Jedro

Listine iz 1. odstavka 30. člena ZOZKD so sestavni del zahteve za uveljavljanje odškodnine. Če niso priložene, organ ravna z zahtevo kot z nepopolno vlogo. Če pa manjka potrdilo policije o naznanitvi oziroma zaznavi kaznivega dejanja, si mora organ v skladu z določbo 3. odstavka 66. člena ZUP ta podatek pridobiti sam. Čeprav tožnica zaradi duševnih bolečin ni uporabila medicinske pomoči, je imela v roku za odpravo pomanjkljivosti možnost pridobiti listine, ki izkazujejo, da je zaradi bratove smrti trpela duševne bolečine, in s tem zadostiti zahtevi po formalno popolni vlogi.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Predlogu tožnice za oprostitev plačila sodnih taks se ne ugodi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevo tožnice za priznanje odškodnine žrtvam kaznivih dejanj po Zakonu o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (v nadaljevanju ZOZKD). V obrazložitvi navaja, da tožnica kljub pozivu svoji zahtevi ni priložila potrdila policije o zaznavi oz. naznanitvi dejanja kot kaznivega dejanja ter ustreznih zdravniških potrdil oz. listin, ki izkazujejo, da je utrpela duševne bolečine, za katere zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo. Gre za listine, ki morajo biti v skladu s 30. členom ZOZKD priložene zahtevi za odškodnino. Pri tem poudarja, da brez medicinske dokumentacije komisija ne more sklepati na stopnjo in trajanje duševnih bolečin, da bi se lahko odmerila pravična denarna odškodnina po 10. členu ZOZKD. V zaključku še navaja, da je tožnica sestra žrtve (pokojnega A.A.) in bi glede na 2. člen ZOZKD bila upravičena do odškodnine le, če bi jo brat preživljal oz. bi tožnica imela od njega pravico zahtevati preživljanje. Zato bi bil tudi v primeru, če bi se vloga obravnavala kot popolna, podan razlog za zavrnitev njene zahteve.

Tožnica se s to odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da izpodbijana odločba ni obrazložena, nerazumljiv pa je tudi njen izrek. Nadalje meni, da je bilo zavrženje njene zahteve neupravičeno, saj je v obrazcu Ministrstva za pravosodje "Zahteva za uveljavljanje odškodnine" navedeno, da bo ministrstvo samo pridobilo potrdilo o tem, da je bilo dejanje naznanjeno ali zaznano kot kaznivo dejanje, razen če prosilec prepoveduje pridobivanje podatkov iz uradnih evidenc s posebno izjavo, priloženo k zahtevi. Tožnica meni, da je nezakonita tudi zahteva za predložitev medicinske dokumentacije glede pretrpljenih duševnih bolečin. Splošno znano je, da pri duševnih bolečinah ob izgubi svojcev običajno ne gre za bolezenska stanja in zato v večini primerov medicinska pomoč ni potrebna. Upravni organ bi moral tožnico, ki je izgubila sina oz. brata (sodišče ugotavlja, da se sorodstveno razmerje v tožbi menjaje navaja), zaslišati in angažirati izvedenca psihiatrične stroke. Poudarja, da je tožnica zaradi nenadne in nepričakovane smrti svojega brata, s katerim je živela v skupnem gospodinjstvu in je bila "na svojega sina izredno navezana", trpela in še vedno trpi hude duševne bolečine in da izpolnjuje vse pogoje po ZOZKD za priznanje odškodnine. Predlaga, da sodišče razpiše ustno obravnavo, odpravi izpodbijano odločbo ter toženki naloži, da tožnici plača odškodnino v višini 20.000 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Predlaga tudi oprostitev plačila sodnih taks.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu, dodatnih razlogov pa ne navaja.

K 1. točki izreka Tožba ni utemeljena.

V skladu z določbo 2. odstavka 27. člena ZOZKD (Uradni list RS, št. 101/05 in naslednji) se zahteva za uveljavljanje odškodnine vloži pisno na obrazcu, ki ga določi minister, pristojen za pravosodje. Zahteva mora v skladu s 1. odstavkom 28. člena ZOZKD vsebovati tam navedene osebne podatke prosilca, opis dejanja, opis posledic dejanja in navedbo vrste odškodnine, ki jo prosilec zahteva. V 1. odstavku 30. člena pa so naštete listine, ki morajo biti priložene zahtevi, med drugim potrdilo policije o zaznavi oz. naznanitvi dejanja kot kaznivega dejanja (2. alineja) ter ustrezna zdravniška potrdila oz. listine, ki izkazujejo, da je upravičenec utrpel telesno poškodbo, okvaro zdravja ali duševne bolečine (3. alineja). V naslednjem, to je 31. členu ZOZKD, je določeno ravnanje z nepopolno vlogo: poziv za odpravo pomanjkljivosti in v primeru neuspešne odprave zavrženje nepopolne vloge.

Vloga mora vsebovati torej vse formalne sestavine, ki jih kot obvezne za posamezno vlogo določa zakon, v konkretnem primeru ZOZKD. Če zahteva ne vsebuje vseh, je formalno pomanjkljiva in jo je treba obravnavati kot nepopolno vlogo. V obravnavanem primeru ni sporno, da je upravni organ tožnici določil 30-dnevni rok za predložitev manjkajočih listin, v katerem pa jih ni predložila. Pri tem pa sodišče ugotavlja, da poziv tožnici, da predloži že omenjeno policijsko potrdilo, ni bil utemeljen.

