Jedro

Ker odvzem vzorcev obdolženčevih bioloških sledi ni sestavni del opisa dejanja v izreku sodbe, pomeni, da sodišče prve stopnje o tem dejstvu ni odločalo, ter se v posledici o odvzemu v razlogih sodbe ni bilo dolžno izjaviti. Za branje obvestila danega policistom, sodišče ne potrebuje soglasja strank kot v primeru izpovedb prič iz drugega odstavka 340. člena ZKP. Še zlasti, ker ne gre za dokaz v ožjem pomenu besede in ne za dokaz, na katerega bi se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe kakorkoli sklicevalo.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega B. M. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje 28. 2. 2018 obdolženega B.M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja po prvem odstavku 213. v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. členu KZ-1 je bila obdolženemu izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen sedem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Oškodovani I.M. je bil po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo, obdolženi pa je bil po četrtem odstavku 95. člena ZKP vrnitve oziroma plačila stroškov tega postopka oproščen. Navedeno je vsebina izreka, izdanega v sodbi II K 10674/2016. 2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, „zmotne uporabe materialnega prava“, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo „razveljavi in spremeni v korist obdolženca“ ali da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter iz drugega odstavka tega člena. Glede prvih zatrjuje nerazumljivost izreka sodbe, nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, ter nasprotje med samimi razlogi. Če je obdolženi po oškodovančevi izpovedbi v finančno piramido vložil 1.080,00 EUR, potem ni mogel biti namišljeni upnik. Slednje je tudi sicer nerazumljivo, medtem ko je iz ostalega razvidno, da je bil oškodovanec organizator finančne piramide, ki je prerasla v goljufijo mednarodnih razsežnosti. Storilci v tujini so bili prijeti in priprti, organizatorji iz Slovenije pa so bili izvzeti. Tako je očitno, da so se nad oškodovanca spravili drugi opeharjenci iz piramide, kar v razlogih sodbe ni bilo ugotovljeno. Podobno velja za navedbe o odvzetih vzorcih bioloških sledi obdolženemu, česar se ta, nenazadnje kot donor ne spominja. Glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, pritožnik v pritožbeni obrazložitvi pravi, da sodišče ni zaslišalo ključne priče D.K., da ni imelo soglasja za branje njegovega obvestila, danega policistom ter, da mnenje in izpovedba priče N.T., zaradi ocenjevanih kopij ter listin, ki niso bile datirane, ne bi smela biti upoštevana.

5. Kršitve niso podane. Pri zatrjevanih bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je najprej opozoriti, da so te v delu obrazložene, ob hkratnem pritožnikovem nasprotovanju ugotovljenim odločilnim dejstvom, kar je predmet drugega, posebej preizkušenega izpodbojnega razloga. Zato velja, da je izrek sodbe z navedbami o namišljenem dolgu razumljiv in ni v nasprotju z razlogi sodbe na njeni 15 strani, v katerih je bilo prav tako ugotovljeno, da je bil dolg namišljen (navidezen) oziroma, da oškodovanec obdolžencu ni bil ničesar dolžan. Razlogi so v tej zvezi, kot glede ostalih odločilnih dejstev iz opisa dejanja v njenem izreku, razumljivi in notranje skladni. Ker odvzem vzorcev obdolženčevih bioloških sledi ni sestavni del opisa dejanja v izreku sodbe, pomeni, da sodišče prve stopnje o tem dejstvu ni odločalo, ter se v posledici o odvzemu v razlogih sodbe ni bilo dolžno izjaviti.

6. Drugače je, ko je zgoraj povzeta pritožbena graja v zvezi z odvzemom vzorca obdolženčevih bioloških sledi preizkušena z vidika bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v smislu nepravilne uporabe sedmega odstavka 364. člena ZKP. Tedaj ne sme ostati prezrto, ne samo, da vpliv kršitve na pravilnost in zakonitost sodbe, v pritožbi ni bil obrazložen, ampak še, da je bilo obdolžencu poročilo o preiskavi z mnenjem z dne 14. 4. 2016, v kateri mu je bil primerjalni vzorec sline pobran z DNK setom (list. št. 41), neposredno predočeno že med posameznimi preiskovalnimi dejanji dne 1. 7. 2016 (list. št. 53), da tedaj ugotovitev po razumljivih razlogih sodbe ni komentiral. Ta in takšen dokaz je bil nato prebran na glavni obravnavi dne 9. 10. 2017, medtem ko je bilo samo poročilo prebrano v obdolženčevi navzočnosti na glavni obravnavi 28. 2. 2018. V nobenem izmed primerov obdolženi posebnih dejstev glede odvzema vzorcev ni zatrjeval, kot to sedaj v pritožbi počne pritožnik, vendar hkrati tako, da ne obrazloži, zakaj obdolženi ali pritožnik sam, teh dejstev ni navedel že prej in sploh ne, konkretno katero dejstvo bi naj bilo z novim dejstvom dokazovano (četrti odstavek 369. člena ZKP). Le ko bi obdolženi že v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da mu vzorec sline dejansko ni bil odvzet, kar sedaj navaja pritožnik, bi se sodišče prve stopnje glede tega, kot protislovnega dokaza v razlogih sodbe moralo opredeliti, pri čemer pa bi v primeru opustitve, pritožnik moral vsaj na ravni verjetnosti izkazati dejansko ali materialno pravno nepravilnost sodbe. Ker do povzetega v nobenem segmentu ni prišlo, smiselno uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ne more biti.

