Jedro

Revidentka tudi sama ob sklicevanju na 173. člen ZOR sprejema domnevo vzročnosti med gradnjo avtoceste v ugotovljenih okoliščinah in škodo na tožnikovi hiši. Na njeni strani je zato dokazno breme, da izpodbije zakonsko domnevo. Kako to lahko stori, izhaja iz navedene zakonske določbe: dokazati bi morala, da njena dejavnost ni bila vzrok za nastanek (celotne ali dela) škode. Podrobnejša pravila za oprostitev odgovornosti vsebuje 177. člen ZOR. Prav določba prvega odstavka tega člena je pravna podlaga za stališče sodišča prve stopnje, da bi bila tožena stranka odškodninsko odgovorna tudi v primeru, če bi zaradi starosti same zgradbe nastala večja škoda kot sicer. Starost zgradbe (in ostale zatrjevane eventuelne pomanjkljivosti) ni vzrok, ki ga investitor in izvajalec del ne bi mogla pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženima strankama naložilo, da morata nerazdelno plačati tožniku 981.260,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.9.1994 dalje in mu povrniti pravdne stroške. Navedeni znesek predstavlja potrebne stroške za sanacijo škode na tožnikovi hiši, do katere je prišlo zaradi izgradnje bližnje štiripasovnice. Gradnjo je po naročilu prvotožene stranke izvedel pravni prednik drugotožene stranke.

Pritožbi obeh toženih strank je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Prvotožena stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev obeh sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe, ker se v razlogih navaja drugačna višina odškodnine, kot jo je sodišče sprejelo v izrek. Škoda ni pravilno ugotovljena, ker je zmotno uporabljeno pravilo o dokaznem bremenu. Revizija ne ugovarja ugotovitvi izvedenca, da znašajo stroški sanacije objekta 981.260,00 SIT po cenah na dan 30.9.1994, vendar opozarja na ugotovitve izvedenca, da je bila hiša večkrat predelana, dograjevana in instalacijsko dopolnjena. Ker manjkajo zapisi o njenem stanju in eventualnih hibah pred pričetkom del na avtocesti, je danes praktično nemogoče razmejiti poškodbe na hiši zaradi eventualnih pomanjkljivosti v sami konstrukciji in procesov staranja konstrukcije in materiala ter večkratnih predelav od poškodb, ki so nastale zaradi negativnih vplivov na temeljno tlo in zgradbo pri gradnji avtoceste. Ker se je prvotožena stranka sklicevala na navedeni del izvedeniškega mnenja, je s tem vzbudila dvom o obsegu škode, ki ga je dolžna trpeti sama. Res gre sicer v obravnavani zadevi za škodo, ki izvira iz nevarne dejavnosti, vendar se po 173. in 174. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR) v takem primeru domneva le obstoj vzročne zveze, druge elemente civilnega delikta, torej tudi višino škode, pa je dolžan dokazati oškodovanec. Zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da je dokazno breme na strani tožene stranke. Od nesporne višine stroškov za sanacijo bi bilo potrebno odšteti tisti del škode, ki je nastala zaradi starosti hiše, pomanjkljivosti v njeni konstrukciji in materialu ter zaradi večkratnih predelav, pa ne bi nastala, če bi bila hiša brez teh pomanjkljivosti. Da bi dobili objektivno odškodnino, bi bilo potrebno ugotoviti, kolikšen del odpade na starost hiše in ostale pomanjkljivosti. Prisoja celotnega, za sanacijo potrebnega zneska ni v skladu s 190. členom ZOR, saj je tožnik dobil več kot polno odškodnino. Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi bil tožnik upravičen do celotne odškodnine tudi v primeru, če bi zaradi starosti same zgradbe nastala večja škoda kot sicer, nepravilno pa je tudi stališče sodišča druge stopnje, da bi morala tožena stranka dokazati, da 20% prisojene odškodnine odpade na eventualne pomanjkljivosti na tožnikovi hiši. Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Podana pa tudi ni v reviziji uveljavljana procesna kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Revizijsko sodišče zatrjevanega nasprotja med izrekom in razlogi sodbe glede višine škode v sodbi sodišča prve stopnje ni ugotovilo, izrek sodbe druge stopnje višine škode ne vsebuje, v razlogih pa je naveden pravilen znesek. Le v uvodu sodbe sodišča druge stopnje je naveden znesek 981.960,00 SIT namesto 981.260 SIT, kar pa ne predstavlja očitane procesne kršitve, temveč očitno pisno pomoto, ki jo je mogoče s sklepom o popravi odpraviti.