V skladu z določbo 3. odstavka 66. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji; v nadaljevanju ZUP) stranka v postopku, ki se začne na njeno zahtevo, in ne glede na določbe področnih zakonov in podzakonskih predpisov, svoji vlogi ni dolžna priložiti potrdil, izpiskov in drugih podatkov o dejstvih iz uradnih evidenc. Organ v tem primeru ravna po 139. členu ZUP, kar pomeni, da si po uradni dolžnosti preskrbi podatke o dejstvih, o katerih vodi evidenco bodisi sam bodisi drug pristojni organ (v obravnavanem primeru policija). Po isti določbi se le v primeru, ko stranka izjavi, da prepoveduje organu, da si po uradni dolžnosti pridobi njene osebne podatke iz uradnih evidenc oz. da jih želi pridobiti sama, vloga šteje za popolno, ko so priložena dokazila, ki jih zahteva predpis.

To pomeni, da mora upravni organ ne glede na določbo 1. odstavka 30. člena ZOZKD, ki določa, da mora biti zahtevi za priznanje odškodnine priloženo potrdilo policije o zaznavi oz. naznanitvi dejanja kot kaznivega dejanja, ta podatek pridobiti sam, če stranka ne izjavi drugače. Omenjeno je upoštevano tudi v obrazcu z oznako ZOZKD 1, ki je sestavni del Pravilnika o obrazcu zahteve za uveljavljanje odškodnine (Uradni list RS, št. 12/06 in naslednji), ki pri omenjenem potrdilu policije izrecno navaja, da bo Ministrstvo za pravosodje za potrebe tega postopka omenjeno potrdilo pridobilo od policije, razen če prosilec s posebno izjavo prepoveduje pridobivanje teh podatkov. Glede na navedeno v obravnavanem primeru ni bilo podlage za poziv tožnici, da predloži to potrdilo.

Kljub temu pa je odločitev toženke o zavrženju zahteve pravilna, saj tožnica ni predložila zahtevanih zdravniških potrdil. Ker gre za listine, ki so po 1. odstavku 30. člena ZOZKD obvezna sestavina zahteve za uveljavljanje odškodnine, ne drži tožbena trditev, da je zahteva za predložitev zdravniških potrdil nezakonita. Na to ne more vplivati niti dejstvo, ki ga je tožnica navajala v upravnem postopku, in sicer da zaradi duševnih bolečin ni uporabila medicinske pomoči. V 30-dnevnem roku za odpravo pomanjkljivosti je namreč tožnica imela možnost pridobiti zahtevane listine in s tem zadostiti zahtevi po formalno popolni vlogi. Šele nato bi bil izpolnjen pogoj za njeno vsebinsko obravnavanje, to je za ugotavljanje vseh okoliščin primera, stopnje in trajanja bolečin v skladu z določbami Obligacijskega zakonika, ki vplivajo na višino priznane odškodnine (10. člen ZOZKD).

Tožbeni ugovori o neobrazloženi odločbi (prav: sklepu) in nerazumljivem izreku so neobrazloženi, zato preizkus v tej smeri ni mogoč.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

Ker med strankama ni sporno, da tožnica ni predložila zahtevanih zdravniških potrdil oz. listin, med strankama ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega upravnega akta. V takem primeru pa lahko sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 59. člena ZUS-1 odloči brez glavne obravnave.

K 2. točki izreka Predlog tožnice za oprostitev plačila sodnih taks ni utemeljen.

Po določbi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 30/78 in naslednji; v nadaljevanju ZST) v zvezi z 39. členom ZST-1 (Uradni list RS, št. 37/08) sodišče v celoti ali deloma oprosti plačila taks stranko, če bi bila z njihovim plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. V skladu z določbo 3. odstavka 13. člena ZST mora stranka predlogu za oprostitev plačila sodnih taks predložiti svojo zadnjo odločbo o dohodnini in zadnje odločbe o dohodnini družinskih članov, potrdilo o svojih dohodkih in dohodkih družinskih članov v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo vloge za oprostitev ter potrdilo o premoženjskem stanju.

Tožnica v svojem predlogu navaja, da je slabega premoženjskega stanja, prejema izredno nizek osebni dohodek, ki komaj zadošča za preživljanje ter da ne razpolaga z nobenim drugim premoženjem večje vrednosti. Plačilo taks bi zato bistveno ogrozilo njen eksistenčni minimum. Pisnih dokazil ni predložila.

Taka vsebina predloga za oprostitev plačila sodnih taks je pavšalna, neobrazložena, saj ne konkretizira okoliščin, na katere se tožnica sklicuje: ne navaja, kakšen osebni dohodek prejema, s kakšnim premoženjem razpolaga, kakšne so njene finančne obveznosti. Ocena, ali plačilo sodnih taks v tem postopku občutno posega v sredstva, s katerimi se tožnica preživlja, bi bila mogoča le na podlagi predstavljenih konkretnih okoliščin, s katerimi bi pojasnila svoje zatrjevano zelo slabo premoženjsko stanje. Šele v takem primeru pa bi imelo sodišče podlago za preverjanje resničnosti njenih trditev s predloženimi dokazi, ki pa jih, kot rečeno, ni predložila kljub izrecni zahtevi 3. odstavka 13. člena ZST. Glede na navedeno tudi ni potrebe po izvajanju predlaganih dokazov - zaslišanja tožnice in opravi poizvedb pri DURS in CSD (tožnica ne navaja, pri katerem centru).