7. Kakšen je vpliv ostalih zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP za pravilnost in zakonitost sodbe v nadaljevanju pritožbene obrazložitve prav tako ni zaslediti. Pomembno je, da si je sodišče prve stopnje za zaslišanje priče D.K., ki niti v preiskavi ni bil zaslišan, prizadevalo, ter da je od namere odstopilo po umiku predloga okrožne državne tožilke, s katerim se je obdolženi po zapisniku z glavne obravnave 28. 2. 2018 (list. št. 269) nedvomno strinjal. Pomembno je tudi, da za branje obvestila danega policistom, sodišče ne potrebuje soglasja strank kot v primeru izpovedb prič iz drugega odstavka 340. člena ZKP. Še zlasti, ker ne gre za dokaz v ožjem pomenu besede in ne za dokaz, na katerega bi se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe kakorkoli sklicevalo. Končno, N.T. je bila zaslišana kot t.i. običajna priča, ki je po prvem odstavku 241. člena ZKP morala povedati vse kar je o zadevi vedela. Drugo, konkretno grafološka ustreznost pregledanega gradiva ter njegova verodostojnost je predmet dokazne ocene pričine izpovedbe in ne njene dovoljenosti v smislu, kako je bila ta izpovedba pridobljena.

8. Z navedbo o zmotni uporabi materialnega prava, pritožnik meri na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, vendar jo v nadaljevanju obrazloži na način, ki kaže, da znova nasprotuje ugotovljenim odločilnim dejstvom. Pravi namreč, da obdolženi ni storil očitanega kaznivega dejanja, da oškodovanec nikoli ni bil prestrašen, ter da njegova ogroženost z ničemer ni bila izkazana. Našteto je predmet, sicer prav tako uveljavljanega izpodbojnega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga znotraj drugega, vsebinsko različnega izpodbojnega razloga ni mogoče obravnavati. Drugače je, ko pritožnik zatrjuje, da je bilo eno izmed dejanj, storjenih na Hrvaškem, s čemer bržkone misli na okoliščino, ki izključuje kazenski pregon (3. točka 372. člena ZKP) in hkrati prezre, da so bila po opisu v izreku sodbe vsa dejanja storjena v Sloveniji, zaradi česar niti ta, posredno uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana.

9. Pritožnik, kot rečeno že v pritožbeni obrazložitvi v zvezi z uveljavljanimi bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP nasprotuje ugotovljenim odločilnim dejstvom, saj po njegovem oškodovančev dolg do obdolženca ni bil namišljen. Prav tako znotraj drugega izpodbojnega razloga pritožnik ocenjuje, da obdolženi dejanja ni storil in da oškodovanec po prejetih pisanjih, kot se je obnašal, ni mogel biti prestrašen, med tem ko znotraj izvirnega izpodbojnega razloga navaja, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Dokazovano bi namreč moralo biti, kdo je pisanja v oškodovančev poštni nabiralnik odvrgel in ne kdo jih je sestavil. Prav tako ni bilo odvzetih nobenih sledi na poštnem nabiralniku, niti niso bili zaslišani poštar, hišnik ali nadzornik, niti katerih od sosednjih lastnikov nabiralnikov.

10. Res je, da je v opisu dejanja v izreku sodbe navedeno, da je obdolženi v poštni nabiralnik odvrgel kuverte in res je, da to kot obdolženčevo ravnanje neposredno ni bilo dokazovano. Pravilno, kajti po opisu dejanja resnost groženj niso določale odvržene kuverte v oškodovančev poštni nabiralnik temveč grozilna vsebina pisanj v kuvertah. Iskanje pisca oziroma sestavljalca vsebine namesto iskanja nekoga, ki lahko, da ga vsebina pisanja niti ne zadeva, je tako smiselno, z vidika zahteve po popolno ugotovljenem dejanskem stanju pa zadostno. Vse drugo iz pritožbene obrazložitve, število ugotovljenih dejstev sicer povečuje, vendar dejanskega stanja v odločilnem ne spreminja.

11. Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju strinja še z oceno sodišča prve stopnje o oškodovančevi prestrašenosti po seznanitvi z zgornjimi vsebinami in da ta obdolžencu ni bil ničesar dolžan. Različno od pritožnikove ocene, ki temelji zgolj na povprečni življenjski izkušnji in logičnemu sklepanju, ocena sodišča prve stopnje temelji na oškodovančevi izpovedbi in izpovedbi priče A.Š. ter priloženih listinah. Pomembna pri tem je najprej vsebina pisanj, naslovljenih na oškodovanca, ki tudi po presoji pritožbenega sodišča dosega raven resne grožnje, zaradi česar objektivna sposobnost prestrašenosti drugega ne more biti dvomljiva. Razen tega se je oškodovanec nad vsebino pisanj odzval na več načinov in ne samo z odhodom v Zagreb, ki po sebi prestrašenosti ne izključuje. Končno, oškodovančeva prestrašenost izhaja neposredno iz njegove izpovedbe ter iz izpovedbe omenjene priče A.Š., ki je to izpovedbo dejansko v vsem potrdila.

12. Čeprav se je pritožnik izrecno pritožil še zoper odločbo o kazenski sankciji, pritožba v tem delu ni bila obrazložena. Navedena odločba je bila zato preizkušena le glede na uveljavljana izpodbojna razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev kazenskega zakona (386. člen ZKP). Pri tem je bilo ugotovljeno, da je bila obdolžencu izrečena zgolj kazenska sankcija opozorilne narave z določeno kaznijo, ki ustreza teži kaznivega dejanja in obdolženčevi krivdi ter s preizkusno dobo, ki je najnižja možna in že zato ne more biti čezmerna.

13. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti je o pritožbi zagovornika obdolženega B.M. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (371. člen ZKP).

14. Iz istih razlogov kot je to storilo sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženega plačila sodne takse oprostilo (prvi odstavek 98. člena in četrti odstavek 95. člena ZKP).