Jedro

Omenjena odločba ustavnega sodišča in novela ZST-1D določata zgolj najvišjo vrednost spornega predmeta, ne pa tudi skupno določeno najvišjo sodno takso za postopek pred sodiščem, ki ga lahko plača stranka. ZST-1 na nobenem mestu ne določa maksimalne skupne takse v posameznem postopku (ko gre za več različnih zahtevkov ali predlogov, katerih vrednost se ne sešteva).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru tožnice z dne 20. 5. 2024 (I.), plačilni nalog opr. št. 34/2024 z dne 10. 5. 2024 razveljavilo (II.) in sklenilo, da je taksna obveznost tožnice za tožbo 10.096,20 EUR (III.).

2. Tožnica zoper III. točko sklepa vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom razveljavitve III. točke izreka, podredno, razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek. Navaja, da je sodna taksa odmerjena previsoko. Zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila in delitev skupnega premoženja v družbi sta povezana zahtevka, ki temeljita na isti pravni podlagi. Presojo enotnosti zahtevka je potrebno opraviti na podlagi določb Družinskega zakonika (DZ) in ne Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1). Zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine v primeru skupnega premoženja zakoncev ni niti potreben. Gre za enoten zahtevek. Skladno z ustavno sodno prakso lahko sodna taksa znaša največ 6.525 EUR. 18. člen Zakona o sodnih taksah (ZST-1) določa načelo enkratnega plačila takse. Sodišče ni upoštevalo navedene vrednosti spornega predmeta za ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju 500.000 EUR. S tem je bil postavljen zgolj en primarni in identičen zahtevek, ki ima isto dejansko in pravno podlago.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnica s tožbo zahteva, da sodišče ugotovi obseg skupnega premoženja in delež zakoncev na skupnem premoženju ter razdelitev skupnega premoženja, tako da se na nepremičninah vzpostavi solastnina ter določi višina poslovnega deleža. 5. Sodišče prve stopnje je sodno takso po višini odmerilo pravilno, vendar deloma iz napačnih materialnopravnih razlogov.

6. Tožnica utemeljeno izpostavlja, da sta zahtevka za ugotovitev obsega skupnega premoženja in ugotovitve deležev na skupnem premoženju vsebinsko povezana, kar vpliva na določitev vrednosti spornega predmeta. Ne gre za razmerje primarnega in podrednega zahtevka ali enotni tožbeni zahtevek, kot zmotno navaja tožnica. Gre za dva ugotovitvena zahtevka. Ko gre za ugotovitvene zahtevke glede tega, katero premoženje spada v skupno premoženje strank in kolikšen je njun delež na tem premoženju, pa skladno s sodno prakso, ni nujno, da je navedena vrednost spornega predmeta v višini prometne vrednosti predmetov skupnega premoženja. Pri ugotovitvenih tožbah je namreč sporni predmet pravica ali pravno razmerje, ki naj se ugotovita. Gre za oceno interesa, ki ga ima tožnik za takšno ugotovitev.1

7. Tožničinega interesa ni mogoče enačiti z vrednostjo skupnega premoženja in njej pripadajočega deleža na skupnem premoženju. Njen interes je treba ovrednotiti glede na konkretne okoliščine.2 Tožnica zahteva, da se ugotovi, da v skupno premoženje spada več nepremičnin, hišni inventar, plovilo, denarna sredstva in poslovni delež podjetja v skupni višini 1.000.000 EUR. Trdi, da je njen delež na skupnem premoženju 50%. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da znaša vrednost spornega razmerja, za katerega ima tožnica interes, da se ugotovi v tem pravdnem postopku, 500.000 EUR. Navedena vrednost predstavlja vrednost spornega predmeta od katerega je potrebno odmeriti sodno takso po tar. št. 1111 ZST-1. 8. Sodišče prve stopnje je kot vrednost spornega predmeta upoštevalo znesek 1.500.000 EUR. Pri odmeri sodne takse pa nadalje pravilno upoštevalo odločbo Ustavnega sodišča RS U-I46/15-15 z dne 25. 4. 2018 oziroma novelo ZST-1D, ki določa najvišjo vrednost spornega predmeta za odmero posamezne sodne takse pri 500.000 EUR. Končni znesek sodne takse je zato v obeh primerih enak in znaša za ugotovitveni del tožbe 6.525 EUR.

9. Tožnica nadalje neutemeljeno graja odločitev o odmeri sodne takse za razdelitveni postopek. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica z zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis solastninske pravice na spornih nepremičninah in zahtevkom za razdelitev poslovnega deleža podjetja, (že) zahteva delitev skupnega premoženja.

10. Delitev skupne lastnine praviloma poteka v nepravdnem postopku, sodna praksa pa izjemoma omogoča, da nekdanji zakonec z zahtevkom doseže delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku. To stori tako, da poleg ugotovitve obsega skupnega premoženja in deleža na skupnem premoženju kot celoti, zahteva še izplačilo protivrednosti svojega deleža na skupnem premoženju ali kar oblikovanje solastnine v ustreznem deležu na posameznih nepremičninah, ki spadajo v skupno premoženje, in izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis v zemljiško knjigo.3 Slednje zahteva tožnica v tem postopku.

11. Zahtevki za izstavitev zemljiškoknjižne listine se ne povezujejo z ugotovitvenim tožbenim zahtevkom o obsegu skupnega premoženja in ugotovitvi deležev na skupnem premoženju. Tožnica namreč s takšnim zahtevkom zahteva vpis solastnine in ne skupnega premoženja. S tem pa zahteva razdelitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku. Enako tudi z zahtevkom za delitev poslovnega deleža. 12. Upoštevaje določbo 27. člena ZST-1, da se v postopku delitve stvari ali skupnega premoženja vrednost predmeta postopka določi po vrednosti stvari ali premoženja, ki se deli, je sodišče prve stopnje sodno takso po tar. št. 9611 odmerilo pravilno.

13. Nejasno je pritožbeno sklicevanje na določbo 18. člena ZST-1 o enkratnem plačilu sodne takse. Iz pritožbenih navedb je razbrati, da si tožnica razlaga določbe ZST-1 in odločbo U-I46/15-15 z dne 25. 4. 2018 na način, da v posameznem postopku sodna taksa lahko znaša skupaj največ 6.525 EUR. Takšno stališče je napačno. Omenjena odločba ustavnega sodišča in novela ZST-1D določata zgolj najvišjo vrednost spornega predmeta, ne pa tudi skupno določeno najvišjo sodno takso za postopek pred sodiščem, ki ga lahko plača stranka.4 ZST-1 na nobenem mestu ne določa maksimalne skupne takse v posameznem postopku (ko gre za več različnih zahtevkov ali predlogov, katerih vrednost se ne sešteva).

14. Kljub nekaterim utemeljenim pritožbenim očitkom, je končna odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

15. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev pritožbenega predloga za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Prim. Sklep VSRS II Ips 507/2003 s 5. 2. 2004. 2 Prim. Sklep VSL I Cp 3518/2015 z 12. 1. 2016. 3 Prim. Sodba VSRS II Ips 232/2018 s 26. 9. 2019. 4 Prim. Sklep VSL I Cp 701/2022 s 3. 6. 2022, Sklep VSC I Cp 30/2024 z 21. 2. 2024.