5. 1. 2023

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Društva za ohranitev Udinboršta, Kranj, ki ga zastopa Miran Hude, odvetnik v Kranju, in drugih, vsi Kranj, na seji 5. januarja 2023

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Odloka o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za območje EUP z oznakami ML 7/1-13 Mlaka pri Kranju (Uradni list RS, št. 76/18) in Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč območja občinskega podrobnega prostorskega načrta za območje EUP z oznakami ML 7/1-13 Mlaka pri Kranju in merilih za odmero komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 76/18) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pobudniki, Društvo za ohranitev Udinboršta (v nadaljevanju prvi pobudnik) in 91 fizičnih oseb, izpodbijajo Odlok o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za območje EUP z oznakami ML 7/1-13 Mlaka pri Kranju (v nadaljevanju OPPN) in Odlok o programu opremljanja stavbnih zemljišč območja občinskega podrobnega prostorskega načrta za območje EUP z oznakami ML 7/1-13 Mlaka pri Kranju in merilih za odmero komunalnega prispevka (v nadaljevanju Program opremljanja). Navajajo, da je primaren OPPN, Program opremljanja pa je le formalno samostojen akt, ki ne bi bil potreben, če OPPN ne bi bil veljaven. Zatrjujejo, da sta oba odloka v neskladju s 3.a, 8., 23., 33., 72., 140. in 153. členom Ustave, 6. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) in 1. členom Prvega protokola k EKČP, 7. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (UL C 202, 7. 6. 2016), 4., 8. in 9. členom Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (v nadaljevanju Aarhuška konvencija),[1] 6. do. 12. členom in petim odstavkom 49. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 61/17 – v nadaljevanju ZUreP-2) ter 3., 6., 16. in 56. do 59. členom Zakona o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/07, 108/09, 57/12 in 109/12 – v nadaljevanju ZPNačrt). Predlagajo, naj Ustavno sodišče do končne odločitve zadrži izvrševanje obeh odlokov, o protiustavnosti in nezakonitosti izpodbijanih odlokov pa naj odloči po izvedeni javni obravnavi.

Prvi pobudnik svoj pravni interes utemeljuje z navedbami, da je bil ustanovljen z namenom varovanja krajinskega parka Udinboršt in da ima status nevladne organizacije v javnem interesu na področju varstva okolja oziroma ohranjanja narave in urejanja prostora na varovanem območju naravnega krajinskega parka Udinboršt, tj. na območju urejanja izpodbijanih odlokov. Trdi, da je njegov pravni interes izkazan že po samem zakonu, in se pri tem sklicuje na zakonsko ureditev, določeno v Zakonu o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 199/21 – v nadaljevanju ZUreP-3) oziroma prej v ZUreP-2, po kateri se pravni interes domneva za nevladne organizacije, ki imajo aktiven status delovanja v javnem interesu na področju varstva okolja oziroma ohranjanja narave. Prvi pobudnik trdi, da navedene pogoje izpolnjuje oziroma jih je izpolnjeval v času vložitve tožbe pred Upravnim sodiščem ter da je tudi aktivno sodeloval na javni razpravi glede obeh odlokov. Izpodbijana odloka naj bi tudi sicer neposredno posegala v njegove pravice oziroma pravni položaj društva, ki si aktivno prizadeva za izdelavo programa upravljanja krajinskega parka Udinboršt ter pridobitev javne in zasebne podpore, saj naj bi bilo to z izgradnjo blokovskega naselja onemogočeno, smiselnost nadaljnjega obstoja društva pa s predrugačenim prostorom postavljena pod vprašaj. Svoj pravni interes prvi pobudnik utemeljuje tudi s tem, da naj bi mu bile pri sprejemanju izpodbijanih odlokov kršene pravice po Aarhuški konvenciji. Pri tem navaja, da so njegovi predstavniki sodelovali na javni razpravi na dan, ko ni bil voden zapisnik s pripombami in predlogi, da je kasneje podal tudi nekaj pisnih predlogov, da pa je šele na koncu ugotovil, da njegove pripombe, podane na javni obravnavi, sploh niso registrirane. S tem naj bi se Mestna občina Kranj (v nadaljevanju MOK) izognila dati na razpolago ustrezne strokovne standarde, dognanja in analize ter s tem kršila načelo strokovnosti oziroma 4. in 5. člen Aarhuške konvencije. Prvi pobudnik trdi, da ga je MOK v postopku sprejemanja odlokov dosledno ignorirala in ga štela zgolj kot javnost, kot vsakega občana ter mu s tem odrekla učinkovito sodelovanje v postopku sprejemanja izpodbijanih odlokov. Dodatno navaja, da s pobudo uveljavlja javni interes, za katerega je bil ustanovljen.

