom na povračilo koristnih stroškov, ki pripada nedobrovernemu posestniku (peti odstavek 96. člena SPZ), je v tem, da lahko dobroverni posestnik zahteva povračilo koristnih stroškov v tolikšni meri, kolikor se je vrednost stvari povečala. Kriterij za dobrovernega posestnika je torej objektiven (povečanje vrednosti stvari). Nedobroverni posestnik pa lahko zahteva povračilo koristnih stroškov (v višini povečane vrednosti stvari), če so bili stroški koristni tudi za lastnika osebno. Tukaj je kriterij subjektiven, saj se koristnost presoja glede na osebo lastnika. Tožeča stranka izpostavlja, da je v primeru nedobrovernega posestnika lastnik (tožena stranka) tisti, ki mora podati ugovor oziroma trditve in dokaze, da vlaganja za lastnika niso bila koristna, v konkretnem primeru pa tožena stranka niti z besedo ni niti nakazala, da zatrjevana vlaganja tožeče stranke v obravnavane nepremičnine za njo ne bi bila koristna, oziroma tožena stranka ni podala ugovora, da vlaganja zanj niso imela koristi. Sodišče bi zato moralo, četudi bi zaključilo, da je bila tožeča stranka v času vlaganj nedobroverna, obogatitvenemu zahtevku na plačilo terjatve višini 53.418,56 EUR iz naslova vlaganj v celoti ugoditi. Stališče prvostopnega sodišča, da tožeča stranka ni upravičena do plačila 53.418,56 EUR, ker v času vlaganj naj ne bi bila dobroverna, je torej zmotno, zmoten pa je tudi zaključek prvostopnega sodišča, da naj bi bila tožeča stranka v času vlaganj nedobroverna.

V zvezi z zahtevkom na plačilo 46.581,44 EUR tožeča stranka v pritožbi navaja, da je tožbeni zahtevek vložen na predpostavki, da tožeča stranka ne bo uspela z zahtevkom na ugotovitev ničnosti izjave z dne 21. 2. 2007 in z ostalimi zahtevki v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 572/2019, ni pa tožeča stranka zatrjevala, da je navedena izjava pravno veljavna, prav tako v tem postopku tožeča stranka ni uveljavljala neveljavnosti te izjave. Tožeča stranka je izrecno navedla, da tožbo vlaga na predpostavki veljavnosti izjave z dne 21. 2. 2007, zato se sodišču ne bi bilo treba ukvarjati s predhodnim vprašanjem veljavnosti te izjave. Razlogov, zato se je vseeno s tem vprašanjem ukvarjalo, sodišče prve stopnje ni pojasnilo.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je bilo o vprašanju ničnosti oz. veljavnosti sporne izjave že odločeno s pravnomočno sodno odločbo.

Tožeča stranka je pred sodiščem prve stopnje podala obsežne trditve in dokazne predloge, s katerimi je želela dokazati, da ni res, da naj bi tožena stranka za nepremičnine v k. o. ... karkoli plačala, kar izhaja iz izjave z dne 21. 2. 2007. Sodišče prve stopnje teh trditev ni preskusilo in predlaganih dokazov ni izvedlo, ampak se je postavilo na stališče, da sporna izjava z dne 21. 2. 2007 velja. S tem je bila tožeči stranki odrečena pravica do sodnega varstva.

Ker tožeča stranka ni prejela plačila, je lahko tožbeni zahtevek utemeljila le na podlagi določb OZ o neupravičeni obogatitvi. Z brezplačnim prenosom lastninske pravice na nepremičninah na toženca ni nikoli soglašala in v to ni nikoli privolila, kar ustreza položaju neupravičene obogatitve. Ta obogatitvena terjatev je zapadla 31. 7. 2017, ko je prešla lastninska pravica pri spornih nepremičninah na toženca, zato je zastaranje pričelo teči šele 1. 8. 2017 in zastaralni rok do 14. 12. 2020, ko je bila vložena tožba, ni iztekel. 3. V odgovoru na pritožbo toženec pritrjuje izpodbijani odločitvi, obrazloženo predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Najprej je treba pojasniti, da je bilo o veljavnosti izjave z dne 21. 2. 2007 odločeno le kot o predhodnem vprašanju v zadevi P 719/2012 Okrožnega sodišča v Ljubljani. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je direktor tožeče stranke podpisal sporno izjavo z dne 21. 2. 2007 in da jo je tožeča stranka štela za veljavno. Če se povzamejo tožbene trditve, potem je ugotovitev sodišča pravilna. Tožeča stranka sicer najprej zanika podpis izjave in trdi, da je podpis ponarejen (!), nato pa v drugem odstavku II. točke tožbe pove, da je izjavo podpisal (vsebine ni prebral, podpisal jo je, ker je zaupal tožencu, ki mu jo je predložil v podpis). Glede na to ni res, da bi tožeča stranka nikjer ne trdila, da je izjavo podpisala. V zvezi s trditvami tožeče stranke o (ne)veljavnosti izjave pritožbeno sodišče ugotavlja, da so tudi te (tako kot trditev o tem ali je direktor tožeče stranke izjavo podpisal ali ne) nekoliko nejasne. Po eni strani res trdi, da za njih izjava ni veljavna, po drugi strani pa navaja, da neveljavnosti / ničnosti v tem postopku ne uveljavlja in da izhaja iz predpostavke, da je izjava veljaven zavezovalni pravni posel (!), na podlagi katerega je dolžna tožeča stranka proti plačilu na toženca prenesti lastninsko pravico pri v pogodbi navedenih nepremičninah. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje. Če tožeča stranka izhaja iz tega, da je izjava z dne 21. 2. 2007 veljaven zavezovalni pravni posel, potem je veljavna tudi ugotovitev o plačilu. Pravni posel, katerega tožeča stranka šteje za veljavnega, v konkretnem primeru pomeni prodajno pogodbo (prvi odstavek 435. člena Obligacijskega zakonika,4 v nadaljevanju: OZ), ki je sestavljena iz zaveze prodajalca in kupca. S prodajno pogodbo se prodajalec _zavezuje_, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico, kupec pa se _zavezuje_, da bo prodajalcu plačal kupnino. Kot namreč tožeča stranka sama navaja, ničnosti oz. neveljavnosti izjave ne uveljavlja, kar pa seveda pomeni da izjava velja in to v celoti, kar seveda pomeni, da je tožeča stranka prejela v izjavi zapisana plačila.

