Jedro

ZPP predpisuje ponovitev dokazovanja z novim izvedencem le, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Bistveno je torej, ali je tožnik s svojimi pripombami na podana izvedenska mnenja vzpostavil dvom v njihovo pravilnost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo odškodnine za pretrpljene in bodoče telesne in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske sposobnosti in povečanja življenjskih naporov ter strah, ki naj bi se kot posledica prometne nesreče, ki jo je zakrivil zavarovanec toženke dne 18. 1. 2000, pokazale v obliki postkomocijskega sindroma, in sicer po sklenitvi izvensodne poravnave 18. 5. 2001, saj tožnik ni uspel dokazati vzročne zveze med nastalo škodo in škodnim dogodkom. Zavrnilo je tudi zahtevek za izgubo dohodka iz delovnega razmerja v času zdravljenja in rehabilitacije, tj. od 18. 1. 2000 do 21. 2. 2001. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnik vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga ugoditev reviziji in primarno spremembo izpodbijane odločbe, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Tožnik zatrjuje, da je sodišče druge stopnje napačno štelo predlog, dan v pritožbi za določitev novega izvedenca kot novoto, ki ni upoštevna. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo mnenj zdravnikov, ki jih je tožnik pridobil izven pravde, za razliko od mnenj, ki sta jih podala s strani sodišča imenovana izvedenca ter brez utemeljenega strokovnega razloga negiralo vsako predloženo izvedensko mnenje. Če že ni upoštevalo s strani tožnika predloženih mnenj, bi moralo vsaj izpoved izvedenke mag. M. C., ki je argumentirano povedala, kaj je postkomocijski sindrom, kako se motnja kaže in med drugim pojasnila, da je pri poškodbi glave zelo važna sila in pospešek udarca na možganovino. Ni mogoče sprejeti stališča sodbe, da pretres možganov ni mogoč, če ne pride do udarca glave ob trd predmet, do česar v obravnavanem primeru ni prišlo. Revident meni, da so zaključki sodišča prve stopnje pomanjkljivi in neobrazloženi, saj sodišče ni pojasnilo, zakaj ne omenja obširne, argumentirane, na zdravstveni dokumentaciji temelječe izpovedi priče. Revident zatrjuje, da je takšno stališče potrdila tudi izvedenka psihiatrinja M. R. M., zato je sodišču prve stopnje predlagal, naj svoje mnenje poda tudi ustno oziroma naj svoje pisno mnenje dopolni. Revident zatrjuje, da je imel pravico izvedenki postavljati vprašanja in nanje dobiti odgovore. Sodišče prve stopnje zavrnitve dokaznega predloga ni obrazložilo, prav tako tudi ne predloga za hkratno zaslišanje vseh treh izvedencev, nevrologinje in obeh izvedencev psihiatrične stroke. Dokazni predlog za postavitev novega izvedenca je zavrnilo z utemeljitvijo, da naj tožnik ne bi imel pripomb na že podano izvedeniško mnenje. Predlagani dokaz ne pomeni novote. Revident še navaja, da njegova bolezen ne more izvirati iz drugačnih vzrokov, saj je takšne okoliščine sam negiral. Meni, da sodba glede tega dela njegove izpovedi nima ocene in se ne da preizkusiti.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo, s katero se izpodbija pravnomočna sodba, izdana na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP), zato zakon zanjo v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom določa večje omejitve. Tako so bolj omejeni tudi razlogi, zaradi katerih je revizijo mogoče vložiti. Trditev, da je prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato ker sodišče prve stopnje na podlagi tožnikovega predloga ni pozvalo izvedenke M. R. M., da svoje mnenje poda še ustno oziroma da ga pisno dopolni, s čimer naj bi bila kršena pravica tožnika, da izvedencu postavlja vprašanja, lahko predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 254. členom ZPP. Ker pritožbeno sodišče na relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jih, glede na odsotnost grajanja, tudi ni moglo presojati. V reviziji pa je relativne bistvene kršitve pravdnega postopka mogoče uveljavljati samo, če so strojene na drugi stopnji (druga točka prvega odstavka 370. člena ZPP) ali če so bile sicer izvorno storjene na prvi stopnji, pa jih pritožbeno sodišče ni sankcioniralo, čeprav so bile uveljavljane s pritožbo – tedaj namreč sodišče druge stopnje takšno kršitev povzame in jo s tem stori tudi samo. Ker tožnik v pritožbi omenjene kršitve ni uveljavljal, gre v tem delu za nedovoljeno preskakovanje pravnih sredstev. Že pritožbeno sodišče je pravilno odgovorilo na revizijskim identične pritožbene navedbe, da s strani tožnika predložena in izven pravde pridobljena zdravniška mnenja (kljub temu, da so bila izdelana s strani sodnih izvedencev) predstavljajo le trditveno podlago tožnika (2. stran sodbe druge stopnje v zvezi z razlogi na 6. strani sodbe prve stopnje). Ni torej točna trditev revizije, da te svoje odločitve sodišče ni obrazložilo.

