Jedro

Začasno odredbo ni mogoče izdati podjetju kot denacionalizacijskemu zavezancu in pravnemu nasledniku podjetja z družbenimi sredstvi, ki ga ni več, ki pa je bilo vpisano v zemljiško knjigo kot imetnik pravice uporabe nepremičnine, če obstaja še drugo podjetje kot pravni naslednik slednjega, tožena stranka pa pred izdajo začasne odredbe ni razčistila, v sredstvih katerega izmed obeh pravnih naslednikov je ta nepremičnina.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi sklep Ministrstva za kulturo z dne 20.1.1994 v delih, ki se nanašajo na tožečo stranko.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom o začasni odredbi o zavarovanju zahtevka za vračanje premoženja zaradi lastninskega preoblikovanja podjetja je tožena stranka ugodila predlogu L.D. in tožeči stranki prepovedala razpolaganje s prostori v objektu, ki obsega prodajalno v izmeri 85,39 m2, tehnični prostor v izmeri 23,27 m2 in pomožne prostore v izmeri 0,87 m2, ki predstavljajo idealni delež 7/23 navedene nepremičnine, vpisane v vl. št. 80, ki je v zemljiški knjigi vknjižena kot družbena lastnina z imetnikom pravice uporabe. Tožeči stranki je bilo v istem obsegu prepovedano lastninsko preoblikovanje. Nepremičnino je bila dolžna popisati in izločiti iz lastninskega preoblikovanja ter jo uporabljati kot dober gospodar. Upravni spor zoper začasno odredbo ne zadrži izvršitve tega zavarovanja (točke 1, 3 in 4 izreka izpodbijanega sklepa).

Tožeča stranka v tožbi navaja, da predlog za izdajo začasne odredbe zoper njo ni bil vložen, vsaj ne do prekluzivnega roka po 11. členu zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij dne 7.6.1993. Sama je v izpodbijanem sklepu navedena pravilno, torej kot delniška družba. Ne glede na to, da je tožena stranka brez pravočasnega predloga izdala začasno odredbo, bi morala upoštevati določbo 4. odstavka 16. člena zakona o denacionalizaciji, ki določa, da se premoženje pravnih oseb v mešani lastnini lahko vrača le v obliki lastninskega deleža na pravni osebi do višine deleža družbenega premoženja. Ta del premoženja pa je predmet lastninskega preoblikovanja druge pravne osebe, ki je družbeno podjetje. Vsa sredstva, ki so vložena v podjetje kot delniško družbo, spremenijo svoj pravni status in postanejo sredstva nove mešane družbe. Tudi sicer obstajajo ovire za vrnitev poslovnega prostora v last in posest upravičencu iz razlogov po določbah 20. in 21. člena zakona o denacionalizaciji (ZDen), saj bi vrnitev poslovnega prostora bistveno okrnila njeno gospodarsko dejavnost. Gre namreč za trgovsko podjetje, ki opravlja dejavnost v prostorih, za katere je vloženih veliko zahtevkov za denacionalizacijo, vrnitev premoženja v naravi upravičencem pa bi imela za posledico motnje pri poslovanju, opustitev trgovinske dejavnosti in odpustitev znatnega števila delavcev, kot tudi bistveni izpad prihodka. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijani sklep.

V odgovoru na tožbo je tožena stranka vztrajala pri razlogih izpodbijanega sklepa in je še dodatno navajala: Razlogi, ki jih je tožeča stranka navedla v tožbi, so ovire za vrnitev v last in posest. Ni pa mogoče govoriti o ovirah, če gre le za vzpostavitev lastninske pravice na nepremičnini in ima torej zavezanec pravico nepremičnino uporabljati toliko časa, da se prilagodi spremenjenim razmeram oziroma najdalj 7 let od dneva uveljavitve zakona o denacionalizaciji. Glede navedbe tožeče stranke, da gre za mešano podjetje in da se premoženje lahko vrača le v obliki lastninskega deleža na pravni osebi do višine deleža družbenega premoženja, pa je mnenja, da je objekt v družbeni lasti in zato ni ovire za izdajo začasne odredbe, saj se z začasno odredbo le zavaruje zahtevek za denacionalizacijo. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Iz predloženih upravnih spisov ni razvidno, kdo je pravzaprav zavezanec v denacionalizacijskem postopku oziroma v konkretnem primeru, v čigavem premoženju so poslovni prostori, ker podjetje, ki je vpisano v zemljiško knjigo kot imetnik pravice uporabe 7/23 navedene nepremičnine, ne obstaja več. Zaradi te nejasnosti pa predloga za izdajo začasne odredbe, ki je bil pravočasno vložen dne 15.2.1993 proti trgovskemu podjetju in njegove razširitve na obravnavi pri toženi stranki dne 22.6.1993 še na drugo podjetje, ni mogoče ločeno obravnavati in ga šteti za nov predlog začasne odredbe, kot to neutemeljeno uveljavlja tožeča stranka. Pooblaščenec podjetja je namreč šele na tej obravnavi izjavil, da to podjetje ni zavezanec v zvezi z navedeno nepremičnino v denacionalizacijskem postopku, pač pa drugo podjetje, v sredstvih katerega naj bi bila. Ob nerazčiščenem dejanskem stanju na strani zavezanca pa tožena stranka ni imela podlage za izdajo take začasne odredbe po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP - Uradni list RS, št. 55/92, 7/93 in 31/93), kot je bila izdana tožeči stranki, ki v tožbi trdi, da je gospodarska družba v mešani lastnini.

Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku razčistiti navedeno okoliščino v zvezi s pravnim nasledstvom ter ugotoviti, v sredstvih katerega od obeh podjetij je 7/23 navedene nepremičnine. Če je to tožeča stranka, je glede na njen ugovor o uporabi 4. odstavka 16. člena ZDen v konkretnem primeru še posebej pomembno, kdaj je postala gospodarska družba v mešani lastnini (pred uveljavitvijo ZDen ali po njej). Tožbeni ugovor glede ovir po 20. in 21. členu ZDen, po presoji sodišča ni upošteven. Vprašanje teh ovir ni stvar postopka za izdajo začasne odredbe in tako na ta postopek ne more vplivati.

Glede na navedeno je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani sklep v delih, ki se nanašajo na tožečo stranko, na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). ZUS je sodišče uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).

Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).