Jedro

Tožena stranka bi morala v zvezi z vsemi projekti, ki jih je tožnik vložil, odločiti in mu tudi izdati upravni akt, ki mora vsebovati vse sestavine po določilih ZUP. Po presoji sodišča je tožena stranka z opustitvijo izdaje upravnega akta, ki ga ni izdala po določilih ZUP, kršila tožnikovo ustavno pravico iz 25. člena Ustave RS (pravico do pravnega sredstva). Očitek kršitve postopka oziroma kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS je preuranjen, ker tožena stranka upravnega akta še ni izdala in tako ni znano, katera uradna oseba (osebe) je odločala oziroma opravljala posamezna dejanja v postopku oziroma ali so podani pogoji za izločitev po 35. členu ZUP. Tožnik toži tudi na ugotovitev, da je prišlo do kršitve njegove ustavne pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Ta ustavna kršitev ni podana, ker je tožnik vložil predmetno tožbo v upravnem sporu in o njej odloča to sodišče. S samo vložitvijo tožbe in posledično tudi z odločanjem o njej s strani sodišča, je tožnik uresničil svojo ustavno pravico do sodnega varstva.

Izrek

1. Tožbenemu zahtevku se deloma ugodi tako, da se ugotovi, da je tožena stranka v zvezi s projekti, ki jih je tožnik vložil na podlagi javnega razpisa za uporabo sredstev Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji v letu 2003, objavljen v Uradnem listu RS, št. 86/02 z dne 11. 10. 2002, kršila njegovo ustavno pravico iz 25. člena Ustave RS in je tožena stranka dolžna izdati tožniku upravni akt. 2. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v višini 208.010,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe prve stopnje do plačila, v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka pravna oseba javnega prava ustanovljena na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije (Uradni list RS, št. 44/96, v nadaljevanju: ZLPLS) z Odlokom o ustanovitvi Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 9/98, v nadaljevanju: OdFŠ) in s tem nosilec javnih pooblastil. Dalje navaja, da je tožena stranka ustanovljena zaradi uresničevanja javnega interesa na področju športa za področje sofinanciranja dejavnosti športnih organizacij in se sredstva razdelijo izbranim izvajalcem letnega programa fundacije na podlagi javnega razpisa (13. člen OdFŠ). Na podlagi Pravilnika o merilih in pogojih za uporabo sredstev fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 67/98, v nadaljevanju: Pravilnik) je tožena stranka v Uradnem listu RS, št. 86/02 dne 11. 10. 2002 objavila javni razpis za uporabo sredstev Fundacije za financiranje športnih organizacij v Sloveniji v letu 2003, na katerega se je kot izvajalec programov prijavil tudi tožnik. Svet fundacije je 4. 2. 2003 na 63. seji odločil s sklepom o izboru izvajalcev letnega programa fundacije in o dodelitvi sredstev izvajalcem programov, ki so se prijavili na javni razpis. Tožena stranka je izbranim izvajalcem poslala le obvestila o izboru in jim v podpis priložila pogodbe o sofinanciranju, iz katerih je razvidna višina dodeljenih sredstev. Tožnik ni imel možnosti izvedeti za razloge, na podlagi katerih je tožena stranka sprejela odločitev o dodelitvi oziroma zavrnitvi dodelitve sredstev oziroma o višini dodeljenih sredstev, ker svoje odločitve tožena stranka ni obrazložila. Tožnik navaja, da bi morala tožena stranka izdati sklep kot posamični akt, vendar tega ni storila. Tožena stranka odloča na podlagi javnih pooblastil o dodelitvi sredstev posamezniku in s tem o pravni koristi posameznika, ki mu jo daje ZLPLS. Upoštevaje določbe ZLPLS in aktov, izdanih na podlagi tega predpisa, ni predpisan poseben postopek, zato je bila tožena stranka dolžna postopati po določilih 4. