Jedro

Niti po pogodbi o zaposlitvi niti po navodilih tožeče stranke (založbe) toženec (zastopnik za prodajo) ne odgovarja za delo zastopnikov, oziroma za zalogo knjig, ki so jo neposredno dvigovali zastopniki. Tudi če so navedeni spadali v toženčevo skupino, pa je bistveno, da je tožeča stranka dopustila, da je prišlo do „spremembe“ navodil, oziroma da so se le-ta prilagodila, tako da je tožeča stranka zastopnikom dopuščala neposredno prevzemanje knjig, ne da bi jih pred tem prevzel toženec in jih šele naknadno izročil zastopnikom v svoji skupini. Zato tožencu v zvezi s prevzemom in vračilom knjig, ki so jih neposredno od tožeče stranke prevzeli ostali zastopniki, ni mogoče očitati namena ali hude malomarnosti pri opravljanju dela zastopnika. Le v kolikor bi celotno prevzemanje knjig potekalo preko toženca, bi bilo mogoče tožencu očitati malomarno ravnanje, če le-ta ne bi ustrezno vodil evidence knjig, ki so jih pri njem prevzeli zastopniki v njegovi skupini. Zato tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo škode, ki naj bi jo predstavljala zaloga nevrnjenih knjig, ki so jih prevzeli zastopniki iz toženčeve skupine, ni utemeljen.

Poslovanje tožeče stranke z dvigi in vračili knjig je bilo neustrezno oziroma pomanjkljivo. Vendar pa pomanjkljivosti v poslovanju tožeče stranke niso tako hude, da zaradi tega ne bi bilo mogoče ugotoviti višine zatrjevane škode, ki naj bi tožeči stranki nastala.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka delno razveljavi glede odločitve o tožbenem zahtevku za razveljavitev sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. I 2004/10107 z dne 24. 9. 2004, za plačilo glavnice za znesek 6.324,46 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 2. 2004 dalje do plačila in plačila stroškov izvršilnega postopka v znesku 200,80 EUR ter v točki II izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (odločitev o tožbenem zahtevku za razveljavitev navedenega sklepa o izvršbi v delu, ki se nanaša na plačilo glavnice v višini 2.947,01 EUR, z zakonskimi zamudnimi od zneska od 13. 2. 2004 dalje do plačila), potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se v celoti razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. I 2004/10107 z dne 24. 9. 2004, s katerim je dolžniku, sedaj toženi stranki, naloženo, da je dolžna v roku 8 dni plačati upniku, sedaj tožeči stranki, glavnico v znesku 9.271,47 EUR, zakonske zamudne obresti od zneska 9.271,47 EUR od 13. 2. 2004 dalje do plačila, stroške izvršilnega postopka v znesku 200,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 9. 2004 dalje do plačila in se tožbeni zahtevek zavrne (točka I izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 3.172,28 EUR v roku 15 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (točka II izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, tožencu pa naloži plačilo stroškov postopka, oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških postopka pa pridrži za končno odločbo. Navaja, da je bil toženec seznanjen z navodili za delo. V 13. členu navodil je določeno, da zastopnik materialno odgovarja za prevzete knjige, ki jih je dolžan dostaviti v skladišče ob redni ali izredni inventuri. Če se ob inventuri ugotovi, da zastopnik ne izroči vseh neprodanih knjig, ki bi jih moral imeti na zalogi, je dolžan plačati inventurni manko po maloprodajnih cenah, veljavnih na dan inventure. Celoten sistem dela pri tožeči stranki je bil zasnovan tako, da je bil vodja zastopnikov zadolžen za spremljanje stanja zaloge pri vsakem od podrejenih zastopnikov. Priča A.A., ki je vodila skladišče, je izpovedala, kako je potekal postopek dviga knjig. Po koncu vsakokratnega sestanka je A.A. zastopnikom iz skupine, ki jo je vodil toženec, izdal knjige na podlagi naročilnice oz. dobavnice. B.B. je nato seštela vse dvignjene knjige, torej knjige, ki jih je dvignil sam toženec in tiste, ki so jih dvignili zastopniki, ter naredila enoten dokument, kar je nato s podpisom potrdil tudi toženec. Toženec je to potrdil na zaslišanju ter je bil neposredno odgovoren za vodenje zalog knjig, ki jih je imel v posesti sam in tudi zastopniki, ki jih je vodil. V konkretnem primeru pa so postopek poenostavili, tako da so zastopniki, katerih vodja je bil toženec, v skladišču A.A. dvigovali knjige, ob koncu tedna pa so naredili zbir dvigov in jih dali tožencu v podpis ter mu hkrati izročili vsa dokazila o dvigih zastopnikov. Postopek vračanja knjig je bil enak. Toženec je prostovoljno pristal oz. sam poenostavil postopek, ki je omogočal manj nadzora nad zalogami knjig, ki so jih imeli zastopniki. Sodišče prve stopnje je v 14. točki obrazložitve navedlo, da je podana huda malomarnost, če delavec ravna zoper jasna navodila delodajalca. Ker je dopustil, da so zastopniki sami dvigovali in vračali knjige, pri tem pa podpisoval dokumente, narejene na podlagi teh dvigov, ni dvoma, da je svoje delo opravljal malomarno in se ne more izogniti odgovornosti za manjkajoče blago z argumentom, da so zastopniki sami odgovorni za inventurni manko. Priča B.B. je izpovedala, da se je v primeru, če je prišlo do razlike med dvignjenimi in vrnjenimi knjigami, to reševalo ob inventurah. V predmetnem postopku so bili ključni rezultati inventure, ki je bila izvedena dne 18. 