Jedro

Tožnik je ob prejemu trošarinskih izdelkov na spremljajočih trošarinskih dokumentih potrdil prejem celotne v njem navedene količine. Tako ni ravnal v skladu z določbo 9. člena ZTro in tudi ni vodil evidenc v skladu z prvim odstavkom 22. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o trošarinah. Na podlagi prvega odstavka 10. člena ZDavP-2 pa mora zavezanec organu dajati resnične, pravilne in popolne podatke. Da je potrebno predpisan postopek s trošarinskimi izdelki v režimu odloga plačila trošarine dosledno in pravilno izpeljati, je treba izkazati tudi zato, da ne bi prišlo do izogibanja plačila trošarine. Če je prihajalo do napak v potrjevanju prejetih količin izdelkov zaradi logistike, ker se je blago sprejemalo v poslovalnici, trošarinski dokument pa so se potrjevali v upravi, je s tem tožnik sam prevzel riziko, če ni prispelo toliko blaga kot je bilo navedeno v trošarinskem dokumentu in dobavnici, kar je tožniku pravilno pojasnil tudi že pritožbeni organ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Ljubljana naložil tožniku plačilo trošarine iz naslova neplačane trošarine in nepriznanega kala trošarinskih izdelkov pri vnosu v Slovenijo za leta 2005, 2006 in 2007, v skupnem znesku 41.180,00 EUR (točka 1 izreka). Tožniku se vrne plačana trošarina iz naslova nepriznanega kala trošarinskih izdelkov pri vnosu v Slovenijo v letu 2005, 2006 in 2007 v skupnem znesku 680,21 EUR (točka 2 izreka). Tožnik je dolžan pri obračunu trošarine upoštevati deklarirane alkoholne stopnje trošarinskih izdelkov (točka 3 izreka). Tožnik je dolžan pred potrditvijo prejema trošarinskih izdelkov na trošarinskem dokumentu označiti, da je preveril vsebino pošiljke in da je ta skladna z navedbami v trošarinskem dokumentu ter na trošarinskem dokumentu označiti presežke oziroma primanjkljaj (točke 4 izreka). O stroških postopka bo izdan poseben sklep; pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točki 5 in 6 izreka). Pri tožniku je bil na podlagi 140. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) opravljen inšpekcijski nadzor. Ugotovljeno je bilo, da je bilo tožniku 24. 11. 2005 izdano dovoljenje za pooblaščenega prejemnika za pivo, mirna vina, peneča vina in druge alkoholne pijače. V kontroliranem obdobju je prejemal trošarinsko blago od dveh dobaviteljev A., ki sta izdajala trošarinske dokumente, odpremljala blago v sistemu odloga plačila trošarine in tožniku tudi izdajala račune. Pooblaščeni prejemnik pa je bil v skladu s 4. členom Zakona o trošarinah (Uradni list RS, 103/04 do 2/07 – v nadaljevanju ZTro) tožnik, ki je imel dovoljenje carinskega organa, da v okviru svoje dejavnosti prejema trošarinske izdelke od osebe iz druge države članice pod režimom odloga plačila trošarine.