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP). Navaja, da bi moral sklep, s katerim je tožena stranka odločala o pravnih koristih posameznika, vsebovati vse tiste sestavine, ki se zahtevajo za sklepe izdane v upravnih postopkih. Ker je tožena stranka s svojimi dejanji posegla v ustavne pravice tožnika, kot tudi ostalih udeležencev razpisa, s tem, da jim ni bila dana možnost uveljavljanja pravice do pritožbe ali drugega pravnega sredstva (23. člen Ustave RS) in uveljavljanja pravice do sodnega varstva (25. člen Ustave RS). Učinki teh dejanj oziroma njihove pravne posledice še trajajo, ker ni zaključen postopek podpisovanja pogodb o sofinanciranju z izbranimi izvajalci in še niso dodeljena sredstva na podlagi že podpisanih pogodb. Hkrati tožnik tudi navaja, da izvajalce izbere svet fundacije na podlagi meril za izbor izvajalcev, določenih v Pravilniku. Sestava sveta pa ne omogoča enakopravnega obravnavanja vseh izvajalcev programa, ker člani sveta nastopajo obenem kot prosilci za sofinanciranje svojih programov in kot organ odločanja o izboru izvajalcev in dodelitvi sredstev posameznikom, to pa je v nasprotju s 35. členom ZUP. S tem je podana tudi bistvena kršitev določb postopka in je poseženo v z ustavo zagotovljeno pravico do enakosti po 14. členu Ustave RS. Pri odločanju in vodenju so namreč sodelovale osebe, ki bi po zakonu in po splošno uveljavljenem načelu pravičnosti morale biti izločene. Tožnik predlaga ugotovitev, da so dejanja tožene stranke v zvezi z javnim razpisom za uporabo sredstev tožene stranke v letu 2003, objavljen v Uradnem listu RS, št. 86/02 z dne 11. 10. 2002, dejanja v zvezi z dodelitvijo sredstev ter vsa ostala dejanja v tem postopku, nezakonita. Zaradi vzpostavitve zakonitega stanja se toženi stranki prepove a) nadaljnje sklepanje pogodb o sofinanciranju ponujenih v podpis izvajalcem programov, izbranih na 63. seji sveta fundacije z dne 4. 2. 2003 in b) nakazati sredstva po že sklenjenih pogodbah o sofinanciranju izvajalcem programov, izbranih na 63. seji sveta fundacije z dne 4. 2. 2003. Tožnik predlaga tudi, da mu tožena stranka povrne stroške postopka. Tožnik še navaja, da se tudi tožena stranka zaveda, da odloča o posamičnih pravicah udeležencev postopka, pisno pa obvešča le kandidate, ki jim bodo sredstva dodeljena tako, da jim predloži pogodbo v podpis. Tem kandidatom pa ne priloži obrazložitve zakaj so jim odobrena sredstva v nižji višini kot so zaprosili. Po mnenju tožnika je nesprejemljiv razlog tožene stranke, da je na javni razpis prispelo 1.005 vlog in od tega naj bi prejelo sredstva 365 projektov prijavljenih nosilcev. Tožnik navaja, da ni prejel sklepa o dodelitvi oziroma zavrnitvi njegovih vlog, zato mu ni bila dana možnost uveljavljanja pravice do pravnega sredstva. Sam tožnik v javnem razpisu za leto 2003 kandidira s 14 projekti, odobrenih pa je dobil sredstva za 4 projekte v višini 2.700.000,00 SIT. Tožnik ne ve zakaj ostalih 10 projektov ni odobrenih oziroma zakaj so bila sredstva za 4 projekte odobrena le deloma. Tožnik ni prejel sklepa z ustrezno obrazložitvijo in pravnim poukom, zato tudi ni mogel vložiti pritožbe na svet fundacije. Tožnik tudi trdi, da bi se morali izločiti