Preostali pobudniki – fizične osebe – se razvrščajo v tri skupine. V prvo skupino pobudnikov se po njihovih navedbah uvrščajo lastniki nepremičnin, ki mejijo na območje planirane izgradnje blokovskega naselja ali pa so na njegovem vplivnem območju. Ti svoj pravni interes utemeljujejo z bistveno nižjo tržno vrednostjo svojih nepremičnin in negativnimi posledicami izgradnje blokovskega naselja v njihovi neposredni bližini na njihovo življenje. V drugo skupino naj bi spadala pobudnika Boris in Martina Krek, oba Kranj, ki sta solastnika nepremičnine s parcelno številko 355/20, k. o. Kokrica, ki je na območju urejanja izpodbijanih odlokov in glede katere naj bi prišlo do spremembe namembnosti iz gozda v blokovsko naselje. Tretjo skupino pobudnikov pa po njihovih navedbah predstavljajo uporabniki nepremičnin na območju urejanja izpodbijanih odlokov, pri čemer pojasnjujejo, da so skoraj vsi ti pobudniki lastniki ali najemniki nepremičnin v neposredni bližini območja urejanja, ki spada v vplivno območje. Pravni interes uporabnikov nepremičnin na območju urejanja izpodbijanih odlokov naj bi bil podan še zlasti ob upoštevanju, da gre za območje naravnega krajinskega parka z bogato naravno in kulturno dediščino.

Pobudniki Ustavno sodišče pozivajo, naj pri presoji njihovega pravnega interesa upošteva, da je z nedavno ugotovitvijo neskladnosti 58. člena ZUreP-2 postalo na prvi in edini stopnji pristojno za presojo ustavnosti in zakonitosti podzakonskih splošnih aktov. Trdijo, da jim zato ni na voljo nobeno drugo pravno sredstvo, s katerim bi lahko varovali svoj pravni položaj, ter da odlokov ne morejo izpodbijati na noben drug način kot s pobudo pred Ustavnim sodiščem, kar terja širitev dosedanjega pristopa presoje njihovega pravnega interesa. Pri tem naj po njihovem mnenju Ustavno sodišče upošteva tudi zahtevo prava Evropske unije, da je treba pri posegih v prostor sodno varstvo izvesti čim prej, ko so vse možnosti za celovite spremembe še odprte in se še lahko vpliva na morebitne odločitve. Prav tako je po njihovem mnenju treba upoštevati tudi, da jim je že Upravno sodišče implicitno priznalo pravni interes, saj v upravnem sporu, začetem s tožbo na podlagi 58. člena ZUreP-2, ni zavrglo nobenega njihovega zahtevka iz razloga pomanjkanja pravnega interesa.