V skladu s 13.a členom ZTro nastane obveznost za plačilo trošarine v Sloveniji pri vnosu trošarinskih izdelkov iz druge države članice v Slovenijo, če trošarinski izdelki še niso sproščeni v porabo v eni od držav članic in se sprostijo v porabo v Sloveniji. Obveznost za plačilo trošarine za te trošarinske izdelke nastane, ko so trošarinski izdelki v Sloveniji sproščeni v uporabo. Pooblaščeni prejemnik in imetnik trošarinskega dovoljenja morata, upoštevaje 33. člen ZTro, trošarino za izdelke obračunati sama v obdobju, v skladu z 34. členom ZTro, in jo izkažeta v mesečnem obračunu trošarine, ki ga morata predložiti carinskemu organu do 25 dne naslednjega mesca po poteku davčnega obdobja. Trošarinski dokument pod pogoji, ki jih določa zakon in predpis izdan na njegovi podlagi dokazuje, da je v njem navedene trošarinske izdelke odpremil imetnik trošarinskega dovoljenja oziroma uvoznik oziroma oproščeni uporabnik ali da jih je prejela oseba, ki lahko v skladu s tem zakonom prejme trošarinske izdelke v režimu odloga ali da so bili v njem navedeni trošarinski izdelki izvoženi. Družba pa ni izpolnjevala zakonsko določenih pogojev iz 9. člena ZTro. Carinski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe na straneh 5 do 34 navaja ugotovitve inšpekcijskega pregleda trošarinskih dokumentov po posameznih mesecih leta 2005 do 2007. Pripombe na zapisnik in odgovori nanje so razvidni na straneh 35 do 41 obrazložitve izpodbijane odločbe.

Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil in navedel, da je bil pri tožniku izveden inšpekcijski nadzor z namenom preverjanja pravilnega vodenja evidenc tožnika kot pooblaščenega prejemnika blaga v skladu s četrtim odstavkom 29.a člena ZTro in 22. členom Pravilnika o izvajanju Zakona o trošarinah (Uradni list RS, 49/04 in spremembe, v nadaljevanju Pravilnik). Ugotovljeno je bilo, da tožnik ni izpolnjeval zakonsko določenih pogojev iz 9. člena ZTro in v dokumentih iz kontroliranega obdobja ni označil presežka ali primanjkljaja trošarinskega blaga, ampak je zgolj potrdil, da so pošiljke skladne z navedbami v trošarinskih dokumentih. Tožnik za primanjkljaje trošarinskega blaga ni obračunal trošarine. Pri pregledu obračunov trošarine je bilo ugotovljeno, da je v nekaterih primerih prišlo do mesečnega zamika obračuna trošarine za posamezne artikle. Tožnik v nekaterih reklamacijskih zapisnikih navaja napačno številko dobave oziroma ni bilo mogoče ugotoviti spremljajočega trošarinskega dokumenta. Večinoma so se ugotovitve inšpekcijskega nadzora nanašale na pivo, pri čemer tožnik na osnovi reklamacijskih zapisnikov ni obračunal trošarine za reklamirano količino artiklov, čeprav v trošarinskih dokumentih ni označil primanjkljaja v pošiljki trošarinskih izdelkov, ki jih je prevzel, niti ni kakorkoli drugače ob prejemu pošiljke obvestil nadzorni carinski organ. V zvezi z obračunom trošarine za obdobje junij 2006 je bil carinski urad kot nadzorni organ obveščen šele 29. 8. 2006, ko je tožnik vložil zahtevek za vračilo trošarine. Pri pregledu obračunov trošarine za alkoholne pijače za mesec december 2005 in vse mesece v letu 2006 in 2007 je bilo ugotovljeno, da v nekaterih primerih tožnik za izdelke sploh ni obračunal trošarine (december 2006 – vinjak) ali pa pri obračunu trošarine ni upošteval pošiljk, prejetih na zadnji dan v mesecu (maj, junij, december 2006). V nekaterih primerih iz reklamacijskih zapisnikov ni bilo razvidno na katero dobavnico in trošarinski dokument se reklamacija nanaša. Tožnik je tudi upošteval napačno povprečje alkoholnih stopenj.

