Jedro

Izpisek iz poslovnih knjig, overjen s strani odgovorne osebe, je v izvršilnem postopku zadosten izkaz nastanka obveznosti in kot takšna podlaga za prevalitev procesnega dokaznega bremena na toženo stranko, ki bi morala v ugovoru, najkasneje pa na prvem naroku za glavno obravnavo, substancirano prerekati temelj ali višino vtoževanih stroškov, zato da bi aktualno procesno breme vnovič prevalila na tožečo stranko.

V pravdnem postopku, ki sledi razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, verodostojna listina ne izgubi svoje dokazne moči, temveč ima le takšno dokazno moč, kot vsi ostali dokazi, in jo sodišče po načelu proste presoje dokazov ocenjuje skupaj z njimi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je ohranilo v veljavi izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani In 2005/00604-5 z dne 1. 9. 2005 v prvi in tretji točki izreka ter toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov nasprotne stranke v višini 346,17 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse pravdne stroške toženca. Opozarja, da tožeča stranka sodišču v dokazne namene ni predložila računov za izdatke, ki so predmet tožbe, in tako iz izpodbijane sodbe sploh ni jasno, kaj se tožencu zaračunava. Toženec je namreč del stroškov ogrevanja plačeval. Tožeča stranka bi morala predložiti račune s pojasnilom o ključu delitve. Ker tožnik navedenega ni predložil, izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. V nadaljevanju opozarja na pogodbo o upravljanju kotlovnice št. 1/KV-96 iz novembra 1997, ki je ostala s strani lastnikov stanovanj R. 28 nepodpisana, saj se takratni upravni odbor lastnikov z njo ni strinjal, vendar je tožeča stranka leta 2000 kljub temu sklenila dogovor s tožečo stranko, pri čemer deleži na skupni kotlovnici še danes niso določeni. Tožena stranka je ta dogovor prvič prejela v vednost šele januarja 2009. Toženec tudi opozarja, da tožeča stranka obračunava previsoke stroške ogrevanja in sanitarne vode ter da tožeča stranka ni predložila dokazov o porabi kurilnega olja za stanovanjsko hišo na R. 28. Navaja, da v spis prilaga dopis predsednika upravnega odbora z dne 12. 12. 2000, iz katerega je razviden način delitve stroškov med uporabnike skupne kotlovnice pred prevzemom tožeče stranke. Priglaša stroške s pritožbo.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je v predmetni zadevi vtoževala povrnitev založenih sredstev za obratovalne stroške (tj. stroške ogrevanja) stanovanja tožene stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neplačanih zneskov. Sodišče prve stopnje je takšnemu zahtevku ugodilo z razlogi, da toženec svojega ugovora izpolnjene obveznosti ni zadostno substanciral, da sodišče zgolj na podlagi splošnih trditev o previsoko zaračunanih stroških le-teh ni moglo preveriti, da veljavnost pogodbe o upravljanju izhaja iz dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka ter da toženec ni oporekal dejstvu, da je tožeča stranka založila sredstva, s katerimi je poravnala račune dobaviteljem v celoti.

Sodišče druge stopnje se takšnim razlogom sodišča prve stopnje pridružuje kot pravilnim. Neutemeljen je namreč pritožbeni očitek tožene stranke, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti zato, ker tožeča stranka v postopku ni predložila računov, na podlagi katerih vtožuje plačane zneske. Tožnik je v izvršilnem postopku dosegel izdajo izvršilnega sklepa s predložitvijo verodostojne listine, ki ustreza 23. členu ZIZ, tj. izpiska iz poslovnih knjig, overjenega s strani odgovorne osebe. Takšna listina je v izvršilnem postopku zadosten izkaz nastanka obveznosti in kot takšna podlaga za prevalitev procesnega dokaznega bremena na toženo stranko, ki bi morala v ugovoru, najkasneje pa na prvem naroku za glavno obravnavo, substancirano prerekati temelj ali višino vtoževanih stroškov, zato da bi aktualno procesno breme vnovič prevalila na tožečo stranko. Dokler ni določnega ugovora zoper terjatev, je namreč verodostojna listina ne samo dokaz o višini, temveč tudi dokaz o obstoju temeljnega pravnega razmerja. S povsem pavšalnim ugovorom zato ni mogoče izpodbiti takšne verodostojne listine kot tožbene podlage. Res je sicer, da v rednem pravdnem postopku, ki sledi razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, le-ta izgubi pomen, ki ga je imela v izvršilnem postopku. Vendar to ne pomeni, da izgubi svojo dokazno moč, temveč da ima le takšno dokazno moč, kot vsi ostali dokazi, in jo sodišče po načelu proste presoje dokazov ocenjuje skupaj z njimi. Ker tožena stranka v obravnavi zadevi ni zgolj opustila svojega dokaznega bremena glede ugovora že plačane terjatve, temveč ni zadostila niti svojemu trditvenemu bremenu v smislu določnega prerekanja višine posameznih vtoževanih zneskov, je sodišče ob ugotovitvi, da je tožeča stranka izkazala pravni temelj toženčeve obveznosti (veljavno pogodbo o upravljanju objekta na R. 28), in da tožena stranka zalaganja vtoževanih stroškov iz sredstev tožeče stranke tekom postopka sploh ni prerekala, pravilno odločilo o utemeljenosti vtoževanega tožbenega zahtevka.

Iz pritožbenih navedb tožene stranke je sicer moč razumeti, da le-ta plačilu vtoževanih stroškov nasprotuje (tudi) iz razloga, ker deleži na skupni kotlovnici po njenih besedah še danes niso določeni, pri čemer se sklicuje na pogodbo o upravljanju kotlovnice št. 1/KV-96 iz novembra leta 1997, ki zaradi nestrinjanja lastnikov stanovanj na R. 28 nikdar ni bila podpisana, ter na dogovor tožeče stranke s podjetjem S., d.d., ki naj bi bil lastnikom stanovanj v škodo. Sodišče druge stopnje v zvezi z navedenim primarno poudarja, da morebitna problematika lastništva kotlovnice ni odločilna za vprašanje utemeljenosti višine vtoževanih stroškov ogrevanja, saj je tožeča stranka neprerekano zatrdila, da so v kotlovnico vgrajeni števci in se ogrevanje vsem odjemalcem obračunava glede na dejansko porabo toplotne energije. Zgolj podrejeno zato pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da predstavljajo zgoraj povzete navedbe tožene stranke pritožbeno novoto, za katero toženec sicer smiselno navaja, da je opravičeno ni mogel navesti pravočasno, ker je takšen dogovor v vednost prejel šele januarja 2009 (torej po izdaji odločbe sodišča prve stopnje v predmetni zadevi), vendar svojemu dokaznemu bremenu glede zatrjevanih dejstev (212. člen ZPP) ne zadosti, saj listin, na katere se sklicuje, sodišču ne predloži, niti ne predlaga njihove pribave. Sodišče druge stopnje zato nima razloga, da bi podvomilo v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, ki je sledilo v postopku na prvi stopnji neprerekanim navedbam tožeče stranke o tem, da je kotlovnica skupna dvema stavbama, solastniki pa so lastniki stanovanj oziroma poslovnih prostorov objektov (etažni lastniki).

Vse preostale pritožbene navedbe predstavljajo novote, za katere tožena stranka niti ne zatrjuje opravičenih razlogov nepravočasnega navajanja, zato jih sodišče druge stopnje pri presoji utemeljenosti pritožbe ni moglo upoštevati (337. člen ZPP).

Ker torej uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).