6. Če imamo opravka z veljavno prodajno pogodbo, je logično, da imata pogodbeni stranki vsaka svoje (iz pogodbe izvirajoče) obveznosti. Obveznost tožeče stranke je izročitev nepremičnine v last tožencu, obveznost toženca pa plačilo kupnine. Tako ne more biti nobenega dvoma, da v opisani situaciji ni možno uveljavljati zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve. Za neupravičeno obogatitev namreč velja, da gre za obogatitev brez pravnega temelja (prim. prvi odstavek 190. člena OZ). Če imamo veljavno prodajno pogodbo, pa je seveda pravni temelj podan in s prenosom lastninske pravice 31. 5. 2017 ni moglo priti do obogatitve brez temelja, kar pomeni, da bi prodajalec od kupca iz naslova pridobitve na podlagi prodajne pogodbe lahko zahteval le plačilo kupnine, katere prejem pa je tožeča stranka (prodajalka) potrdila s podpisom izjave z dne 21. 2. 2007. Da je izjava očitno veljavna, potrjuje tudi pritožbena navedba, da se sodišču prve stopnje ne bi bilo treba ukvarjati s predhodnim vprašanjem veljavnosti izjave.

7. Ko gre za vprašanje (ne)dobrovernosti tožeče stranke, ta v pritožbi navaja, da po odločbi osmega odstavka 95. člena SPZ postane lastniški posestnik nedobroveren od trenutka, ko mu je vročena tožba na izpraznitev oz. izročitev, ne pa tožba izstavitev zemljiško knjižnega dovolila, kar pa ne drži. Navedena določba pravi, da postane dobroverni lastniški posestnik nedobroveren od trenutka, ko mu je vročena tožba, lastnik pa lahko dokazuje, da je postal nedobroveren že pred vročitvijo tožbe. Zakon torej ne določa vrste tožbe, o kateri govori pritožba.5 Pa tudi, če bi sprejeli pritožbeno tezo, je treba ugotoviti, da (ko gre za izročitev nepremičnine) tožba na izstavitev zemljiško knjižne listine ustreza tožbi na izročitev v primeru izročitve premičnine, saj gre v obeh primerih za razpolagalni pravni posel.6

8. Sodišče prve stopnje je v 24. točki obrazložitve ugotovilo, da je toženec tožbo na izstavitev zemljiško knjižne listine vložil 22. 3. 2012, zato je pravilno štelo, da je bila tožeča stranka od takrat (oz. od vročitve navedene tožbe dalje) nedobroverna. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je direktor tožeče stranke izpovedal, da je sporno stanovanje obnovil v letu 2016, kar je potrdila tudi njegova hči A. A. Pritožba sicer omeni, da naj bi vlaganja potekala v času od leta 2012 do 2016, izrecno potrjuje, da so bila izvedena pred 31. 5. 2017, a ne nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje o tem, da je tožeča stranka v stanovanje vlagala v letu 2016. Ker je bila tožba na izstavitev zemljiško knjižne listine (v zadevi P 719/2012 Okrožnega sodišča v Ljubljani) vložena že pomladi 2012, je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da je bila tožeča stranka ob vlaganjih v letu 2016 v slabi veri: v letu 2016 je bila namreč 30. 3. 2016 izdana že sodba pritožbenega sodišča (I Cp 2825/2015), ki je potrdila sodbo sodišča prve stopnje. Ker je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka vlaganja v stanovanje opravila v letu 2016, po tistem, ko ji je bila vročena tožba v zadevi P 719/2012 in po tistem, ko je bila v navedeni zadevi izdana prvostopenjska sodba (ki je bila kasneje tudi potrjena) je treba vlaganja tožeče stranke presojati kot vlaganja v tujo nepremičnino. Ker za vlaganja očitno ni bilo soglasja toženca, pride v poštev le poslovodstvo brez naročila (199. člen OZ), glede česa pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niso bili izpolnjeni pogoji (ni bila ugotovljena nujna potrebnost vlaganj).

