Jedro

Vložnik z nakazovanjem na pristranskost sodnikov šele v postopku s pravnimi sredstvi ne more uspešno uveljavljati procesne kršitve iz drugega odstavka 371. člena ZKP kot posledice kršitve iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca sta dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je obsojena Č. F. in E. G. s sodbo z dne 9. 1. 2012 spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja krive izpovedbe po prvem odstavku 284. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter jima izreklo pogojno obsodbo, v kateri je vsakemu izmed njiju določilo kazen en mesec zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Sodišče je obsojencema naložilo plačilo sodne takse. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 13. 11. 2012 pritožbi obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so zahtevi za varstvo zakonitosti vložili: dne 22. 3. 2013 zagovorniki obsojenega Č. F., kot navajajo v uvodu zahteve, iz razlogov po „prvem, drugem in tretjem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP (očitno mišljeno iz razlogov po 1., 2., in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP). V obrazložitvi zahteve trdijo, da obsojenec v prekrškovnem postopku ni izpovedal o kakršnihkoli neresničnih dejstvih z navedbami, da je avto tisti dan vozil in ga parkiral pred domačo hišo med 22.00 in 23.00 uro, saj je vožnja I. F. ugotovljena v kasnejšem času (med 23.35 in 23.40 uro), torej v času, ki se sploh ne nanaša na izjavo obsojenca, zato opis obsojencu očitanega ravnanja ne predstavlja zakonskega znaka kaznivega dejanja krive izpovedbe; da je v izpodbijani sodbi podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da se sodišči nista opredelili do dejstva, da je bila pot zaustavljanja I. F. s strani policistov dolga le 600 metrov in je lahko trajala le krajši čas ter da v obravnavani zadevi ni izkazan „videz nepristranskosti sojenja“, ker je v tem kazenskem postopku sodilo sodišče, pred katerim naj bi bilo v prekrškovnem postopku storjeno kaznivo dejanje krive izpovedbe. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter obsojenca na podlagi 1. in 3. točke 358. člena ZKP oprosti obsodbe, da je storil očitano kaznivo dejanje oziroma izpodbijano pravnomočno sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje; dne 2. 4. 2013 zagovornik obsojenega E. G., kot navaja v uvodu zahteve, zaradi napačne uporabe določb kazenskega zakonika. V obrazložitvi zahteve trdi, da opis dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje pod točko 4. ne vsebuje zakonskih znakov kaznivega dejanja krive izpovedbe, ker zgolj povzema izpovedbo obsojenca, da je B. F. vozil oba ter da so bili med potjo vsi trije skupaj do hiše I. F., iz razlogov sodbe pa ne izhaja, v čem naj bi bila obsojenčeva izpovedba v prekrškovnem postopku kriva. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti storitve očitanega kaznivega dejanja oziroma izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevi za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, ki ga je Vrhovno sodišče prejelo dne 14. 6. 2013, predlagala zavrnitev zahtev. Meni, da opis kaznivega dejanj vsebuje vse zakonske znake, zahtevi pa po vsebini ne uveljavljata kršitve zakona, temveč zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila obsojenca (obsojeni Č. F. dne 19. 6. 2013, obsojeni E. G. dne 26. 6. 2013) ter njuni zagovorniki seznanjeni. O odgovoru vrhovne državne tožilke so se izjavili zagovorniki obsojenega Č. F. v vlogi, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo dne 26. 6. 2013. V izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke ponavljajo trditve zahteve ter poudarjajo, da zahteva ni vložena iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, temveč uveljavlja napačno in protislovno uporabo logičnih in izkustvenih pravil, ki sodi „v zgornjo premiso sodniškega odločanja“.

B-1.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitev kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, temveč njen vpliv na to, da je odločba nezakonita). Glede na vsebino zahtev za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi in ne presoja pravilnosti zaključkov sodišč prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-2.

