Jedro

Za veljavnost sporazuma o krajevni pristojnosti se zahteva pismenost. Klavzula v predračunu, ki je podpisan le od ene od pravdnih strank, ne predstavlja sporazuma o krajevni pristojnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne prvemu sodišču v sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom se je sodišče prve stopnje izreklo za krajevno nepristojno za razsojo sporne zadeve, pri čemer sodišče prve stopnje smatra, da sta stranki dogovorili krajevno pristojnost Temeljnega sodišča v K. enote v K. v smislu 70. čl. Zakona o pravdnem postopku.

Sicer pa je tožeča stranka naperila svojo tožbo zoper toženo stranko s sedežem v K., ne pa zoper poslovno enoto tožene stranke v L., spor izhaja iz pogodbe, sklenjene s pravno osebo, ne pa s poslovno enoto v L. Sodišče v Ljubljani torej ni krajevno pristojno in je prvo sodišče odločilo, da se po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopi v reševanje krajevno pristojnemu Temeljnemu sodišču v K., enota v K. Zoper tak sklep vlaga tožeča stranka pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, naj se sklep razveljavi, o zadevi pa naj razsoja sodišče prve stopnje kot krajevno in stvarno pristojno. Tožeča stranka smatra, da ni bil sklenjen med pravdnima strankama sporazum o krajevni pristojnosti, ker gre le za enostransko klavzulo s strani tožene stranke v predračunu, tega pa tožeča stranka ni podpisala in torej ni pristala na sporazum o krajevni pristojnosti. Krajevna pristojnost Temeljnega sodišča v L., enota v L. je podana na podlagi 59. čl. Zakona o pravdnem postopku.

Pritožba je utemeljena.

Po določilu 3. odst. 70. čl. Zakona o pravdnem postopku se stranki sicer res lahko sporazumeta o krajevni pristojnosti določenega sodišča, vendar takšen sporazum velja le tedaj, če je pismen in če se tiče določenega spora ali več sporov, ki vsi izvirajo iz določenega pravnega razmerja. Sodišče prve stopnje smatra tako kot tožena stranka, da sta stranki sklenili sporazum o krajevni pristojnosti, v dokaz temu naj bi bil predračun tožene stranke z dne 17.4.1992. V tej listini je res navedeno, da spore iz tega razmerja rešuje Temeljno sodišče v K., enota v K., vendar predračun ni podpisan od tožeče stranke, ampak le od zastopnika tožene stranke. Niti tožena stranka pa ne zatrjuje, da bi stranki kasneje sklenili kak poseben pismeni sporazum o krajevni pristojnosti. Enostranska klavzula v listini, ki je podpisana le od ene stranke, ne pomeni soglasja volj obeh pravdnih strank, torej ni mogoče trditi, da sta stranki sklenili pismeni sporazum o krajevni pristojnosti. Ugotoviti je torej treba, da stranki nista sklenili veljavnega sporazuma o krajevni pristojnosti in na podlagi 70. čl. Zakona o pravdnem postopku sodišče prve stopnje ni moglo sprejeti odločitve, da ni krajevno pristojno za razsojo te zadeve.

Tako iz predračuna, ki je že naveden, kot tudi iz navedb strank nedvomno sledi, da je tožeča stranka sklepala pogodbo s poslovno enoto v L. in je od te enote tudi prejela avtomobil. Predračun je podpisan od predstavnika tožene stranke v L. avtomobil je tožeči stranki tudi izročila ta enota, torej gre nedvomno za spor, ki izvira iz dejavnosti poslovne enote tožene stranke. Jasno pa je, da je lahko tožena stranka matično podjetje, ne pa poslovna enota. Tako se ugotovi, da je tožeča stranka pravilno uporabila določilo 59. čl. Zakona o pravdnem postopku, ko je vložila tožbo pri sodišču v L., enota v L., in je to sodišče za razsojo te zadeve krajevno pristojno.

Sodišče druge stopnje je zato izpodbijani sklep razveljavilo in vrača zadevo prvemu sodišču v sojenje kot krajevno pristojnemu sodišču. O pritožbenih stroških bo sodišče prve stopnje odločilo s svojo končno odločbo.