Jedro

Iz tožbe, kot iz izpodbijane odločbe izhaja, da se ta nanaša zgolj na A. A. in ne na tožnika B. B., ki v upravnem postopku pred Informacijskim pooblaščencem sploh ni bil udeležen.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Dne 19. 4. 2022 je bila po e-pošti (iz e-naslova: ... na e naslov: ...) vložena skupna tožba dveh tožnikov zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca št. 090-79/2022/2 z dne 28. 3. 2022, pri čemer je bil kot prvi tožnik naveden A. A. in kot drugi tožnik B. B., v čigar imenu in po njegovem pooblastilu (ki tožbi ni bilo priloženo, prav tako tudi ne potrdilo o opravljenem pravniškem državnem izpitu) naj bi jo vložil prvi tožnik. Na podlagi prvega odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), po katerem sodišče lahko odloči, da se več v enem postopku vloženih zahtevkov obravnava in o njih odloči v ločenem postopku, je sodišče skupno tožbo obeh imenovanih tožnikov, ki je bila sprva v sodni vpisnik tožb vpisana pod opr. št. I U 479/2022, razdružilo tako, da se upravni spor, v katerem je tožnik B. B., ločeno vodi pod opr. št. I U 559/2022. 2. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

3. Za začetek in tek upravnega spora morajo biti ves čas postopka kumulativno izpolnjeni vsi predpisani zakonski pogoji oziroma procesne predpostavke, ki so določene v prvem odstavku 36. člena ZUS-1. Med temi zakonskimi pogoji je tudi pogoj iz 3. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, da tožnik v tožbi uveljavlja kakšno svojo pravico ali pravno korist oziroma da je po tem zakonu lahko stranka (aktivna legitimacija).

4. Po prvem odstavku 17. člena ZUS-1 je lahko tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. To pa je oseba, na katere zahtevo je bil začet upravni postopek, zoper katero teče postopek ali ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka (49. člen Zakona o splošnem upravnem postopku). Oseba, ki ni bila stranka ali stranski udeleženec v upravnem postopku, lahko upravni spor sproži le, če najprej doseže, da ji upravni organ v postopku izdaje upravnega akta prizna položaj stranke ali pa če ji upravni organ pravico do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta zavrne (drugi odstavek 17. člena ZUS-1).

5. Ureditev upravnega spora po ZUS-1 namreč temelji na pravnem varstvu položaja posameznika, kar pomeni, da lahko tožnik v njem uveljavlja le svojo (subjektivno) pravico ali pravno korist. Zakonodajalec je temu ustrezno zato s 3. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 določil kot posledico zavrženje tožbe, če tožnik s tožbo ne varuje lastnega pravnega položaja, temveč pravice ali pravne koristi koga drugega ali splošne interese (kar nadalje posledično pomeni, da mora tožnik prav tako izkazati, da bi ugoditev tožbi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si s tožbo izboljšal svoj pravni položaj v smislu 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

6. Iz tožbenih navedb in tožbi priložene izpodbijane odločbe je razvidno, da tožnik B.B. uperja tožbo zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca o zavrnitvi pritožbe A. A. (in ne B. B., sedaj tožnika) zoper sklep Državne volilne komisije. Tako iz tožbe, kot iz izpodbijane odločbe izhaja, da se ta nanaša zgolj na A. A. in ne na B. B. in da v upravnem postopku pred Informacijskim pooblaščencem, B. B. (sedaj tožnik) sploh ni bil udeležen. Če pa tožnik ni imel zahtevanega položaja kot stranka ali stranski udeleženec v upravnem postopku, tudi nima procesne legitimacije za sprožitev upravnega spora zoper dokončno odločbo. Ker torej tožnik B. B. tako s predmetno tožbo ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, je potrebno njegovo tožbo kot nedovoljeno zavreči v skladu s 3. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 36. člena ZUS-1 po uradni dolžnosti.

7. Na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi s 3. točko 46. člena ZUS-1 je v zadevi ob predhodnem preizkusu tožbe odločila predsednica senata.