9. 2002. Rezultate te inventure je toženec potrdil s svojim podpisom na inventurnem stanju in posledično priznal svojo odgovornost za celotno zalogo knjig, ki je vključevala tudi zalogo pri zastopnikih v skupini, ki jo je vodil. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo zgolj na pisna navodila za delo, ni pa upoštevalo, da je v 13. členu navodil določeno, da zastopnik materialno odgovarja za prevzete knjige, ki jih je dolžan dostaviti na redno in izredno inventuro v skladišče. Če se ob inventuri ugotovi, da zastopnik ne izroči vseh neprodanih knjig, ki jih je moral imeti na zalogi, je dolžan plačati inventurni manko po maloprodajnih cenah, veljavnih na dan inventure. Ni utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da toženec kot vodja skupine zastopnikov ni odgovoren tudi za zalogo knjig, ki so jo dvigovali njegovi zastopniki C.C., D.D. in E.E.. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja napačno uporabilo materialno pravo.

Sodišče je v 12. točki obrazložitve navedlo, da je sodna izvedenka mag. F.F. na podlagi v spisu predloženih listin ugotovila, da znaša skupna vrednost nevrnjenih knjig 9.575,43 EUR, od tega je vrednost knjig, ki so jih prevzeli zastopniki E.E., C.C. in D.D., skupaj 2.947,01 EUR. V 16. točki pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da je sodna izvedenka ugotovila skupno vrednost nevrnjenih knjig, ki pa je višja od zneska, ki ga v tožbi zahteva tožeča stranka. Na podlagi tega dejstva in zaradi nepredložitve inventurnih popisov z dne 21. 5. 2003 in 21. 1. 2004, ki naj bi bili podlaga za ugotovljeni manko, je sodišče neutemeljeno zaključilo, da ni moglo ugotoviti natančne višine škode. V 13. členu navodil za delo zastopnikom je jasno določeno, da se ob inventuri ugotovi, da je zastopnik, ki ne izroči vseh neprodanih knjig, ki bi jih moral imeti na zalogi, dolžan plačati inventurni manko po maloprodajnih cenah, veljavnih na dan inventure. Iz izvedenskega mnenja z dne 14. 12. 2006 izhaja, da je inventura z dne 16. 9. 2002 predstavljala začetno inventurno stanje. Rezultate te inventure je toženec potrdil s svojim podpisom na inventurnem stanju in posledično priznal svojo odgovornost za celotno zalogo knjig, torej tudi za zalogo pri zastopnikih v skupini, ki jo je vodil. Pregled zaloge tožene stranke z dne 18. 9. 2002, 21. 5. 2003 in 27. 7. 2004, ki prikazuje zalogo na dan 21. 1. 2004, je tožeča stranka priložila k odgovoru upnika na ugovor tožnika z dne 31. 1. 2005. Na podlagi teh dokumentov, ki so bili vloženi v spis, je sodna izvedenka lahko ugotovila vrednost nevrnjenih knjig. Edini logični zaključek je, da bi to lahko storilo tudi sodišče. Zato sodišče prve stopnje neutemeljeno očita tožeči stranki, da teh listin ni predložila. ZPP v 2. členu določa, da sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Samo dejstvo, da je tožeča stranka uveljavljala nižji zahtevek, kot pa bi ga lahko glede na ugotovitve sodne izvedenke, še ne pomeni, da je celoten tožbeni zahtevek neutemeljen oz., da je celotna škoda neugotovljiva. Sodna izvedenka lahko na podlagi listin v spisu ugotovi višino škode, zato je skrajno nelogičen zaključek sodišča, da škode ni mogoče ugotoviti. Sodišče je v 17. točki navedlo, da ni dokazano, da je bil toženec kot vodja skupine zastopnikov odgovoren za zalogo knjig, ki so jo dvigovali njegovi zastopniki in bi iz tega razloga lahko kvečjemu delno zavrnilo tožbeni zahtevek za vrednost 2.947,01 EUR, kolikor je bila vrednost nevrnjenih knjig, ki jih niso vrnili zastopniki iz skupine, ki jo je vodil toženec. Zato bi sodišče prve stopnje moralo tožeči stranki prisoditi znesek 6.628,42 EUR, kar predstavlja protivrednost nevrnjenih knjig s strani samega toženca, sodišče pa je neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek v celoti.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Nepopolno je ugotovilo dejansko stanje v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo škode zaradi manka knjig, ki jih je toženec sam prevzel, zato v tem delu ni mogoče preveriti pravilne uporabe materialnega prava. Glede zahtevka za plačilo škode, ki naj bi tožeči stranki nastala, ker ostali zastopniki in sicer C.C., D.D. in E.E. niso vrnili prevzetih knjig, pa je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, ko je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen.