Nadzorni carinski organ ni bil obveščen o primanjkljajih oziroma presežkih trošarinskega blaga. Pri inšpekcijskem nadzoru je bilo prav tako ugotovljeno, da tožnik za primanjkljaje trošarinskega blaga ni obračunal trošarine. Trošarinski dokument in dobavnica izkazujejo drugačno prejeto količino, kot je bila navedena na materialnih karticah posameznih trošarinskih izdelkov. Tožnik je na podlagi reklamacijskih zapisnikov prijavil in obračunal trošarino v mesečnem obračunu trošarine za količine, ki so bile zmanjšane za reklamirane količine posameznih trošarinskih izdelkov kljub temu, da te niso bile prijavljene nadzornemu carinskemu organu. Tožnik je kršil določbo 9. člena ZTro s tem, ker je podpisal izvod trošarinskega dokumenta in ga vrnil pošiljatelju, ne da bi predhodno preveril vsebino pošiljke ali je ta skladna z navedbami v trošarinskem dokumentu. Priloga Pravilnika je obrazec trošarinskega dokumenta, kjer mora na hrbtni strani v polju C (potrdilo o prejemu ali izvozu) v skladu z navodili za izpolnjevanje trošarinskega dokumenta prejem pošiljke potrditi prejemnik trošarinskih izdelkov tako, da poleg prejema blaga navede datum prejema, kraj in sklicno številko ter morebitni presežek ali primanjkljaj. Ni upravičen ugovor tožnika, da trošarinski dokument ni podlaga za obračun in plačilo trošarine. Če je bilo naknadno ugotovljeno, da je prišlo do manjka oziroma presežka trošarinskih izdelkov, bi moral tožnik o tem takoj obvestiti nadzorni carinski organ in dokazati, da je prišlo do manjka oziroma do presežka. V tem primeru bi carinski organ lahko preverjal resničnost tožnikovih navedb o manjku in presežku. Tožnik pa je s tem, ko nadzorni organ ni obvestil o manjku izdelkov, kršil določbe in dovoljenja, ker mu je bilo naloženo, da mora zagotavljati vse kar je potrebno za nemoteno izvajanje nadzora carinskega organa.

Neutemeljena je navedba tožnika, da je šlo le nekajkrat za očitne nepravilnosti v zvezi s sprejemom trošarinskih izdelkov in potrjevanjem trošarinskih dokumentov. Očitek, da bi moral carinski urad po uradni dolžnosti preverjati pri tujih organih ali so ugotovitve povezane z dobaviteljem v tujini resnične, ne vzdrži. Carinski urad je imel na podlagi podatkov, s katerim je razpolagal, zadostno podlago za odločitev, da je nastala trošarinska obveznost za manjko izdelkov iz reklamacijskih zapisnikov v Republiki Sloveniji in da je tožnik za sporna davčna obdobja obračunal premalo trošarine. Gibanje trošarinskih izdelkov v režimu odloga plačila trošarine se zaključi, ko prejemnik potrdi trošarinski dokument pošiljke in tožnik je potrdil prejem celotne pošiljke, na katero se je nanašal trošarinski dokument, pošiljatelja teh izdelkov pa razbremenil svojih obveznosti. Da je tožnik vedel, kako mora ravnati v primeru manjka oziroma presežka blaga, pa kažejo primeri iz zapisnika.

