Jedro

Iz pripomb tožnika na mnenje izvedenke finančne stroke izhaja le, da se z mnenjem ne strinja, ker izvedenka ni upoštevala nadur, ki jih je ugotovil izvedenec prometne stroke, ni pa nasprotoval upoštevanju neenakomerno razporejenega delovnega časa, čeprav iz mnenja jasno izhaja, da se je to upoštevalo pri izračunu nadur. V pritožbi zato tožnik neutemeljeno uveljavlja, da narava dela ni bila takšna, da bi bil delovni čas lahko neenakomerno razporejen in da pred začetkom leta ni bil obveščen o razporedu delovnega časa (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača 1.215,41 EUR iz naslova nadur in 1.581,46 EUR iz naslova regresa za letni dopust, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Višji zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki plača stroške postopka v višini 1.816,94 EUR (III. točka izreka), toženko je določilo kot zavezanca za plačilo sodne takse v višini 11 % (IV. točka izreka) in ji naložilo, da za tožnika plača stroške na račun sodišča v višini 181,15 EUR (V. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in predlaga, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma da se sodba razveljavi in vrne v novo odločanje. Uveljavlja, da ni imel neenakomerno razporejenega delovnega časa. Razporejanje delovnega časa ureja 147. člen ZDR, ki v drugem odstavku določa, da mora delodajalec pred začetkom koledarskega leta določiti letni razpored delovnega časa in o tem obvestiti delavce. To je temeljni predpogoj za neenakomerno razporejen delovni čas, ki ni bil spoštovan. O razporeditvi delovnega časa na začetku leta ni bil obveščen. Niti za en dan vnaprej ni vedel, kakšen bo njegov delovnik. Ker niso izpolnjeni pogoji za neenakomerni delovni čas, je izračun izvedenke, ki temelji na tej predpostavki, napačen in ga sodišče ne bi smelo uporabiti. Neenakomerni delovni čas pride v poštev za sezonske dejavnosti, prevozništvo pa ni takšna dejavnost, ampak poteka kontinuirano skozi celotno leto.

3. Toženka nasprotuje pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je odločalo o zahtevku tožnika, ki je bil voznik tovornega vozila pri toženki, da mu izplača nadure in plača prispevke za poklicno zavarovanje. Pri presoji, ali je tožnik upravičen do plačila nadur, je pravilno upoštevalo, da je bilo v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno, da bo delovni čas neenakomerno razporejen, kot tudi naravo tožnikovega dela.

7. Skladno s šestim odstavkom 148. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) je lahko delovni čas zaradi narave ali organizacije dela ali potreb uporabnikov neenakomerno razporejen. Pri neenakomerni razporeditvi delovnega časa se upošteva polni delovni čas kot povprečna delovna obveznost v obdobju, ki ne sme biti daljše od šest mesecev (sedmi odstavek 148. člena ZDR-1). V primeru neenakomerno razporejenega delovnega časa se zato kot nadure štejejo le ure, ki konec referenčnega obdobja presegajo polni delovni čas.

8. Toženka je zatrjevala, da je bil delovni čas vseh zaposlenih, tudi tožnika, zaradi narave dela neenakomerno razporejen, kar izhaja tudi iz 6. člena pogodbe o zaposlitvi, tožnik pa teh navedb ni prerekal. Iz zaslišanja izvedenke finančne stroke, ki je pri izračunu nadur upoštevala, da je bil delovni čas neenakomerno razporejen, zato je kot nadure štela le višek ur nad polnim delovnim časom ob koncu šestmesečnih referenčnih obdobij, sicer izhaja, da se tožnik s tem ni strinjal, vendar navedb, ki jih s tem v zvezi podaja v pritožbi, tekom postopka na prvi stopnji ni podal. Iz pripomb tožnika na mnenje izvedenke finančne stroke izhaja le, da se z mnenjem ne strinja, ker izvedenka ni upoštevala nadur, ki jih je ugotovil izvedenec prometne stroke, ni pa nasprotoval upoštevanju neenakomerno razporejenega delovnega časa, čeprav iz mnenja jasno izhaja, da se je to upoštevalo pri izračunu nadur. V pritožbi zato tožnik neutemeljeno uveljavlja, da narava dela ni bila takšna, da bi bil delovni čas lahko neenakomerno razporejen in da pred začetkom leta ni bil obveščen o razporedu delovnega časa (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ali je bil tožnik na začetek leta seznanjen z razporedom delovnega časa, tudi sicer ne vpliva na to, ali je bil njegov delovni čas neenakomerno razporejen.1 Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno sledilo izračunu nadur izvedenke finančne stroke.

9. Tožnik se je pritožil tudi zoper zavrnitev zahtevka za plačilo poklicnega zavarovanja, vendar v zvezi s tem delom pritožbe ne navaja razlogov, zato je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo v tem delu v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo, zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

10. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa krije tudi toženka, saj njen odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Prim. Pdp 359/2021.