člani sveta fundacije in strokovnih komisij pri odločanju o dodelitvi sredstev nosilcev projektov s katerimi so personalno povezani. Tožnik pa še navaja, da je bistveno to, da tožena stranka ni navedla svojih razlogov o zavrnitvi oziroma delni ali popolni dodelitvi sredstev, za katere zaprosijo prosilci. Tožena stranka je na svojih spletnih straneh zgolj objavila obrazce za prijavo in besedilo javnega razpisa, ni pa objavila informacij, ki naj bi se nanašale na sam tek postopka dodeljevanja sredstev. Objavljena je bila zgolj razporeditev dodeljenih sredstev med prosilce, ni pa navedla obrazložitve svoje odločitve glede posameznega prosilca. Tožnik tudi poudarja, da mu tožena stranka ni vročila sklepa zoper katerega bi se lahko pritožil. Tožnik meni, da pri toženi stranki ne gre za akt poslovanja, ampak bi morala tožena stranka kot javna ustanova in nosilka javnih pooblastil v postopku dodeljevanja sredstev uporabljati določila ZUP.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se ne strinja s stališčem tožnika, da ker določbe ZLPLS in aktov, izdanih na njegovi podlagi, ne predpisujejo posebnega postopka, da bi se morala ravnati v skladu s 4. členom ZUP. Opozarja, da ta določba določa le smiselno uporabo upravnega postopka in ne neposredno uporabo. Navaja, da je v javnem razpisu Uradnega lista RS št. 86 z dne 11. 10. 2002 natančno naveden postopek obravnave vlog ter prav tako, da bo svet fundacije sprejel sklep o dodelitvi sredstev, tožena stranka pa bo najkasneje do 31. 3. 2003 pisno obvestila le kandidate, ki jim bodo sredstva odobrena. Svet fundacije je 4. 2. 2003 sprejel po posameznih področjih sklepe o razdelitvi sredstev fundacije in je bila razdelitev sredstev fundacije po posameznih področjih v letu 2003 in obrazložitev delitve sredstev objavljena na spletni strani. Navaja, da je bila takšna praksa vse od njene ustanovitve dalje in s tem zavrača navedbo tožnika, da kandidati za sredstva fundacije niso imeli in nimajo možnosti izvedeti za razloge, na podlagi katerih je bila sprejeta odločitev o delitvi sredstev. Tožena stranka je na javni razpis prejela 1.005 vlog, sredstva pa je prejelo 365 projektov prosilcev in bi bilo nesmotrno izdajati sklepe vsakemu kandidatu posebej. Navaja, da se je odločila za postopek obveščanja, ki ga je v večletni praksi tudi uspešno izvajala. Pri takšnem številu kandidatov, pri čemer vsako leto narašča število prijav in ob upoštevanju načela varčnega poslovanja, tožena stranka ne vidi možnosti za razdelitev sredstev fundacije po postopku kot ga predlaga tožnik. Tožena stranka se tudi ne strinja s trditvijo tožnika, da ni imel možnosti uveljavljanja pravice do pravnega sredstva. Tožniku je postopek obveščanja kandidatov znan, saj od leta 1999 na podlagi enakega postopka vsako leto kandidira z več programi na različnih področjih za sredstva tožene stranke. Tožnik je pri javnem razpisu za leto 2003 kandidiral s 14 projekti, odobrena so bila sredstva za 4 projekte v skupni višini 2.700.000,00 SIT in navaja, da tožnik doslej v takšnem postopku ni videl posega v ustavne pravice udeležencev javnega razpisa. Tožena stranka meni, da s tem, ko na spletni strani objavi odobrena sredstva za projekte in obrazložitev delitve sredstev, da je to ustrezno in zadostno. Ker tožnik pred vložitvijo tožbe ni vložil pritožbe na svet fundacije, tožena stranka predlaga, da se tožba zavrže na podlagi 5. točke 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS). V