Tožnik v tožbi ugovarja, da tožena stranka ni upoštevala pripomb na zapisnik in je tožniku odmerila trošarino v previsokem znesku oziroma vrnila preveč plačano trošarino v prenizkem znesku ter mu izrekla opozorilo. Davčni organ je dolžan ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve. Predmet obdavčitve in okoliščine ter dejstva, ki so bistvena za obdavčenje, se vrednotijo po svoji gospodarski, ekonomski vsebini. Podana je tudi kršitev načela materialne resnice s strani tožene stranke. Navaja primer prijetih steklenic piva Bergköning v mesecu juniju 2006. V zvezi s predloženimi listinami in dokazi tožena stranka ni sestavila dodatnega zapisnika, marveč je v izpodbijani odločbi navedbe le pavšalno zavrnila, kar pomeni kršitev ustavnega načela varstva pravic stranke. Tožena stranka tudi ni upoštevala obresti, ki bi tožniku pripadale iz naslova preveč plačane trošarine zaradi nepriznanega kala trošarinskih izdelkov v skladu s prvim odstavkom 99. člena ter drugim odstavkom 99. člena ZDavP-2. Dejansko stanje je bilo nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Glede na dejansko stanje je trošarina nepravilno odmerjena. Tožnik je na podlagi reklamacijskih zapisnikov prijavil in obračunal trošarino v mesečnem obračunu trošarine za količino, ki je bila zmanjšana za reklamirano količino posameznega trošarinskega izdelka, čeprav ta ni bila prijavljena toženi stranki. Tožena stranka je zato za količine, za katere ni bil prikazan primanjkljaj na trošarinskem dokumentu v izpodbijani odločbi naknadno obračunala neupravičeno odbito trošarino. To pa je neupravičeno in nezakonito. Tožena stranka bi morala v skladu z osnovnimi načeli davčnega in upravnega postopka ugotoviti dejansko stanje in trošarino odmeriti v skladu z ugotovljenim dejanskim stanjem. Gre za kršitev drugega odstavka 5. člena ZDavP-2 v zvezi z določbo 74. člena ZDavP-2. Tožena stranka tudi ni upoštevala načela sorazmernosti iz 6. člena ZDavP-2. Navaja primer s pivom v mesecu juniju 2006. Na podlagi ZTro nastane trošarinska obveznost za izdelke, ki so vneseni v Slovenijo iz EU, ko so sproščeni v uporabo. Trošarinski zavezanec mora nato izkazati obračunano trošarino v mesečnem obračunu trošarine. V zakonu ni določeno, da bi moral tožnik obračunati in plačati trošarino v skladu z navedbami na trošarinskem dokumentu. Trošarina se obračuna od dejanske količine blaga, pridobljene v Slovenijo. Kolikor se izkaže, da je dejansko stanje pridobljenega blaga iz Avstrije drugačne, kot je navedeno v trošarinskem dokumentu, je v skladu z ZTro in načeli davčnega postopka potrebno obračunati in plačati trošarino glede na ugotovljeno dejansko stanje. Tožena stranka pa je tožniku neupravičeno dodatno odmerila trošarino na podlagi posredovani podatkov na trošarinskih dokumentih. Po mnenju tožnika pa bi morala vrniti že plačano trošarino v višini, navedeni v zahtevku, glede na posredovane dejanske podatke o nabavljenih količinah blaga, ker je prišlo do določenih odstopanj od dejansko prejetih količin blaga, ki so bile tudi ustrezno evidentirane v knjigovodskih listinah, in podatki poročanimi na trošarinskih dokumentih. Tožnik bi lahko za ta odstopanja oddal popravek trošarinskega obrazca in poskrbel za usklajenost dejanskega stanja s stanjem poročanja po trošarinskem dokumentu. V inšpekcijskem nadzoru pa lahko tožena stranka, če ugotovi drugačno dejansko stanje, že na podlagi tega sama ugotovi pravilno odmero trošarine, ne glede na podatke, ki so bili poročani v trošarinskem dokumentu. Podana je tudi kršitev pravil postopka o dokaznem bremenu iz 76. člena ZDavP-2, saj bi morala tožena stranka navedbe in trditve tožnika preizkusiti in ovreči z nasprotnimi dokazi, česar pa ni storila. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži, da je dolžna tožniku tudi povrniti stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Prvostopenjski in drugostopenjski organ sta za svojo odločitev navedla tudi pravilne in utemeljene razloge. Zato jih sodišče v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: V zadevi ni sporno, da je carinski urad tožniku 24. 11. 2005 izdal dovoljenje za pooblaščenega prejemnika, s katerim je dovolil prejem v dovoljenju naštetih trošarinskih izdelkov (pivo, vino, likerji, grenčice, viski razne alkoholne pijače) v sistemu odloga plačila trošarine. Tožnik je v obravnavanem obdobju prejemal trošarinsko blago od dveh dobaviteljev A. V točki 6 citiranega dovoljenja je navedeno, da mora tožnik kot pooblaščen prejemnik trošarinskega blaga v sistemu odloga plačila trošarine zagotavljati vse, kar je potrebno za nemoteno opravljanje nadzora carinskega organa in izpolnjevati obveznosti iz četrtega odstavka 29.a člena ZTro. Na podlagi 22. člena Pravilnika mora pooblaščeni prejemnik trošarinskega blaga voditi evidence z resničnimi podatki. V skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 22. člena Pravilnika mora voditi tudi evidence o uničenju trošarinskih izdelkov pod trošarinskim nadzorom in tudi o vseh primanjkljajih. Iz listin upravnega spisa izhaja, da tožnik ni izpolnjeval pogojev iz 9. člena ZTro, po katerem mora prejemnik trošarinskih izdelkov, ki prejme trošarinske izdelke skupaj s pravilno izpolnjenim trošarinskim dokumentom, potrditi prejem trošarinskih izdelkov na priloženem trošarinskem dokumentu in vrniti potrjen izvod trošarinskega dokumenta pošiljatelju. Prejem pošiljke se potrdi tako, da se na trošarinskem dokumentu navede datum in kraj prevzema trošarinskih izdelkov ter podpiše izvod trošarinskega dokumenta, ki se ga vrne pošiljatelju. Pred potrditvijo prejema trošarinskih izdelkov mora na trošarinskem dokumentu označiti, da je preveril vsebino pošiljke in da je ta skladna z navedbami v trošarinskem dokumentu. Preden prejemnik vrne potrjeni izvod trošarinskega dokumenta pošiljatelju, ga mora predložiti v potrditev nadzornemu carinskemu organu.