MOK je odgovorila na pobudo. Oporeka pravnemu interesu pobudnikov in zavrača njihove očitke o protiustavnosti in nezakonitosti obeh odlokov. Uvodoma navaja, da se pravni položaj od zavrženja njihove pobude s sklepom št. U-I-464/19 z dne 6. 2. 2020 ni v ničemer spremenil. Kot ključno za obravnavani primer MOK izpostavlja, da izpodbijana odloka ne učinkujeta neposredno, saj bodo pobudniki lahko svoje očitke o protiustavnosti in nezakonitosti OPPN in Programa opremljanja lahko uveljavljali v postopku izdaje gradbenega dovoljenja oziroma v postopku odmere komunalnega prispevka. MOK meni, da pobudniki svojega pravnega interesa ne morejo utemeljiti s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-327/20 z dne 20. 1. 2022 (Uradni list RS, št. 20/22) in dejstvo, da so pred vložitvijo pobude že sprožili upravni spor na podlagi tedaj veljavnega 58. člena ZUreP-2, Upravno sodišče pa je zaradi navedene odločitve Ustavnega sodišča njihovo tožbo zavrglo. Glede pravnega interesa pobudnikov – fizičnih oseb – MOK trdi, da pobudniki niso svojega statusa z ničimer izkazali, ter dodatno utemeljuje razloge, zakaj posamezni izmed skupin pobudnikov ni mogoče priznati pravnega interesa za vložitev pobude. Glede pravnega interesa prvega pobudnika pa MOK opozarja, da prvi pobudnik od 22. 3. 2022 ni več vpisan v Evidenco nevladnih organizacij v javnem interesu, saj mu je bil z odločbo Ministrstva za okolje in prostor (v nadaljevanju MOP) št. 215-109/2021-2550-3 z dne 9. 6. 2021 z dnem 26. 12. 2021 odvzet status takšne nevladne organizacije na področju varstva okolja. Obenem meni, da prvemu pobudniku pravnega interesa tudi ni mogoče priznati na podlagi ZUreP-2 in ustaljene ustavnosodne presoje. MOK trdi, da izpodbijana predpisa ne učinkujeta neposredno na položaj prvega pobudnika in njegovih članov, kar potrjuje tudi dejstvo, da bo zainteresiranim subjektom na podlagi OPPN in Programa opremljanja izdano gradbeno dovoljenje oziroma odločba o odmeri komunalnega prispevka.

Pobudniki se ne strinjajo z navedbami MOK, da njihov pravni interes za vložitev pobude ni izkazan. Trdijo, da je po novejši ustavnosodni presoji OPPN splošni akt sui generis, ki ureja le vnaprej opredeljene konkretne parcele in lahko neposredno in konkretno posega v pravice in pravni položaj posameznikov. Trdijo, da je Ustavno sodišče spremenilo svoje stališče, tako da sprememba namenske rabe zemljišča (tako iz zazidljivega v nezazidljivo kot obratno) vedno izkazuje pravni interes prizadetega. V konkretnem primeru naj bi izpodbijana odloka krnila Udinboršt s kršitvijo najmanjšega možnega poseganja v naravo in načela usklajevanja interesov, v teh odlokih določena namenska raba pa naj bi prizadela tudi lastninsko pravico okoliških prebivalcev, ki nasprotujejo spremembi vaškega okolja v urbano blokovsko naselje. Prvi pobudnik posebej odgovarja, da je skušal aktivno sodelovati v postopku priprave odlokov, a razen na javnih obravnavah možnosti za sodelovanje ni imel. Navaja, da je v času vložitve tožbe deloval v javnem interesu na področju varstva okolja ter da v času epidemije COVID-19 ni smel in mogel izvajati svojih aktivnosti v običajnem obsegu, zato je pristojno ministrstvo decembra 2021 ugotovilo premajhno število točk glede izvedenih aktivnosti. Ker ni sporno, da je v času vložitve tožbe v upravnem sporu izpolnjeval vse pogoje za priznanje pravnega interesa po samem zakonu, prvi pobudnik meni, da kasnejše spreminjanje pogojev za priznanje pravnega interesa ex lege brez krivde zanj ne sme imeti škodljivega vpliva. Pri tem pojasnjuje, da zoper odvzem statusa ni vložil tožbe v upravnem sporu, temveč je namesto tega vložil vlogo za podelitev statusa nevladne organizacije v javnem interesu na področju prostora. Poleg tega prvi pobudnik opozarja, da je bil ustanovljen prav z namenom varovanja območja Udinboršta, kar je po ustavnosodni presoji upoštevno dejstvo pri ugotavljanju pravnega interesa.

B.

Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes ob vložitvi pobude (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. V primerih, ko izpodbijani predpis ne učinkuje neposredno, se lahko pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS. To stališče Ustavnega sodišča je podrobneje obrazloženo v sklepu Ustavnega sodišča št. U-I-251/07 z dne 10. 1. 2008 (Uradni list RS, št. 6/08, in OdlUS XVII, 2).