zvezi z mnenjem tožnika glede sestave sveta fundacije in da ta ne onemogoča enakopravnega obravnavanja vseh izvajalcev tožena stranka navaja, da določila OdFŠ določajo sestavo sveta fundacije in kdo poda predlog kandidatov in tako tožena stranka nima vpliva na samo sestavo sveta fundacije pri odločanju. Predlaga, da se tožba zavrže oziroma zavrne kot neutemeljena in naloži tožniku plačilo stroškov postopka. Tožena stranka še navaja, da z vso skrbnostjo odgovarja na vsako pripombo, vprašanje oziroma pritožbo, ki nanjo naslovijo kandidati in izvajalci javnega razpisa. Tožnik pa tega ni želel izkoristiti. Navaja, da pri svojem delu namreč "smiselno" uporablja določbe ZUP. Vsi člani sveta zastopajo športne organizacije in druge pravne subjekte, ki kandidirajo za sredstva fundacije. Svet fundacije odloča o delitvi sredstev, po tolmačenju tožnika pa svet fundacije sploh ne bi mogel veljavno sprejeti sklepa o delitvi sredstev. V zvezi s trditvijo tožnika, da bi se morala tožena stranka ravnati po pravilih ZUP, pa tožena stranka opozarja na 8. člen ZLPLS in poudarja, da je tožena stranka po organizacijski obliki in vsebini ustanova. Opozarja na 5. člen OdFŠ. Navaja, da gre pri delovanju tožene stranke predvsem za gospodarno poslovanje in razpolaganje s sredstvi za določene namene in ne za upravno delovanje. Odločanje pooblaščenega organa fundacije ima tako značaj poslovanja in so njegovi sklepi o razdelitvi sredstev za izvajanje programa fundacije po vsebini akti poslovanja in ne upravne odločbe. Tožena stranka poudarja, da v nobenem veljavnem pravnem aktu ni omenjen upravni postopek oziroma ni opredelitve, ki bi nakazovala na akt upravnega značaja. Pač pa so urejeni temeljni elementi poslovanja, med njimi tudi pravilo javnega razpisa za izbiro izvajalcev letnega programa fundacije. Če gre po naravi stvari za akt poslovanja in ne za javnopravno stvar, sklicevanje tožnika na 4. člen ZUP ni utemeljeno. Posebna pravila postopka v nujnem obsegu so urejena v OdFŠ, njenih pravilih in Pravilniku ter objavljenem javnem razpisu. Tožena stranka pri tem navaja, da ni pravne praznine, ki bi povzročala vstop splošnih pravil upravnega postopka. Tožena stranka tudi poudarja, da v primerih izbire izvajalcev letnega programa fundacije ne gre za upravno oblastno odločanje o določeni zakoniti pravici stranke v postopku in je zato pretirana zahteva, da bi morala posebej utemeljiti in obrazložiti svojo odločitev za vsak ponujeni program v sklopu prijave posamezne športne organizacije. Zainteresirane športne organizacije imajo po veljavni pravni ureditvi pravico, da se prijavijo na javni razpis, pri odločanju pa je svet fundacije vezan na pogoje in merila ter omejen z realnim obsegom razpoložljivih namenskih sredstev, pri čemer je logično, da prosilci ne morejo pričakovati niti iztožiti dodelitve sredstev za vse svoje prijavljene programe. Izboru ustreznih izvajalcev oziroma programov je namenjena tudi uporaba javnega razpisa kot načina zbiranja ponudb. Zahtevek tožnika pa tudi nima pravne podlage, ker se ne nanaša na noben konkreten posamični akt, temveč pavšalno in brez sleherne identifikacije vključuje prav "vsa dejanja" v postopku. Po veljavni pravni ureditvi je mogoče izjemoma obravnavati le tista dejanja, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V tem primeru pa očitno ne gre za morebitni poseg v konkretne ustavne pravice tožnika kot športne