9. V zvezi s to ugotovitvijo pritožba opozarja na kršitev razpravnega načela, češ da toženec ni podal nobenih trditev o nedobrovernosti tožeče stranke in tudi ne o koristnosti vlaganj za toženca. Pritrditi velja odgovoru na pritožbo, da so glede investicij tožbene navedbe tako nejasne, da je nanje težko smiselno odgovoriti oz. jih obrazloženo prerekati. Kot opozarja toženec, enkrat navaja tožeča stranka, da so bile opravljene pred letom 2012, nato med letoma 2012 in 2016, govori tudi o letu 2018, izpove da je bilo to v letu 2016 (kar potrdi tudi hči). Dodatno velja izpostaviti, da niti v pritožbi še ni navedeno, kaj točno naj bi obnova stanovanja (investicije) obsegala, niti do pritožbe ni jasno, koliko naj bi znašala višina sredstev, vloženih v obnovo (v tožbi navaja, da se je vrednost stanovanja zvišala za 50.000 do 60.000 EUR, vtoževani znesek pa je potem 100.000 EUR, kot vrednost stanovanja ob vložitvi tožbe). V vlogi z dne 5. 5. 2022 tožeča stranka sicer pavšalno navaja zamenjava elektro in vodovodne inštalacije, zamenjava oken in vrat, novi ometi, zamenjava tlakov, položitev parketa in keramike, oplesk, zamenjava sanitarne opreme, a iz teh obrobnih navedb v enem oklepaju, ni razbrati ničesar konkretnega (npr. katera sanitarna oprema je bila zamenjana, koliko oken in vrat je bilo zamenjanih, ipd.). Še posebej upoštevaje, da je toženec v odgovoru na tožbo jasno zapisal, da je nepremičnino v celoti (popolnoma) obnovil. Takšna trditev bi terjala konkretnejšo opredelitev stanja pred posegom tožeče stranke in potem konkretnejšo opredelitev posega, vendar tožeča stranka tega ni ponudila. Šele na take trditve bi bilo mogoče substancirano odgovoriti – jih priznati ali prerekati. Kot se od tožene stranke zahteva, da substancirano (obrazloženo) odgovori na tožbo, se seveda tudi od tožeče stranke zahteva, da so njene tožbene trditve substancirane. Če tožba takih trditev ne ponudi, potem nanje ni mogoče odgovoriti.

10. Sicer je glede prenove stanovanja sodišče prve stopnje ugotovilo, da je stanovanje adaptirala tožena stranka (23. točka obrazložitve) in tega pritožba ne izpodbija. Kot rečeno, bi glede na trditev toženca o njegovi adaptaciji, tožeča stranka morala konkretneje (tudi zneskovno) opredeliti zatrjevano svojo prenovo. Šele v takem primeru bi se toženec lahko branil, saj bi vedel kaj od njega zahteva tožeča stranka.

11. Ko pritožba omenja določbo 96. člena SPZ, je treba pojasniti, da je trditveno breme na strani tožeče stranke, ki trdi, da so bili stroški, katerih povrnitev zahteva od lastnika (toženca), zanj koristni. Kot že rečeno, je namreč možnost, da se tožena stranka brani, odvisna od trditev, ki jih v tožbi postavi tožeča stranka.

12. Dejstvo, da naj bila tožeča stranka do pravnomočnega zaključka pravde I P 719/2012 Okrožnega sodišča v Ljubljani, prepričana, da bo uspela z ugovorom ničnosti izjave z dne 21. 2. 2007 in da lastninske pravice na nepremičnini ne bo izgubila ter da je pričakovala, da bosta pravdni stranki dosegli dogovor, da bo tožeča stranka obdržala lastninsko pravico na obravnavani nepremičnini, na dobrovernost tožeče stranke in odločitev sodišča ne vpliva.

13. Ker niso podani niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna tožencu povrniti stroške 1500 odvetniških točk za sestavo obrazloženega odgovora na pritožbo in 22 % DDV.

1 Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami. 2 Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami. 3 Uradni list RS, št. 87/2002, s spremembami. 4 Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami. 5 Pritožba omenja sistematiko zakona, ki naj bi kazala, da mora biti vložena tožba na izpraznitev oz. izročitev, a česa konkretnejšega v zvezi s tem ne ponudi. 6 Prim. prvi odstavek 49. in prvi odstavek 60. člena SPZ.