6. Zahtevi za varstvo zakonitosti trdita, da iz opisa kaznivega dejanja, vsebovanega v izreku sodbe sodišča prve stopnje, ne izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja krive izpovedbe po prvem odstavku 284. člena KZ-1, s čimer nakazujeta na kršitev kazenskega zakona. Zagovorniki obsojenega Č. F. kršitev utemeljujejo z navedbami, da konkretni opis ravnanja obsojenca ne predstavlja znaka kaznivega dejanja krive izpovedbe, ker ne gre za objektivno neresnično izjavo, sodišči pa sta napačno časovno in vsebinsko opredelili obsojenčevo inkriminirano izjavo. Zagovornik obsojenega E. G. kršitev kazenskega zakona utemeljuje z navedbo, da je v izreku sodbe zgolj povzeta izpovedba obsojenca, da je B. F. vozil oba ter da so bili med potjo vsi vseskozi skupaj do hiše I. F. 7. Celoten opis štirih kaznivih dejanj v izreku sodbe sodišča prve stopnje vsebuje očitek obsojenim V. F., Č. F., B. F. ter E. G., da so v postopku o prekršku pred Okrajnim sodiščem v Slovenj Gradcu s svojimi krivimi izpovedbami skušali zagotoviti alibi storilcu prekrška I. F., da v inkriminiranem času ni vozil svojega osebnega vozila Ford in da zato ni mogel biti zaustavljen s strani policistov in storiti očitanega mu prekrška.

8. Izpodbijanje sodbe zaradi kršitve kazenskega zakona (372. člen ZKP) je vselej vezano na ugotovljena dejstva, ki omogočajo sklepanje o obstoju ali neobstoju posameznih zakonskih znakov kaznivega dejanja. Na podlagi dejstev, ki so bila ugotovljena v tej zadevi, je sodišče utemeljeno sklepalo, da so v ravnanjih obsojenih Č. F. in E. G. podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja krive izpovedbe po prvem odstavku 284. člena KZ-1 .

9. Kazenskopravni očitek obsojenemu Č. F., vsebovan v izreku sodbe sodišče prve stopnje, je, da je v postopku o prekršku zoper I. F. zaradi prekrška po prvem odstavku 132. člena ZVCP-1 po krivem izpovedal s tem, da je v Slovenj Gradcu pri Okrajnem sodišču v Slovenj Gradcu, Oddelku za prekrške, dne 11. 11. 2008 izpovedal, da je dne 3. 10. 2005 med 22.00 in 23.00 uro vozil očetov osebni avtomobil, čeprav je vedel, da v času, ki ga je navajal, tega osebnega avtomobila ni vozil, temveč ga je vozil njegov oče, ki je bil s strani policistov ustavljen.

10.

V opisu kaznivega dejanja pod točko 2. izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša na ravnanje obsojenega Č. F., so po presoji Vrhovnega sodišča vsebovani vsi zakonski znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja.

Zahteva zagovornikov obsojenega Č. F. uveljavljane kršitve kazenskega zakona določno ne opredeli. Trditve zahteve, da obsojeni Č. F. v postopku o prekršku ni izpovedal o kakršnihkoli neresničnih dejstvih, da je podana „časovna neidentiteta“ med izjavo obsojenca in časom storitve prekrška I. F., ker da policista tega gotovo nista ustavila pred 23.35 uro, da bi bilo obsojencu mogoče očitati, da je krivo izpovedoval le v primeru njegove trditve, da je vozil očetov avtomobil ob 23.40 uri ter da je sodišče obsojenčevo izjavo dopolnilo s „svojimi subjektivnimi videnji“, pomenijo v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP izpodbijanje dejanskih zaključkov pravnomočne sodbe.

11. Obsojenemu E. G. pa se v izreku sodbe sodišča prve stopnje očita, da je v postopku o prekršku zoper I. F. zaradi prekrška po prvem odstavku 132. člena ZVCP-1 po krivem izpovedal s tem, da je v Slovenj Gradcu pri Okrajnem sodišču v Slovenj Gradcu, Oddelku za prekrške, dne 21. 1. 2009 izpovedal, da „je B. F. vozil naju oba“; „ko smo se usedli v avto in se vračali proti domu, pa smo bili vseskozi skupaj in sicer do hiše obdolženega“, čeprav je vedel, da je bil I. F. ob dogodku, o katerem je pričal, s strani policistov ustavljen zaradi storitve cestnoprometnega prekrška.

12.