Tožnik na posameznih trošarinskih dokumentih iz spornega obdobja ni označil presežkov ali primanjkljajev trošarinskega blaga, ampak je le potrdil, da so pošiljke skladne z navedbami v trošarinskih dokumentih. Tako carinski organ ni bil obveščen o primanjkljajih oziroma presežkih trošarinskega blaga. Pri inšpekcijskem nadzoru je carinski organ ugotovil, da tožnik za primanjkljaje ni obračunal trošarine. Trošarinski dokumenti in dobavnice tožnika v predmetnem obdobju izkazujejo drugačno prejeto količino, kot je navedena na materialnih karticah posameznih trošarinskih izdelkov. Tožnik na osnovi reklamacijskih zapisnikov ni obračunal trošarine za reklamirano količino artiklov, čeprav v trošarinskih dokumentih ni označil primanjkljaja. Samega izračuna trošarinskega dolga pa tožnik niti ne ne izpodbija.

Tožnik v postopku in tudi v tožbi navaja, da je v obravnavanem obdobju oddajal trošarinske dokumente, ki so bili napačni, vendar meni, da je ravnal v skladu s postopki, ki so predpisani v zakonu. Prejemal je velike količine alkoholnih pijač in je tako pač prišlo do napak, v določenih mesecih pa ni bilo nobene nepravilnosti. Glede na navedeno med strankama ni sporno, da je tožnik v obravnavanem obdobju carinskemu organu oddajal obračune trošarine, ki niso bili skladni z dejanskim stanjem. Gibanje trošarinskih izdelkov v sistemu odloga plačila trošarine obvezno spremlja trošarinski dokument. V zadevi tudi ni sporno, da je tožnik na spornih trošarinskih dokumentih označil, da je preveril vsebino pošiljke in da je ta skladna z navedbami v trošarinskem dokumentu, kar pomeni, da ni niti primanjkljajev niti presežkov, kar kasneje ugotavlja s posameznimi reklamacijskimi zapisniki. Tudi po presoji sodišča je neutemeljen ugovor tožnika, da je ravnal v skladu z zakonom. Tožnik je ob prejemu trošarinskih izdelkov na spremljajočih trošarinskih dokumentih potrdil prejem celotne v njem navedene količine. Tako ni ravnal v skladu z določbo 9. člena ZTro in tudi ni vodil evidenc v skladu z prvim odstavkom 22. člena Pravilnika. Na podlagi prvega odstavka 10. člena ZDavP-2 pa mora zavezanec organu dajati resnične, pravilne in popolne podatke. Da je potrebno predpisan postopek s trošarinskimi izdelki v režimu odloga plačila trošarine dosledno in pravilno izpeljati, je treba izkazati tudi zato, da ne bi prišlo do izogibanja plačila trošarine. Če je prihajalo do napak v potrjevanju prejetih količin izdelkov zaradi logistike, ker se je blago sprejemalo v poslovalnici, trošarinski dokument pa so se potrjevali v upravi, je s tem tožnik sam prevzel riziko, če ni prispelo toliko blaga kot je bilo navedeno v trošarinskem dokumentu in dobavnici, kar je tožniku pravilno pojasnil tudi že pritožbeni organ.

