Jedro

Tako terjatev iz naslova prikrajšanja pri plači za čas prepovedi opravljanja dela kot za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu je po svoji pravni naravi reparacijska; tožnik zatrjuje, da bi bil v primeru, če ne bi bilo nezakonite odpovedi, če bi se pogodba o zaposlitvi izvrševala, do vtoževanih zneskov upravičen. Za odločitev o utemeljenosti zahtevka je bistveno (poleg tega, ali je tožnik prikrajšan) le, da je odpoved nezakonita. Presoja sodišča prve stopnje, ki je zahtevek zavrnilo, ker protipravnega ravnanja toženke ni ugotovilo, je zmotna.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba in sklep sodišča prve stopnje delno razveljavita v točkah II, III/1 in IV izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe postopek v delu, v katerem je tožnik od toženke zahteval obračun premalo izplačane plače za čas od 2. 7. 2016 do 16. 10. 2016 v bruto višini 2.901,90 EUR in izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2017 do plačila, ustavilo (točka I izreka). Tožbo je v delu, v katerem je zahteval za čas od 18. 11. 2016 do 13. 4. 2018 plačilo odškodnine zaradi izpada na dohodku v mesečni bruto višini 409,16 EUR oziroma za april 2018 v bruto višini 194,84 EUR in izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrglo (točka II izreka). Zavrnilo je zahtevke za: (1) obračun odškodnine zaradi izpada na dohodku: - za čas od 2. 7. 2016 do 16. 10. 2016 v mesečni bruto višini 409,16 EUR in izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obresti od 16. 6. 2017 do plačila, - v bruto znesku 755,63 EUR in izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obresti od 16. 6. 2017 do plačila; (2) izplačilo odškodnine za premoženjsko škodo zaradi plačila davka v višini 1.327,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2017 do plačila; (3) izplačilo odškodnine za premoženjsko škodo zaradi potnih stroškov v višini 924,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 834,57 EUR od 16. 6. 2017 do plačila in od zneska 90,02 EUR od 21. 2. 2018 do plačila (točka III izreka). Odločilo je, da je dolžan tožnik toženki plačati vse za pravdo potrebne stroške (točka IV izreka).

2. Zoper odločitev v točkah II, III in IV izreka navedene sodbe in sklepa se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da o zahtevku za izplačilo plače nad osnovno plačo ni bilo pravnomočno odločeno. Tožnik tega zahtevka v predhodnem sporu ni postavil, ker niti ni vedel, v kakšni višini je bil prikrajšan. Pri višini zahtevka je upošteval povprečno plačo primerljivega policista. Do pravnomočne odločitve v predhodnem sporu ni bila podana protipravnost ravnanja toženke oziroma tožnik za škodo še ni zvedel. Terjatve, ki jih uveljavlja, niso zastarale. Toženka je institut odpovedi zlorabila. V postopku podaje odpovedi ni ugotovila nobenih novih dejstev. Za podajo odpovedi je bila vnaprej odločena. Nobenih dejstev ni ugotavljala niti pred uvedbo postopka odpovedi, ampak se je zanesla na izpoved vinjenega voznika. Sodišče prve stopnje za drugačno ugotovitev nima podlage niti v tem sporu niti v predhodnem sporu. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na zlorabo kaže nezakonita reintegracija tožnika. Toženka je tako ravnala zaradi tožnikovega opozarjanja na nepravilnosti. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe in sklepa preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V predhodnem sporu je bilo pravnomočno razsojeno, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 8. 2016 nezakonita; toženki je bilo med drugim naloženo, da tožniku za čas od 18. 11. 2016 do vrnitve na delo obračuna bruto nadomestilo plače, upoštevaje bruto plačo, ki bi mu bila izplačana, če bi opravljal delo, plača davke in prispevke ter mu izplača mesečne neto zneske nadomestil plač, zmanjšane za zneske prejetega nadomestila za brezposelnost (sodba Delovnega sodišča v Mariboru Pd 382/2016 z dne 28. 3. 2017 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 513/2017 z dne 23. 11. 2017). Da je bilo prisojeno nadomestilo plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tožeči stranki izplačano pri plači za januar 2018, je sodišče ugotovilo na podlagi dopisa Urada A. št. ... z dne 24. 1. 2018 (priloga B3 sodnega spisa) in obračuna plače za mesec januar 2018 (priloga B2 sodnega spisa). Iz obračuna plače pri tem izhaja, da je bilo tožeči stranki obračunano nadomestilo v višini osnovne plače, dodatka za delovno dobo in dodatka za stalnost. 7. S pravnomočno odločitvijo o opisno opredeljenemu zahtevku za reparacijo ni bilo pravnomočno razsojeno o zahtevku, ki je predmet tega spora – zahtevku za plačilo odškodnine (reparacije) zaradi izpada na dohodku v mesečni bruto višini 409,16 EUR oziroma za april 2018 v bruto višini 194,84 EUR in izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 18. 11. 2016 do 13. 4. 2018, kot je ne nazadnje opredelilo že sodišče prve stopnje z navedbo, da bi tožnik prikrajšanje iz naslova dodatkov k plači lahko uveljavljal v predhodnem sporu.