organizacije in zato ne more priti do posega v z ustavo posebej varovane človekove pravice in temeljne svoboščine. V zvezi s posameznimi postopki in dejanji tožene stranke pa navaja, da je dejanje javnega razpisa utemeljeno na veljavnih pravnih predpisih, objavljen je bil v Uradnem listu RS in njegove zakonitosti tudi tožnik ne izpodbija. Vse zainteresirane organizacije so brez ugovora pristale na poseben način končnega obveščanja, ki pa ni novost in ga poznajo že vrsto let. Sklep sveta fundacije o izbiri izvajalcev in dodelitvi sredstev temelji na veljavnih pravnih aktih in pravilih postopka, ki so bila operacionalizirana v javnem razpisu. Če kdo ni zadovoljen s predpisi oziroma splošnimi pravnimi akti, je potrebno ubrati drugo pot. To velja tudi za očitek, da v svetu fundacije odločajo ljudje, ki so hkrati predstavniki organizacij, katerim se dodeljujejo sredstva. Tak način sestave je določen s predpisom Državnega zbora, ker konkretne člane sveta na predlog športnih organizacij imenuje Državni zbor. Svet fundacije je določen kot kolektivno telo in mora tako tudi delovati in posameznik nima možnosti samostojnega odločanja in ne rešuje konkretne upravne zadeve, zato ne more biti relevantna zahteva za izločanje. Namen take pravne ureditve je, da imajo glavno besedo pri delitvi sredstev za izvedbo programov na področju športa, športni delavci sami, ki najbolj poznajo razmere in potrebe posameznih sektorjev ter so sposobni zagotavljati tudi uresničevanje javnega interesa na tem področju.

Državni pravobranilec je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

Sodišče je tožbenemu zahtevku deloma ugodilo iz naslednjih razlogov: Iz navedb obeh strank in listin, ki sta jih predložili, izhaja, da je tožnik vložil 14 projektov na javni razpis za uporabo sredstev Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji v letu 2003, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 86/02 z dne 11. 10. 2002. Tožena stranka navaja, da so bila tožniku odobrena sredstva za 4 projekte v skupni višini 2.700.000,00 SIT in teh podatkov tožnik ne izpodbija. Prav tako med strankama ni sporno, da je tožena stranka svojo odločitev objavila le na svojih spletnih straneh in tožniku predložila v podpis le pogodbe za tiste projekte, za katera so bila sredstva (delno) odobrena.

Tožena stranka je bila ustanovljena na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije (8. člen ZLPLS) z Odlokom o ustanovitvi Fundacije za financiranje športnih organizacij v RS (OdFŠ) kot pravna oseba javnega prava, ki jo upravlja svet fundacije (1. odstavek 10. člena ZLPLS), ki med drugim sprejema pravila in druge splošne akte in določa finančni načrt ter sprejema zaključni račun in določa merila in pogoje za uporabo sredstev fundacije za posamezne namene, hkrati pa odloča o razporejanju sredstev na posamezne uporabnike (1. odstavek 11. člena ZLPLS). Finančni nadzor nad poslovanjem tožene stranke pa opravlja računsko sodišče (3. odstavek 15. člena ZLPLS). Po določilih OdFŠ pa tožena stranka pridobiva sredstva iz dajatev prirediteljev iger na srečo po določbah Zakona o igrah na srečo s plačili koncesijskih dajatev (8. člen OdFŠ) oziroma lahko pridobiva sredstva tudi iz drugih virov (9. člen OdFŠ). Prav tako določa osnovno dejavnost fundacije, ki je financiranje oziroma sofinanciranje športne dejavnosti, gradnje športnih objektov, raziskovanja in razvoja športa in založništva v športu (12. člen OdFŠ).