Ugovor napačne uporabe pravila o dokaznem bremenu je materialnopravne narave. Prvotožena stranka je uveljavljala zmanjšanje odškodnine za 20% zatrjujoč, da je del škode na tožnikovi hiši pripisati eventualnim pomanjkljivostim hiše zaradi njene starosti in starosti materiala, eventualnih pomanjkljivosti v konstrukciji hiše ali zaradi večkratnih predelav. V reviziji med drugim navaja, da bi bilo potrebno od prisojenega zneska odšteti tisti del škode, ki je nastal zaradi zatrjevanih pomanjkljivosti. S takimi navedbami prvotožena stranka dejansko uveljavlja, da je vzrok za obseg poškodb hiše iskati tudi v eventualnem obstoju zatrjevanih okoliščin. Pri nespornem odškodninskem temelju - objektivni odgovornosti, ki ga tudi revizija sama opredeljuje z določbama 173. in 174. člena ZOR, je osnovni vzrok škode na tožnikovi hiši izkazan. Zato je bilo na strani tožene stranke dokazno breme, da je obstoj eventualnih dodatnih vzrokov tudi drugje. O tem bi morala v postopku na prvi stopnji postaviti ustrezne in določne trditve ter predlagati izvedbo ustreznih dokazov. Z ugovorom, da je vzrok dela škode tudi drugje, tožena stranka ne more doseči, da bi utemeljenost takega ugovora moral dokazovati tožnik. To bi pomenilo, da bi moral tožnik dokazati, da ni dodatnega vzroka za škodo, torej nepravilno naložitev dokaznega bremena o negativnih dejstvih.

Revidentka tudi sama ob sklicevanju na 173. člen ZOR sprejema domnevo vzročnosti med gradnjo avtoceste v ugotovljenih okoliščinah in škodo na tožnikovi hiši. Na njeni strani je zato dokazno breme, da izpodbije zakonsko domnevo. Kako to lahko stori, izhaja iz navedene zakonske določbe: dokazati bi morala, da njena dejavnost ni bila vzrok za nastanek (celotne ali dela) škode. Podrobnejša pravila za oprostitev odgovornosti vsebuje 177. člen ZOR. Prav določba prvega odstavka tega člena je pravna podlaga za stališče sodišča prve stopnje, da bi bila tožena stranka odškodninsko odgovorna tudi v primeru, če bi zaradi starosti same zgradbe nastala večja škoda kot sicer. Starost zgradbe (in ostale zatrjevane eventuelne pomanjkljivosti) ni vzrok, ki ga investitor in izvajalec del ne bi mogla pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti. V sodni praksi se je že pred uveljavitvijo ZOR uveljavilo stališče, da se odgovornost investitorja in izvajalca del za škodo na sosednjem objektu ne more zmanjšati zato, ker je bila na primer konstrukcija poškodovanega objekta pod običajnimi standardi, saj sta dolžna izvajanje del prilagoditi tudi lastnostim ogroženih sosednih objektov in tako preprečiti nastanek škode. Revizijska graja navedenega stališča sodišča prve stopnje je torej materialnopravno zmotna.

Ker uveljavljani in uradno upoštevni revizijski razlogi niso podani, je bilo revizijo prvotožene stranke na podlagi 393. člena ZPP zavrniti kot neutemeljeno.