Toženec je bil zaposlen pri tožeči stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 6. 1997 (A2), za nedoločen čas na delovnem mestu „zastopnik, direktna prodaja, SM 3100“. Dne 1. 10. 2003 mu je tožeča stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi (A4). Tožeča stranka od toženca zahteva plačilo škode, ki ji je nastala zato, ker toženec ob prenehanju delovnega razmerja tožeči stranki ni vrnil 122 knjig, ki naj bi jih prevzel od tožeče stranke zaradi terenske prodaje. Toženec je zatrjeval, da je vse knjige vrnil, kar naj bi izhajalo iz naročilnice št. ... z dne 14. 8. 2003 in št. ... z dne 10. 4. 2003. Prvi odstavek 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in nadaljnji; ZDR) določa, da je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, dolžan to škodo povrniti. Ker se po določbah Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji; OZ) hujša stopnja krivde (namen, huda malomarnost) ne domneva (131. in 135. člen OZ), je na delodajalcu dokazno breme, da dokaže, da mu je škodo povzročil delavec, bodisi namenoma bodisi iz hude malomarnosti. To v bistvu pomeni, da mora delodajalec, v kolikor želi od delavca uveljavljati njegovo odškodninsko odgovornost po prvem odstavku 182. člena ZDR, v postopku dokazati vse štiri elemente odškodninske odgovornosti (da je škoda nastala, da jo je delavec povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti, da je delavec ravnal nedopustno in da obstaja vzročna zveza med ravnanjem delavca in nastalo škodo).

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker na podlagi ocene izvedenih dokazov ni bilo mogoče ugotoviti zatrjevane škode kot enega izmed elementov odškodninske odgovornosti. Ugotovilo je, da je tožeča stranka predložila le inventurne razlike z dne 18. 9. 2002, ni pa predložila inventurnih popisov z dne 21. 5. 2003 in 21. 1. 2004, ki naj bi bili podlaga za ugotovljen manko. Poslovanje tožeče stranke z dvigi in vračili knjig zastopnikov ter vodenje evidenc po presoji prvostopenjskega sodišča ni bilo ustrezno, zato je sprejelo dokazno oceno, da na podlagi takega poslovanja ni mogoče ugotoviti višine škode. Pri tem je upoštevalo izpoved priče A.A., da je bilo vračilo na podlagi sporne naročilnice št. ... z dne 14. 8. 2003 upoštevano, saj so toženca za vračilo po tej naročilnici razbremenili in mu naknadno napisali vračilo (list. št. 44 v sodnem spisu). Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 23. 2. 2007 navedla, da je to naročilnico upoštevala kot vračilo zaloge, šele v pripravljalni vlogi z dne 4. 3. 2008 pa je navedla, da je treba za znesek 2.391,50 EUR povečati končno vrednost, torej da to vračilo ni bilo upoštevano in da naj bi bila naročilnica ponarejena. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, na podlagi dvigov in vračil, ki jih je vodila B.B. (priloga A46), da ji je toženec dne 14. 8. 2003 vrnil večje število knjig. Prav tako je tožnik istega dne, kar izhaja iz naročilnice št. ... z dne 14. 8. 2003, vrnil nekatere knjige šoferju tožeče stranke G.G., ki naj bi po podatkih v spisu knjige prevzel za skladišče tožeče stranke v H..