V inšpekcijskem nadzoru obračunov trošarine za pivo je bilo ugotovljeno, da je v nekaterih primerih prišlo do mesečnega zamika obračuna trošarine za posamezne artikle, da tožnik v reklamacijskih zapisnikih navaja napačno številko dobave oziroma ni bilo mogoče ugotoviti spremljajočega trošarinskega dokumenta. V nekaterih primerih za trošarinske izdelke ni bilo obračuna trošarine oziroma se pri izračunu trošarine ni upoštevalo pošiljk, prejetih na zadnji dan v mesecu. Teh ugotovitev tožnik ne izpodbija, izpodbija pa ugotovitve inšpekcijskega nadzora pri pivu in pri alkoholnih pijačah. Te ugovore pa sta utemeljeno in argumentirano zavrnila že prvostopenjski organ in tožena stranka, s čimer se sodišče tudi strinja.

Po presoji sodišča je neutemeljen očitek tožnika, da bi moral prvostopenjski organ v skladu z drugim odstavkom 5. člena ZDavP-2 dejstva in okoliščine primera vrednotiti glede na ekonomsko vsebino in da ne morejo biti s trošarino obdavčene dobave, ki jih dejansko ni bilo. Iz listin upravnega spisa izhaja da tožnik predhodno ni vložil obračuna trošarine, ker bi bila njegova obveznost izkazana previsoko, temveč je samovoljno (brez obvestila carinskemu organu) vložil obračun trošarine, s podatki, ki niso bili identični podatkom iz trošarinskega dokumenta in dobavnice, saj je prijavil in obračunal trošarino v mesečnem obračunu trošarine za količine, ki so bile zmanjšane za reklamirane količine posameznih trošarinskih izdelkov, čeprav te količine niso bile prijavljene nadzornemu carinskemu organu. Tožnik s tem, ko je naknadno ugotovil manjko blaga, lahko samo v sodelovanju s carinskim organom ugotavlja pravilno dejansko stanje in s tem povezan obračun in plačilo trošarine in ne tako kot je storil dejansko tožnik, da je prvotno potrdil prejem celotne količine blaga, nato pa prijavil in obračunal trošarino v mesečnem obračunu trošarine za količine, ki so bile zmanjšane za reklamirane količine posameznih trošarinskih izdelkov. V skladu z 8. členom ZTro je trošarinski dokument listina, ki spremlja pošiljko trošarinskih izdelkov in ki dokazuje, da so v njej navedene vrste ter količine trošarinskih izdelkov gibljejo pod režimom odloga plačila trošarine. Sodišče pa soglaša s tožnikom, da bi lahko za količinska odstopanja oddal popravek trošarinskega obračuna in poskrbel za usklajenost dejanskega stanja s stanjem poročanja po trošarinskem dokumentu, vendar pod pogiji, ki jih določa zakon.

Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče v postopku pred njeno izdajo ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti in tudi ni našlo očitanih kršitev pravic iz Ustave RS, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je na podlagi 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave. Tožnik sicer trdi, da je napačno ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer pa niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je carinski organ ugotovil v postopku, temveč se tožnik ne strinja s sklepanjem prvostopenjskega in pritožbenega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.