7. Stališče pritožbenega sodišča, da predstavlja dokazni predlog po postavitvi novega izvedenca novoto, ki ni upoštevna, sicer ni pravilno, saj je tožnik postavitev dodatnega izvedenca predlagal že v postopku pred prvostopenjskim sodiščem. Vendar pa zgolj to ne predstavlja na revizijski stopnji upoštevne postopkovne kršitve. Tožnik je namreč – podobno kot sedaj v reviziji – razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavljal neopredeljeno, pretežna graja pa je bila namenjena – spet podobno kot v reviziji – ugotovljenemu dejanskemu stanju. Zgolj pritožbene navedbe, da bi „trditve tožnika in morebitno povezavo tožnikovih bolezenskih težav s prometno nesrečo oz. drugimi vzroki lahko potrdil ali ne le ustrezen izvedenec psihiater“, pri čemer konkretnih pripomb na delo izvedenke niti v pritožbi ni podal, pa ni bilo nujno razumeti kot grajo odločitve o zavrnitvi predloga za postavitev novega izvedenca (kar je sicer sodišče prve stopnje obširno obrazložilo na 11. strani obrazložitve). Poleg tega pa ZPP restriktivno pristopa k možnosti imenovanja novega/dodatnega izvedenca. ZPP namreč predpisuje ponovitev dokazovanja z novim izvedencem le, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem (tretji odstavek 254. člena ZPP). Bistveno je torej, ali je tožnik s svojimi pripombami na podana izvedenska mnenja vzpostavil dvom v njihovo pravilnost. Sodišče prve stopnje ni podvomilo v pravilnosti izvedenskega mnenja dr. M. R. M., na nejasnosti, pomanjkljivosti ali protislovja pa tudi ni tožnik pravočasno opozoril. Zato ni nastopil procesni položaj, v katerem bi moralo sodišče zahtevati mnenja drugih izvedencev. Okoliščino, da tožnik ni imel pripomb na mnenje psihiatrinje, je izpostavilo tudi pritožbeno sodišče, zato zaradi zavrnitve dokaznega predloga in četudi napačnega zapisa sodišča druge stopnje, ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (katera, tožnik niti ne opredeli).

8. Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), zato mora biti ta revizijski razlog obrazložen, kar pomeni, da je treba vsak očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka konkretizirati. Očitki, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti oziroma da so odločilni razlogi nejasni in med seboj v nasprotju, so zato presplošni, da bi jih revizijsko sodišče lahko obravnavalo.

9. Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ki izhaja iz razlogov sodb sodišč prve in druge stopnje. Nižji sodišči sta ugotovili dejstva, ki utemeljujejo zaključek, da ni vzročne zveze med škodo in škodnim dogodkom, zato tistih revizijskih navedb, ki presegajo oziroma odstopajo od ugotovitev v izpodbijanih sodbah, revizijsko sodišče ni upoštevalo. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pa je pravilno materialnopravno stališče nižjih sodišč, da vsi elementi odškodninske terjatve niso podani kumulativno in zato tožbeni zahtevek ni utemeljen.

10. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo tožnika na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo, s tem pa tudi v njej vsebovano zahtevo za povrnitev stroškov revizijskega postopka.