Tehnika opisa inkriminiranega ravnanja E. G., vsebovanega pod točko 4. izreka sodbe sodišča prve stopnje, terja povezavo z opisi ravnanj, ki so se pod točkami 1., 2., in 3. izreka iste sodbe očitani soobsojenim V. F., Č. F. ter B. F. Iz celotnega opisa obsojencem očitanih kaznivih dejanj v izreku sodbe sodišča prve stopnje tako izhaja namen dajanja lažnega alibija storilcu I. F. v postopku o prekršku in v tej luči je sodišče presojalo tudi inkriminirano izpovedbo obsojenega E. G., dano v postopku o prekršku zoper I. F. Iz kazenskopravnega očitka obsojenemu E. G. je v povezavi z očitki ostalim soobsojencem jasno razvidno, o katerem dogodku je obsojeni E. G. krivo izpovedoval, opisan pa je tudi čas, v katerem je I. F. storil prekršek, ki je bil predmet obsojenčeve krive izpovedbe. Takšen opis kaznivega dejanja je po presoji Vrhovnega sodišča dovolj konkretiziran in vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja krive izpovedbe. Zato ni mogoče pritrditi vložniku zahteve, da je izrek sodbe nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju, s čimer nakazuje na kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Obsojenčev zagovornik z obširnimi navedbami v zahtevi, da je obsojenec v svoji izpovedbi približno ocenil čas, ko je bil skupaj z I. F., in sicer med 14.00 in 23.00 uro, da je I. F. prekršek storil uro kasneje, da se izpovedba obsojenca v ničemer ne nanaša na čas, ko je I. F. storil cestnoprometni prekršek, ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč s tem izraža nestrinjanje z dokazno presojo sodišč prve in druge stopnje v izpodbijani pravnomočni sodbi. Po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

13.

Navedbe zagovornikov obsojenega Č. F. v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je „z vidika nepristranskosti sojenja nerazumljivo“, da je o obstoju kaznivega dejanja krive izpovedbe razsojalo isto sodišča, pred katerim naj bi bilo v prekrškovnem postopku storjeno kaznivo dejanje krive izpovedbe, je Vrhovno sodišče razumelo kot nakazovanje okoliščin, ki vzbujajo dvom v nepristranskost sodnikov iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP. Kot je utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče (7. točka na 4. strani sodbe), se je obrambi obsojenega Č. F. pojavil dvom v nepristranskost sojenja šele v pritožbi, čeprav je za okoliščino, ki po njihovem vzbuja dvom v nepristranskost sodnice, vedela že ves čas sojenja na prvi stopnji. Vložniki zato z nakazovanjem na navedeni razlog šele v postopkih s pravnimi sredstvi ne morejo uspešno uveljavljati procesne kršitve iz drugega odstavka 371. člena ZKP kot posledice kršitve iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP.

14. Zagovorniki obsojenega Č. F. v zahtevi posplošeno trdijo, da obsojenec ni bil deležen poštenega sojenja. Čeprav zakon ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, pa je glede na strogo določene meje preizkusa te zahteve (prvi odstavek 424. člena ZKP) jasno, da ne zadošča, da vložnik zahteve navede samo vrsto kršitve, temveč mora konkretno in substancirano navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona(1). Zahteva z zadostno mero ne konkretizira, v čem naj bi bil „postopek zoper obsojenca nepošten“, zato tako posplošenih navedb Vrhovno sodišče ni moglo presojati.

15. Zagovorniki obsojenega Č. F. uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z več navedbami v zahtevi, in sicer, da je bila pot zaustavljanja vozila I. F. okoli 600 metrov ter da takšno zaustavljanje lahko traja zgolj krajši čas, da se obsojenčeva izpovedba v prekrškovnem postopku sploh ne nanaša na čas, ko je I. F. storil prekršek, da sodna odločba „ni usklajena s stanjem spisa“ oziroma da je v obravnavanem primeru podana „evidentna protispisnost“. Zagovorniki z vsemi temi navedbami po vsebini ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje in podajajo svojo oceno izvedenih dokazov, kar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

16. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljata, zahtevi pa sta bili vloženi tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega Č. F. ter zagovornika obsojenega E. G. zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP).

17. Izrek o stroških postopka temelji na 98. a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Sodna taksa kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, bo obsojencema odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008.