Pobudniki svojega pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti izpodbijanih odlokov ne morejo utemeljiti z dejstvom, da so odloka pred tem že izpodbijali (tudi) pred Upravnim sodiščem na podlagi tedaj veljavnega 58. člena ZUreP-2, obravnavano pobudo pa vlagajo v roku, ki ga je z načinom izvršitve svoje odločitve določilo Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-327/20. Postopek pred Ustavnim sodiščem ne pomeni nadaljevanja upravnega spora na podlagi 58. člena ZUreP-2. Ustavno sodišče je z načinom izvršitve, določenim v odločbi št. U-I-327/20, le omogočilo, da so si pobudniki, ki so prostorski akt izpodbijali na podlagi 58. člena ZUreP-2, zavarovali rok za vložitev pobude ne glede na rok za vložitev pobude, ki ga določa tretji odstavek 24. člena ZUstS. Pravni interes za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti prostorskega akta pa Ustavno sodišče v vseh primerih presoja na podlagi drugega stavka drugega odstavka 162. člena Ustave in določb ZUstS.

Iz ustavnosodne presoje izhaja, da so občinski prostorski načrti, ki določajo oziroma spreminjajo namensko rabo zemljišč, splošni akti, ki lahko učinkujejo na položaj lastnikov teh zemljišč na način, da neposredno posegajo v njihove pravice ali v njihov pravni položaj. Ustavno sodišče je že sprejelo stališča, da na pobudnikov pravni položaj neposredno učinkuje sprememba (podrobnejše) namenske rabe zemljišč iz zazidljivih v nezazidljiva, iz gozda v gozd s posebnim namenom, iz stavbnih zemljišč, namenjenih za stanovanjsko gradnjo, v park (zelene površine) ter iz zemljišč, namenjenih za stanovanjsko-kmetijsko-poslovno rabo, v kmetijska zemljišča. Do spremembe (podrobnejše) namenske rabe lahko sicer pride tudi z občinskim podrobnim prostorskim načrtom, zato je navedena stališča, ki jih je Ustavno sodišče sprejelo ob odločanju o pobudah, s katerimi so pobudniki izpodbijali občinske prostorske načrte, mogoče uporabiti tudi v obravnavanem primeru pri presoji pravnega interesa pobudnikov za izpodbijanje OPPN. Pri tem pa je zmotno stališče, zastopano v pobudi, da za izkaz pravnega interesa zadošča vsakršna sprememba namenske rabe posameznikovega zemljišča. Ustavno sodišče pri presoji, ali občinski prostorski načrt neposredno učinkuje na pravice ali pravni položaj pobudnika, presoja konkretne okoliščine primera. Zgolj lastninska pravica na nepremičnini z območja izpodbijanega prostorskega akta za izkaz pravnega interesa za presojo njegove ustavnosti in zakonitosti ne zadošča.

V obravnavanem primeru pobudniki, lastniki zemljišč, ki mejijo na območje planirane izgradnje blokovskega naselja ali pa so na njegovem vplivnem območju, ne oporekajo določitvi namenske rabe z vidika dopustne gradnje na svojem zemljišču in izvajanja lastne dejavnosti, temveč nasprotujejo gradnji blokovskega naselja. Njihove nepremičnine po njihovih navedbah niti ne spadajo v območje urejanja izpodbijanega OPPN. V območje urejanja OPPN spada le nepremičnina pobudnikov Borisa in Martine Krek. Navedena pobudnika sicer oporekata spremembi njune nepremičnine "iz gozda v blokovsko naselje", vendar pa v tem primeru – tudi če bi pobudnika izkazala navedeno spremembo namenske rabe – ne gre za spremembo, ki bi neposredno učinkovala na njun pravni položaj.