Pri toženi stranki kot fundaciji je poudarek dan zlasti premoženju, ki je uporabljeno za določen namen. Po presoji sodišča tožena stranka, ko odloča o razporejanju sredstev na posamezne uporabnike, odloča o razporejanju javnih sredstev na posamezne uporabnike. Tako Zakon o igrah na srečo (Uradni list RS, št. 27/95 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZIS) določa, da se sredstva, plačana za dodeljeno koncesijo, uporabljajo za financiranje dejavnosti invalidskih in humanitarnih organizacij ter za financiranje dejavnosti športnih organizacij in tudi določa, da se vplačujejo na račun Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji (45. in 48. člen ZIS). Tudi določila OdFŠ potrjujejo, da tožena stranka pridobiva sredstva iz dajatev prirediteljev iger na srečo. Vse to pa pomeni, da je zakonodajalec določil namen tako zbranim sredstvom in z zakonom določil, da tožena stranka odloča o razporejanju sredstev na posamezne uporabnike (1. odstavek 11. člena ZLPLS), zato ta sredstva ne izgubijo značaja javnih sredstev, ko o njihovem razporejanju odloča tožena stranka. Ker tožena stranka odloča o razporejanju sredstev na posamezne uporabnike (1. odstavek 11. člena ZLPLS), je torej nosilec javnih pooblastil in jo pri njenem odločanju vežejo določila Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ker odloča o pravnih koristih posameznikov oziroma pravnih oseb.

Sodišče zato pritrjuje tožniku, da bi tožena stranka morala v zvezi z vsemi projekti, ki jih je vložil, odločiti in tožniku izdati upravni akt, ki mora vsebovati vse sestavine po določilih ZUP. Po presoji sodišča je tožena stranka z opustitvijo izdaje upravnega akta, ki ga ni izdala po določilih ZUP, kršila tožnikovo ustavno pravico iz 25. člena Ustave RS (pravico do pravnega sredstva). Po že ustaljenem stališču Ustavnega sodišča RS je pravica do pravnega sredstva zagotovljena in je učinkovita le, če je pravni akt, ki se izpodbija, obrazložen tako, da lahko stranka izpodbija vsebinske razloge odločitve, kar stranki omogoča, da z vložitvijo pravnega sredstva brani svoje koristi. Sama pravica do pravnega sredstva je lahko učinkovita le, če je odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten način, ki omogoča presojo ali je država v zadostni meri izpolnila vse zahteve, ki jih glede ugotovitvenega in dokaznega bremena nalagajo zakonske določbe ZUP. Tožena stranka je tako dolžna izdati upravni akt, na podlagi katerega bo tožniku zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti njeni odločitvi.

Ker tožena stranka še ni izdala tožniku upravnega akta, ne more biti še govora o tem, da je prišlo do kršitev postopka in da so pri odločanju ali vodenju postopka sodelovale osebe, ki bi morale biti izločene po zakonu. Po presoji sodišča je očitek kršitve postopka oziroma kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS preuranjen, ker tožena stranka upravnega akta še ni izdala in tako ni znano, katera uradna oseba (osebe) je odločala oziroma opravljala posamezna dejanja v postopku oziroma ali so podani pogoji za izločitev po 35. členu ZUP.

Tožnik toži tudi na ugotovitev, da je prišlo do kršitve njegove ustavne pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Po presoji sodišča pa ta ustavna kršitev ni podana, ker je tožnik vložil predmetno tožbo v upravnem sporu in o njej odloča to sodišče. S samo vložitvijo tožbe in posledično tudi z odločanjem o njej s strani sodišča, je tožnik uresničil svojo ustavno pravico do sodnega varstva.

