U-I-36/93

U-I-37/93

9.10.1997

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Sindikata vzgoje, izobraževanja in znanosti Slovenije, Ljubljana, na seji dne 9. oktobra 1997

s k l e n i l o :

Pobuda za oceno ustavnosti Zakona o poslancih (Ur. l. RS, št. 48/92) in Zakona o Vladi (Ur.l.RS, št.4/93) se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

1.Sindikata vzgoje, izobraževanja in znanosti Slovenije s svojo vlogo izpodbija v izreku tega sklepa navedena zakona, ker naj bi bila v neskladju z 2. in 14. členom Ustave, ko določata osnovo in metodologijo pri obravnavanju plač vladnih funkcionarjev in članov Državnega zbora drugače, kot je to urejeno za druge delavce v državni upravi in v celotnem javnem sektorju.

2.Navedeni sindikat je dal svojo vlogo, ki jo je imenoval predlog, na Ustavno sodišče v času, ko je Ustavno sodišče po 7. členu Ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije glede vprašanj postopka pred Ustavnim sodiščem do sprejema zakona o ustavnem sodišču smiselno uporabljalo dotedanje ustavne in zakonske določbe.

3.Opredelitev tistih, ki so lahko dali pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti pred Ustavnim sodiščem, in tistih, ki so postopek pred Ustavnim sodiščem začeli s predlogom, je vseboval 411. člen Ustave Socialistične republike Slovenije, dopolnjen z amandmajem LXXXVI (Uradni list SRS, št.32/89). Postopek pred Ustavnim sodiščem je lahko začel tudi organ Zveze sindikatov Slovenije, ki je bil določen z njenim statutom. Ustavno sodišče je v svoji tedanji praksi zaradi upoštevanja načela sindikalnega pluralizma priznavalo položaj predlagateljev vsem sindikalnim zvezam oziroma konfederacijam in tudi samostojnim sindikatom, ki niso bili vključeni v nobeno sindikalno zvezo ali konfederacijo. Ob upoštevanju tedanje ustavne opredelitve sindikatov kot neodvisnih delavskih organizacij, ki jih delavci svobodno ustanavljajo in se vanje prostovoljno združujejo, da bi varovali in izboljšali svoj družbeni in ekonomski in socialni položaj, pravice na podlagi dela in iz dela ter iz delovnega razmerja, pa je bil položaj samostojnega sindikata kot predlagatelja v primerjavi z zvezo ali konfederacijo sindikatov omejen na področje, s katerega so se delavci združevali vanj, saj je le tako varoval položaj svojih članov (na primer tudi pred interesi delavcev, ki so se na drugih področjih združevali v svoje sindikate). Tudi podjetje ali druga organizacija, krajevna skupnost, samoupravna interesna skupnost ali druga samoupravna organizacija in skupnost so postopek pred ustavnim sodiščem lahko začeli s predlogom le, če je bila prizadeta njihova pravica, ki je bila določena v ustavi ali zakonu (na primer v zadevi U-I-83/92, OdlUS II, 57).

4.Sindikatu vzgoje, izobraževanja in znanosti je bil glede na navedeno priznan položaj predlagatelja, ko je izpodbijal nekatere akte o določitvi izhodiščnih plač, kolikor so se ti nanašali na plače v javnih vzgojnoizobraževalnih zavodih (zadeva številka U-I-9/93, OdlUS II, 72). Po tedanji ureditvi pa mu torej ni šel položaj predlagatelja v primeru obravnavane vloge, ko izpodbija ustavnost zakonov, ki urejajo položaj oseb, ki se ne združujejo vanj, in mu glede na to tak položaj tudi ne gre na podlagi 81. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS). Glede na to je Ustavno sodišče vlogo obravnavalo kot pobudo.

5.Procesna predpostavka za dopustnost postopanja in odločanja Ustavnega sodišča je pobudnikov izkaz pravnega interesa.

6.Pobudnik svoj pravni interes utemeljuje z navedbo, da statut kot njegovo temeljno dejavnost opredeljuje prizadevanje za izboljšanje socialno-ekonomskega položaja članov sindikata, zaposlenih v vzgoji, izobraževanju in znanosti. Iz navedb v pobudi pa je razvidno, da se zavzema za to, da bi plače vseh zaposlenih, ki se financirajo iz proračuna, temeljile na enakih in primerljivih kriterijih, kar razume kot enakost pred zakonom. Po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča mora biti pravni interes neposreden in konkreten. Splošen in abstrakten pravni interes, ki bi ga lahko zastopal kdorkoli, ne zadošča. Ugoditev pobudnikovemu zahtevku bi morala torej privesti do spremembe pobudnikovega pravnega položaja oziroma v obravnavanem primeru do spremembe pravnega položaja delavcev, ki se združujejo v obravnavani sindikat. Ker pobudnik izpodbija zakona, ki ne urejata plač delavcev, katerih interes zastopa, do takšne spremembe pravnega položaja ne more priti. S tem ni izpolnjen procesni pogoj, ki ga za začetek postopka na podlagi pobude določata 2. odstavek 162. člena Ustave in 24. člen ZUstS.