8. Tožnik za čas prepovedi opravljanja dela od 2. 7. 2016 do 16. 10. 2016 uveljavlja nadaljnje prikrajšanje, ki ga sicer opredeli kot odškodnino, iz naslova dodatkov za nočno, nedeljsko in izmensko delo, pri čemer upošteva plačo primerljivega policista. Takšen zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova prikrajšanja pri plači (nadomestilu plače) je po svoji vsebini reparacijski zahtevek. Na podlagi prvega odstavka 361. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, če ni za posamezne primere z zakonom predpisano kaj drugega. To v konkretnem primeru pomeni po zapadlosti posameznega mesečnega zneska in ne po pravnomočni odločitvi o nezakonitosti odpovedi, za kar se neutemeljeno zavzema tožnik v pritožbi. Takšno stališče je že zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi VIII Ips 393/2008. Zastaralni rok, ker gre pri reparaciji za terjatev iz delovnega razmerja, je določen v 202. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.).

9. Tako terjatev iz naslova prikrajšanja pri plači za čas prepovedi opravljanja dela kot za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu B., d. o. o., je po svoji pravni naravi reparacijska; tožnik zatrjuje, da bi bil v primeru, če ne bi bilo nezakonite odpovedi, če bi se pogodba o zaposlitvi izvrševala, do vtoževanih zneskov upravičen. Za odločitev o utemeljenosti zahtevka je bistveno (poleg tega, ali je tožnik prikrajšan), le, da je odpoved nezakonita. Presoja sodišča prve stopnje, ki je zahtevek zavrnilo, ker protipravnega ravnanja toženke ni ugotovilo, je zmotna.

10. Poleg reparacije tožnik uveljavlja (navadno) škodo, ki mu je nastala zaradi nezakonite odpovedi; in sicer za potne stroške zaradi vrnitve policijske opreme, prihod na obravnave pred sodiščem v predhodnem sporu in obiske pri pooblaščencu s tem v zvezi (kar sploh ne more biti samostojni zahtevek v tem sporu), obiske pri Nevropsihiatru in zaradi odkupa sredstev pri C., d. d. Upoštevaje sodno prakso Vrhovnega sodišča RS se v primeru zatrjevanega nastanka škode (izven okvirov reparacije; nepremoženjska škoda) zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi zahtevek presoja na podlagi deliktne odškodninske odgovornosti (sodbi VS RS VIII Ips 97/2011, VIII Ips 263/2012). Tako ga je utemeljeval sam tožnik in ga je presojalo sodišče prve stopnje, pri čemer je pravilno razlogovalo, da morebitne napake v postopku, pri presoji dokazov ali pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopkih s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja; za protipravnost ravnanja kot elementa odškodninske odgovornosti ne zadostuje gola nezakonitost odpovedi, ampak je termin pripisan hujšim zlorabam instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi (sodba in sklep VS RS VIII Ips 180/2007, sodbi VS RS VIII Ips 263/2012, VIII Ips 31/2014).

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, ki hujše zlorabe instituta odpovedi ni ugotovilo. Tožnikova navedba, ki jo ponavlja v pritožbi, da je bila toženka že vnaprej odločena za podajo odpovedi, je ostala nedokazana. Tožnik vnaprejšnjo odločenost neutemeljeno povezuje s tem, da toženka pred podajo odpovedi ni izvajala dokazov. Tega, kot je pravilno utemeljilo že sodišče prve stopnje, ni bila dolžna, saj zagovor (oziroma postopek pred odpovedjo) ni namenjen dokazovanju. Sodišče prve stopnje ni navedlo, da bi toženka pred podajo odpovedi ugotavljala dejstva, kot mu neutemeljeno očita pritožba in pri tem uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ni podana. Pravilno je ugotovilo, da je bilo podlaga za odpoved ravnanje tožnika, odločitev o nezakonitosti pa je bila sprejeta ob presoji, da gre za prestrogo sankcijo.

12. Navedbe tožnika v zvezi z reintegracijo, torej ravnanji toženke po pravnomočni odločitvi o nezakonitosti odpovedi, ki jih v pritožbi ponavlja iz dosedanjega postopka, je kot nebistvene za odločitev pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje.

13. Pritožbeno sodišče je pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe in sklepa delno razveljavilo, kot je razvidno iz izreka, ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP, 3. točka 365. člena ZPP), v katerem naj odloči o reparacijskem zahtevku tožnika. Pri tem je upoštevalo, da bi, če bi opravilo pritožbeno obravnavo, dejstva, povezana z višino reparacije, prvič ugotavljalo pritožbeno sodišče. To ni namen pritožbenega postopka, ampak je v preizkusu odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje. Razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje glede na datum vložitve tožbe v juniju 2020 ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Za tožnika, ki ima prebivališče izven sodnega okrožja Ljubljana, bo oprava naroka pred Delovnim sodiščem v Mariboru tudi bolj ekonomična.

14. Ker sicer niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo delno zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (v točkah III/2 in III/3 izreka).