Kot je Ustavno sodišče pojasnilo že v sklepu št. U-I-464/19, izpodbijani OPPN ne učinkuje neposredno. Gradnja neposredno na podlagi OPPN ni mogoča, saj mora pristojni upravni organ na podlagi navedenega predpisa odločiti o dovoljenosti gradnje in predpisati konkretne pogoje, ki jih je treba pri gradnji upoštevati. Kolikor bodo pobudniki udeleženi v postopku izdaje gradbenega dovoljenja (kot stranke oziroma stranski udeleženci), bodo zato lahko očitke o protiustavnosti in nezakonitosti OPPN navajali v navedenem postopku in jih naslovili že na sodišča. Ta so pri odločanju vezana na Ustavo in zakon (125. člen Ustave), v primerih, kot je obravnavani, v katerem je izpodbijan podzakonski predpis, pa imajo tudi pooblastilo, da pri odločanju o pravicah in obveznostih sama izločijo nezakonite oziroma protiustavne podzakonske predpise. Dostop do Ustavnega sodišča s tem pobudnikom ni odvzet, temveč je le odložen na čas po izčrpanju pravnih sredstev pred pristojnimi sodišči, če pobudniki ne bodo svojih pravic uspešno zavarovali že v teh postopkih. Glede na navedeno bodo lahko pobudniki pravni interes za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti izpodbijanih določb odlokov izkazovali šele po izčrpanju vseh pravnih sredstev v postopkih pred pristojnimi sodišči hkrati z vložitvijo ustavne pritožbe.

Prvi pobudnik, ki svoj pravni interes še dodatno utemeljuje s statusom društva, ki deluje na področju varstva okolja, torej s statusom nevladne organizacije na področju varstva okolja, ki deluje v javnem interesu, ter s kršitvijo pravic v postopku sprejemanja OPPN, pa pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti OPPN tudi ni izkazal. Ustavno sodišče je v sklepu št. U-I-25/17 z dne 9. 6. 2022 sprejelo stališče, da nevladne organizacije na področju varstva okolja, ki imajo priznan ustrezen status delovanja v javnem interesu (ustrezno odločbo pristojnega organa), izpolnjujejo zahtevo po izkazovanju lastnega pravnega interesa, kadar z namenom varovanja okolja izpodbijajo podzakonske predpise, ki urejajo področje varstva okolja. Izpodbijani OPPN je predpis lokalne skupnosti, ki ureja varstvo okolja in za katerega velja smiselno enako kot za podzakonske predpise, ki urejajo področje varstva okolja. Za izkaz pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti OPPN bi zato prvi pobudnik moral izkazati, da ima priznan status nevladne organizacije na področju varstva okolja, ki deluje v javnem interesu (ustrezno odločbo pristojnega organa), ter da navedeni OPPN izpodbija z namenom varstva okolja. Vendar pa iz navedb prvega pobudnika izhaja, da ta že ob vložitvi pobude ni imel več statusa nevladne organizacije, ki deluje v javnem interesu. Glede na navedeno prvi pobudnik z vidika varovanja okolja ne izkazuje neposrednega pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti OPPN. Ker prvi pobudnik v trenutku vložitve pobude nima več statusa nevladne organizacije na področju varstva okolja, ki deluje v javnem interesu, pa so tudi njegove navedbe o tem, da s pobudo uveljavlja javni interes, za katerega je bil ustanovljen, že zato neupoštevne za presojo njegovega pravnega interesa. Izpodbijani OPPN obenem v ničemer neposredno ne posega v pravice ali pravni interese oziroma v pravni položaj prvega pobudnika kot društva, saj ne učinkuje neposredno.

Program opremljanja prav tako ne učinkuje neposredno. Z njim je MOK skladno z OPPN sprejela program opremljanja stavbnih zemljišč, ki vsebuje prikaz obstoječe in predvidene komunalne opreme, investicije v gradnjo komunalne opreme, obračunska območja za posamezno vrsto komunalne opreme, izračun skupnih in obračunskih stroškov komunalne opreme po posameznih vrstah komunalne opreme, preračun obračunskih stroškov komunalne opreme na m2 parcele in na m2 neto tlorisne površine objekta po posameznih vrstah komunalne opreme, podlage in podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka (drugi odstavek 2. člena Programa opremljanja). O odmeri komunalnega prispevka izda občinska uprava odločbo, zoper katero je dovoljena pritožba, o kateri odloča župan (prvi in drugi odstavek 11. člena Programa opremljanja). Zoper odločitev občinske uprave pa je dovoljen upravni spor. V takih primerih pa se lahko, kot je bilo pojasnjeno, pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS.