Pritožba ni utemeljena v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo škode, ki naj bi jo predstavljala zaloga nevrnjenih knjig, ki so jih prevzeli zastopniki iz toženčeve skupine. Neutemeljeno je namreč sklicevanje pritožbe na pisna navodila, po katerih so morali ravnati zaposleni pri tožeči stranki v zvezi s prevzemom knjig. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da niti po pogodbi o zaposlitvi niti po navodilih tožeče stranke toženec ne odgovarja za delo zastopnikov, oziroma za zalogo knjig, ki so jo neposredno dvigovali zastopniki C.C., D.D. in E.E.. Tudi če so navedeni šteli v toženčevo skupino, pa je bistveno, da je tožeča stranka dopustila, da je prišlo do „spremembe“ navodil, oziroma da so se le-ta prilagodila, tako da je tožeča stranka zastopnikom dopuščala neposredno prevzemanje knjig, ne da bi jih pred tem prevzel toženec in jih šele naknadno izročil zastopnikom v svoji skupini. Zato tožencu v zvezi s prevzemom in vračilom knjig, ki so jih neposredno od tožeče stranke prevzeli ostali zastopniki, ni mogoče očitati namena ali hude malomarnosti pri opravljanju dela zastopnika. Le v kolikor bi celotno prevzemanje knjig potekalo preko toženca, bi bilo mogoče z uporabo navodil tožencu očitati malomarno ravnanje, če le-ta ne bi ustrezno vodil evidence knjig, ki so jih pri njem prevzeli zastopniki v njegovi skupini. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo glavnice v višini 2.947,01 EUR, z zakonskimi zamudnimi od 13. 2. 2004 dalje do plačila in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo poslovanje tožeče stranke z dvigi in vračili knjig neustrezno oziroma pomanjkljivo. Vendar pa pomanjkljivosti v poslovanju tožeče stranke niso tako hude, da zaradi tega ne bi bilo mogoče ugotoviti višine zatrjevane škode, ki naj bi tožeči stranki nastala. Zato je najmanj preuranjena zavrnitev tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na plačilo škode za knjige, ki jih je toženec dvignil sam, torej knjige, ki jih niso prevzeli ostali zastopniki, C.C., D.D. in E.E.. Podlaga za ugotovitev inventurnega manka namreč niso samo inventurni popisi z dne 16. 9. 2002, 21. 5. 2003 oziroma z dne 27. 7. 2004, saj je tožeča stranka predložila tudi večje število naročilnic, s katerimi se je opravljal tako dvig knjig kot tudi vračilo, in ki se nanašajo na dvige knjig, ki jih je prevzel toženec, ter naročilnice tudi podpisal. Izvedenka mag. F.F., sodna izvedenke za ekonomijo, finance, ekonomske analize in podjetništvo, je v izvedenskem mnenju z dne 14. 12. 2006 sicer res opozorila (list. št. 61), da popisi inventure, ki naj bi jih opravila tričlanska komisija na koncu leta ali ob izrednih okoliščinah, niso bili predloženi k spisu, vendar je izvedenka vrednost nevrnjenih knjig ugotovila na podlagi seznama manjkajočih knjig, ki ga je dne 26. 7. 2004 pripravil A.A. (A36 in ne A3b, kot to zapiše izvedenka v mnenju), kartice gibanja zalog (C4), računov, ki jih je tožeča stranka izstavila tožencu (A1), naročilnic za dvig in vrnitev knjig (A7 - A35), vračila po naročilnici št. ... z dne 14. 8. 2003 (B8), vračila po naročilnici št. št. ... z dne 10. 4. 2003 (B7) in inventurnega seznama z dne 16. 9. 2002 (A6). Izvedenka je v točki 4 mnenja pojasnila (list. št. 70), da je pri ugotovljenem manku upoštevala naročilnico št. ... in naročilnico št. .... Kljub temu, da je torej upoštevala ti dve naročilnici, je ugotovila inventurni manko v višini takratnih 690.855,00 SIT. Ker je izvedenka manko oziroma stanje zaloge ugotavljala za vsako izmed 122 knjig na seznamu, torej nepredložitev popisa inventure z dne 21. 5. 2003 ni bila odločilna za ugotavljanje števila nevrnjenih knjig. Stanje zaloge knjig namreč najbolj zanesljivo dokazujejo prav naročilnice, ki jih je tožeča stranka predložila, ki dokazujejo tako dvig knjig kot tudi njihovo vračilo. Izvedenka je v mnenju upoštevala vračilo knjig po spornih naročilnicah, kljub temu pa je še vedno izkazan manko, tudi če se upošteva vračilo knjig, ki ga zatrjuje toženec z naročilnico št. ... in naročilnico št. .... Navedeno torej poraja dvom v trditev toženca, da je vrnil vse knjige. V dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 30. 12. 2007 (list. št. 121) je izvedenka upoštevala tudi pripombe tožeče stranke z dne 20. 2. 2007 ter višino ugotovljenega manjka zvišala za 62.230,00 SIT, saj so bile v izvedenskem mnenju nekatere postavke pri posameznih knjigah nepravilno upoštevane. Skupaj je izvedenka ugotovila dejanski manko v višini 753.085,00 SIT oziroma 3.142,56 EUR (list. št. 83). V dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 26. 9. 2012 pa je še dodatno razčlenila višino primanjkljaja, pri čemer vrednost nevrnjenih knjig znaša 3.142,56 EUR, vrednost knjig po naročilnici št. ... znaša 2.241,27 EUR, po naročilnici št. ... pa 4.191,60 EUR. Če se upošteva vrednost knjig po obeh navedenih naročilnicah, znaša skupna vrednost nevrnjenih knjig 9.575,43 EUR. Po zastopnikih pa je znašalo stanje zaloge knjig skupaj 2.947,01 EUR (C.C. v višini 385,81 EUR, D.D. v višini 1.991,63 EUR in E.E. v višini 569,57 EUR). Skupna vrednost nevrnjenih knjig, če se ne upoštevajo zaloge ostalih zastopnikov, znaša 6.628,42 EUR (list. št. 317).