Pobuda za oceno obeh zakonov je bila dana z isto vlogo.

Ustavno sodišče je v skladu z določbami poslovnika vlogo evidentiralo v dve samostojni zadevi. Ker pa gre v obeh zadevah za ista vprašanja, je izdalo en sam sklep.

7.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm in sodniki dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Sklep je sprejelo s petimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Krivic, ki je dal ločeno mnenje.

P r e d s e d n i k dr. Lovro Šturm

Odklonilno ločeno mnenje sodnika Krivica

Glasoval sem proti sprejetemu sklepu o zavrženju pobude Sindikata vzgoje, izobraževanja in znanosti Slovenije za oceno ustavnosti Zakona o poslancih in Zakona o Vladi, ker menim, da pravni interes tega sindikata za oceno omenjenih dveh zakonov obstaja. (V tem primeru bi bilo hkrati treba pobudo prekvalificirati v predlog, vendar ta procesna finesa ni bistvena.)

Obrazložitev sicer pravilno zatrjuje, da bi (za izkaz pravnega interesa) ugoditev pobudnikovemu zahtevku morala privesti do spremembe pravnega položaja delavcev v šolstvu in znanosti - po mojem pojmovanju pa napačno zatrjuje, da zahtevana ugotovitev neustavnosti obeh izpodbijanih zakonov do take spremembe ne bi pripeljala. Zakona o poslancih in o vladi sicer res neposredno ne določata plač v šolstvu, toda izpodbijano je bilo ravno to, da država ene svoje uslužbence (šolnike) plačuje na podlagi drugačnih osnov in metodologije kot druge (poslance in ministre) - s čimer naj bi bila kršena načela pravne države in načelo enakosti pred zakonom. V takem primeru zatrjevane neenakosti pred zakonom je povsem vseeno, ali bi šolniški sindikat izpodbijal plače šolnikov ali plače poslancev, saj ne izpodbija absolutne višine plač ne enih ne drugih, ampak to, da se ene in druge ne določajo po enakih osnovah in metodologiji.

Izpodbijanje tega pa ni nikakršen "splošen in abstrakten interes kogarkoli", kot to piše v 5. točki obrazložitve, ampak utemeljen pravni interes ene skupine državnih uslužbencev, da terja enakopravno obravnavanje pred zakonom z drugo skupino državnih uslužbencev. Poudarjam, gre torej za interes določene skupine državnih uslužbencev, ne za "interes kogarkoli".

Prav tako, menim, ne drži, da z ugotovitvijo neustavnosti drugačnih plačnih osnov za poslance v primerjavi s šolniki in z drugimi državnimi uslužbenci pravni položaj šolnikov ne bi bil spremenjen: celo v primeru, če se v absolutnem znesku trenutna plača ne šolnikov ne poslancev s tem ne bi spremenila niti za tolar, bi vzpostavitev enotnih osnov za vse te plače pravni položaj šolnikov (in vseh drugih državnih uslužbencev) nasproti poslancem in ministrom spremenila: postale bi medsebojno lažje primerljive ter bolj pregledne (transparentne) - to pa je za plačevanje državnih uslužbencev v demokratični državi bistveno. Če ob vzpostavitvi takih enotnih osnov same višine plač ne bi spreminjali, ker bi (po demokratični poti, torej v parlamentu - javno in transparentno) ocenili, da so trenutna razmerja ustrezna, bi zgolj vzpostavitev enotnih osnov kljub temu pomenila pomembno spremembo v pravnem položaju npr. zaposlenih v šolstvu. Če bi bila odtlej rast njihovih plač odvisna od istih osnov kot rast plač poslancev, ne pa, kot je sedaj, ena od kolektivnih pogodb z vlado, druga pa od rasti plač v gospodarstvu, bi enkrat doseženi družbeni konsenz o plačnih razmerjih znotraj raznih kategorij državnih uslužbencev lahko trajal bistveno dalj časa, predvsem pa ne bi bilo potrebno neprestano znova vrednotiti, kako so se ta razmerja v določenem razdobju spremenila zato, ker imajo npr. poslanci in ministri zakonsko določeno ugodnejšo osnovo za izračun njihovih plač kot drugi, ki so plačani od države.

Zelo obžalujem, da ta priložnost ni bila izkoriščena za to, da bi Ustavno sodišče s svojo razsodbo vzpodbudilo državo, da bi storila ta po mojem mnenju nujni korak. Upam, da se bo kmalu ponudila nova priložnost, in da bo ta bolje izkoriščena.

Matevž Krivic