Ustavno sodišče je zato iz teh razlogov pobudo zavrglo. Glede na navedeno se tudi ni ukvarjalo z vprašanjem, ali posamezni pobudniki izpolnjujejo ostale procesne predpostavke za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti izpodbijanih odlokov.

Glede na sprejeto odločitev in razloge zanjo Ustavno sodišče ni sledilo predlogu pobudnikov za izvedbo javne obravnave. Prav tako se Ustavnemu sodišču ni bilo treba opredeljevati do predloga pobudnikov za začasno zadržanje izvrševanja OPPN.

C.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič in Marko Šorli. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Državni zbor je Aarhuško konvencijo ratificiral s sprejetjem Zakona o ratifikaciji Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljnih zadevah (Uradni list RS, št. 62/04, MP, št. 17/04 – MKDIOZ), spremembo Aarhuške konvencije pa z Zakonom o ratifikaciji spremembe Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljnih zadevah (Uradni list RS, št. 11/10, MP, št. 1/10 – MSKIVOZ).

[2]Pobudniki se sklicujejo na odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-6/17 z dne 20. 6. 2019 (Uradni list RS, št. 46/19, in OdlUS XXIV, 9), št. U-I-139/15 z dne 23. 4. 2020 (Uradni list RS, št. 74/20, in OdlUS XXV, 6) ter št. U-I-151/15 z dne 4. 6. 2020 (Uradni list RS, 90/20, in OdlUS XXV, 11).

[3]Prvi pobudnik se pri tem sklicuje na sklep Ustavnega sodišča št. U-I-107/16 z dne 1. 3. 2018.

[4]Pobudniki so tožbo v upravnem sporu na podlagi 58. člena ZUreP-2 vložili v začetku leta 2019, konec leta 2019 pa so vložili tudi pobudo zoper OPPN, o kateri je Ustavno sodišče odločilo s sklepom št. U-I-464/19.

[5]Tako tudi sklep Ustavnega sodišča št. U-I-166/22 z dne 8. 9. 2022, 6. točka obrazložitve.

[6]Primerjaj odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-6/17, 24. točka obrazložitve, št. U-I-139/15, 13. točka obrazložitve, št. U-I-151/15, 12. in 13. točka obrazložitve, ter št. U-I-144/17 z dne 3. 6. 2021 (Uradni list RS, št. 95/21), 8. in 9. točka obrazložitve.

[7]Glej 130. člen ZUreP-3 oziroma 56.a člen ZPNačrt, veljaven v času sprejetja izpodbijanega OPPN.

[8]Primerjaj sklep Ustavnega sodišča št. U-I-84/17 z dne 21. 10. 2021.

[9]Primerjaj na primer prav tam in sklep Ustavnega sodišča št. U-I-496/18 z dne 17. 2. 2021.

[10]Primerjaj sklep Ustavnega sodišča št. U-I-496/18.

[11]Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-464/19, 6. točka obrazložitve.

[12]Glej 48. in 67. člen Gradbenega zakona (Uradni list RS, št. 199/21 – v nadaljevanju GZ-1).

[13]Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-25/17, 20. točka obrazložitve. Primerjaj tudi odločbo št. U-I-441/18 z dne 6. 7. 2022 (Uradni list RS, št. 99/22), 15. točka obrazložitve.

[14]Iz izpisa iz Evidence nevladnih organizacij v javnem interesu, ki ga je predložila MOK, izhaja, da je bil prvemu pobudniku status nevladne organizacije na področju varstva okolja, ki deluje v javnem interesu, odvzet z odločbo MOP št. 215-109/2021-2550-3 z dne 9. 6. 2021, in sicer z dnem 26. 12. 2021.

[15]Primerjaj sklep Ustavnega sodišča št. U-I-160/22 z dne 23. 6. 2022, 3. točka obrazložitve.