Ker sodišče prve stopnje pri ugotavljanju višine škode ni ugotavljalo zaloge na podlagi izpolnjenih naročilnic o dvigu, na podlagi katerih bi bilo mogoče, kljub nepredloženemu popisu inventure z dne 21. 5. 2003, ugotoviti stanje zaloge toženca, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Glede prevzemov knjig ter evidentiranja zaloge knjig tožeči stranki ni mogoče očitati takšnih nepravilnosti, da bi bili podatki o dvigih nezanesljivi oziroma neverodostojni. Toženec tudi ni argumentirano izpodbil pristnosti naročilnic o dvigu, ki jih je podpisal. Torej je mogoče na podlagi doslej znanih dejstev sklepati, da je knjige prevzel, saj niti ni zatrjeval nasprotnega, temveč le, da je vse knjige vrnil. Vračilo pa spornih naročilnicah pa tudi po ugotovitvah izvedenke ne pomeni, da je vrnil vse knjige, ki jih je prevzel, temveč še vedno ostaja manko, ki ga je izvedenka jasno ugotovila. Glede na stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, in sicer, da je bilo poslovanje tožeče stranke neustrezno, tudi ni ugotavljalo, ali so bile knjige po naročilnici št. ... upoštevane kot vračilo, kot je to navajala tožeča stranka (list. št. 81 in 82). Izvedenka je namreč ugotovila, da to iz kartice gibanja zalog ni razvidno. Ker sodišče tega dejstva ni razčistilo, se postavlja vprašanje, ali je bilo s tem, ko je izvedenka vračilo teh knjig upoštevala, vračilo dejansko upoštevano dvakrat. Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo, skladno z določbo 355. člena ZPP, delno razveljavilo v delu, ki se nanaša na odločitev o razveljavitvi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. I 2004/10107 z dne 24. 9. 2004 nad zneskom glavnice 2.947,01 EUR (to je za znesek 6.324,46 EUR), glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 6.324,46 EUR od 13. 2. 2004 dalje do plačila, glede stroškov izvršilnega postopka v znesku 200,80 EUR ter v točki II izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, kot to izhaja iz izreka te sodne odločbe. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje razčistiti dejansko stanje v nakazani smeri, po potrebi z dopolnitvijo izvedenskega mnenja izvedenke mag. F.F., ter ugotoviti stanje zaloge, kot izhaja iz naročilnic. Šele po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo lahko ponovno odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Glede na uspeh strank v novem sojenju bo tudi ponovno odločilo o stroških postopka.

Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi, ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po oceni pritožbenega sodišča gre v obravnavani zadevi za takšno izjemo, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo stanja zalog nevrnjenih knjig pri tožencu. Zato pojmovno ne gre za pomanjkljivost, ki bi jih bilo mogoče odpraviti z dopolnitvijo postopka pred sodiščem druge stopnje, saj bi moralo sodišče druge stopnje izvesti celotni dokazni postopek glede stanja zalog, kot izhaja iz naročilnic ter sprejeti novo dokazno oceno na podlagi uspeha dokaznega postopka. Sodišče druge stopnje bi torej prevzelo pristojnosti sodišča prve stopnje, kar pa ni namen 355. člena ZPP. Zato je sodišče druge stopnje kljub določbi 355. člena ZPP v navedenem obsegu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.