Tožena stranka je med postopkom navedla, da je prejela več kot 1.000 projektov, ki so bili vloženi na podlagi javnega razpisa številnih prijaviteljev. S svojim tožbenim zahtevkom pa tožnik toži na ugotovitev, da so vsa dejanja tožene stranke v zvezi z razpisom nezakonita, vendar je sodišče lahko obravnavalo le tisti del zahtevka tožnika, ki se nanaša na projekte, ki jih je sam vložil. Za ostale projekte drugih prijaviteljev tožnik niti ni navedel teh prijaviteljev kot tožnike v upravnem sporu in ti v upravnem sporu po tožnikovi tožbi ne nastopajo kot tožniki (1. točka 17. člena v zvezi s 1. odstavkom 18. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), zato je sodišče lahko odločalo le o zahtevku tožnika oziroma tistih projektih, ki jih je vložil tožnik, ne pa o dejanjih tožene stranke v zvezi s projekti, ki so jih vložili drugi prijavitelji.

Sodišče je odločilo na podlagi 3. odstavka 1. člena v zvezi s 1. odstavkom 62. člena ZUS. Pri tem je ugotovilo poseg tožene stranke v ustavno pravico tožnika s tem, ko je opustila izdajo upravnega akta, vzpostavitev zakonitega stanja pa bo dosežena z odpravo kršitve ustavne pravice, to je z izdajo upravnega akta in s tem bo vzpostavljeno zakonito stanje. Tožena stranka mora upravni akt izdati v roku kot ga določajo določila ZUP. Tožnik v napovedku tožbe sicer navaja, da vlaga tožbo na podlagi 3. odstavka 1. člena v povezavi z 2. odstavkom 62. člena ZUS. Ker je tožnik le v napovedku svoje tožbe navedel 2. odstavek 62. člena ZUS in ni navedel zahtevka v zvezi s katerim bi naj sodišče odločilo brez odlašanja s sklepom na podlagi 2. odstavka 62. člena ZUS in tega v tožbi tudi ni posebej obrazložil in tudi ne predlagal izdaje posebnega sklepa, je sodišče štelo, da ne predlaga odločitve sodišča brez odlašanja na podlagi 2. odstavka 62. člena ZUS. Sodišče je odločilo na podlagi 3. odstavka 1. člena v zvezi s 1. odstavkom 62. člena ZUS v obsegu, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Izrek o stroških temelji na določilu 1. odstavka 23. člena ZUS. Ker je sodišče v tem upravnem sporu odločalo o varstvu ustavne pravice, je odločilo o stroških postopka po določbah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZPP). Sodišče je odločilo, da mora tožena stranka tožniku povrniti vse njegove pravdne stroške, ker tožnik ni uspel samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka in zaradi tega dela niso nastali nobeni posebni stroški (3. odstavek 154. člena ZPP). Sodišče je priznalo zaznamovane stroške po veljavni Odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/03 in nadaljnji), in sicer na podlagi tarifne številke 30, točka 1 b. Tožnik na tožbi namreč ni navedel vrednosti spornega predmeta, zato je sodišče štelo, da gre za neocenljivo zadevo po točki 1 b tarifne številke 30 in je priznalo 500 točk za tožbo in prvo pripravljalno vlogo ter 250 točk za obe nadaljnji pripravljalni vlogi po tarifni številki 30 točka 2 a oziroma b, ter za končno poročilo stranki 50 točk po tarifni številki 39 točka 1 a. Sodišče je priznalo tudi stroške v višini 2 % kot materialne stroške po 3. odstavku 13. člena Odvetniške tarife in 20 % DDV na odmerjene odvetniške storitve na podlagi 2. odstavka 14. člena Odvetniške tarife. Pri višini vrednosti točke je sodišče upoštevalo vrednost točke 110,00 SIT po 1. odstavku 15. člena Odvetniške tarife. Rok za izpolnitev stroškovnega dela zahtevka je 15 dni na podlagi 2. odstavka 313. člena ZPP. Tožnik zahteva tudi povrnitev plačane sodne takse za tožbo, kar pa sodišče ni upoštevalo pri odmeri stroškov tožnika. Tožnik ima namreč v smislu 36. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 30/78, RS, št. 14/91 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZST) možnost, da sam zahteva vrnitev plačane takse in se pri tem uporabljata določbi 32. in 35. člena ZST.