Jedro

Dejanje, ki je bilo storjeno s tem, da je toženka travo le pograbila na kup, ne da bi jo odpeljala, ne pomeni motenje posesti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep tako spremeni, da se glasi: "Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: Toženka M.P. je motila tožnika L.V. v neposredni posesti nepremičnine parc.št. 767 travnik, vpisane v k.o. S. s tem, da je dne 14.8.1994 pokošeno travo pograbila na kup. Toženki se prepoveduje v bodoče s takšnim ali podobnim ravnanjem posegati v tožnikovo neposredno posest nepremičnine parc.št. 767 travnik k.o. S., da ne bo izvršbe.

Toženka je dolžna povrniti tožniku pravdne stroške skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od dneva izdaje sklepa prve stopnje dalje do plačila, vse v 15. dneh, da ne bo izvršbe." O B R A Z L O Ž I T E V Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je toženka M.P. motila tožnika L.V. v neposredni posesti nepremičnin parc.št. 767 k.o. S. s tem, da je dne 14.8.1994 pokošeno travo pograbila na kup. Toženki je prepovedalo v bodoče s takšnim ali podobnim ravnanjem posegati v tožnikovo neposredno posest omenjene nepremičnine. Odločilo je tudi, da mora toženka povrniti tožniku stroške postopka v znesku 17.705,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sklepa prve stopnje dalje do plačila. Ugotovilo je, da je tožnik posestnik nepremičnine parc.št. 767 in da je toženka s tem, da je pokošeno travo pograbila na kup, motila tožnika v njegovi posesti nepremičnine.

Proti sklepu se pritožuje tožena stranka. Bistvena vsebina njena pritožbe je, da je ona solasnica parc.št., na kateri naj bi se zgodilo motenje, tožnik pa te njene solastninske pravice ne upošteva.

Tega pa tudi sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Sama ni motila nikogar, motil pa je L.V., ki je pokosil travo na celotni parc.št., ne da bi upošteval njen del in del matere, za katero ona skrbi in ki je tudi solastnica parcele.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru razlogov, ki so navedeni v pritožbi, po uradni dolžnosti pa glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava (čl. 365 Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pri tem je ugotovilo, da sicer niso upoštevni razlogi, ki jih navaja pritožnica, da pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je bilo treba pritožbi ugoditi in izpdobijani sklep spremeniti tako, da je tožbeni zahtevek zavrnjen (čl. 373 tč. 4 ZPP v zvezi s čl. 380 tč. 3 in čl. 381 ZPP).

Toženka tudi še v pritožbi ponavlja, da ima pravico do posesti. Kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo v izpodbijanem sklepu, se v sporu zaradi motenja posesti ne obravnava pravica do posesti. To pomeni, da v posestnem sporu sodišče ne sme ugotavljati, kdo je lastnik določenih parcel, ampak mora ugotavljati samo, kdo je imel posest. Da je bil v obravnavanem primeru to tožnik, je sodišče prve stopnje v zadostni meri ugotovilo in tudi pritožba kaj drugega ne trdi. Vztraja le, da je toženka solastnica parcele in da tožnik tega ni upošteval. Kot rečeno, pa je odločitev sodišča prve stopnje vseeno napačna. Ko namreč sodišče v posestnem sporu ugotavlja, ali je tožbeni zahtevek utemeljen, mora med drugim ugotoviti tudi, ali dejanje, kakršno je bilo storjeno, pomeni motenje posesti (primerjaj čl. 75 Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih in čl. 78/1 istega zakona). V obravnavanem primeru pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da je bil tožnik posestnik parcele, glede katere je nastal spor, in da je bila M.P. tista, ki je na tej parceli pograbila pokošeno travo na kup. V konkretni zadevi pa dejanje toženke ne pomeni motenja posesti v smislu zgoraj navedenih določb Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, je travo samo pograbila, medtem ko je trava na parceli ostala in propadla, saj je niti sam tožnik ni odpeljal. Gre torej za dejanje, ki ne more uživati posestnega varstva. Tožbeni zahtevek je bilo zato treba zavrniti.

Obrazložitev

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep tako spremeni, da se glasi: "Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: Toženka M.P. je motila tožnika L.V. v neposredni posesti nepremičnine parc.št. 767 travnik, vpisane v k.o. S. s tem, da je dne 14.8.1994 pokošeno travo pograbila na kup. Toženki se prepoveduje v bodoče s takšnim ali podobnim ravnanjem posegati v tožnikovo neposredno posest nepremičnine parc.št. 767 travnik k.o. S., da ne bo izvršbe.

Toženka je dolžna povrniti tožniku pravdne stroške skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od dneva izdaje sklepa prve stopnje dalje do plačila, vse v 15. dneh, da ne bo izvršbe." O B R A Z L O Ž I T E V Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je toženka M.P. motila tožnika L.V. v neposredni posesti nepremičnin parc.št. 767 k.o. S. s tem, da je dne 14.8.1994 pokošeno travo pograbila na kup. Toženki je prepovedalo v bodoče s takšnim ali podobnim ravnanjem posegati v tožnikovo neposredno posest omenjene nepremičnine. Odločilo je tudi, da mora toženka povrniti tožniku stroške postopka v znesku 17.705,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sklepa prve stopnje dalje do plačila. Ugotovilo je, da je tožnik posestnik nepremičnine parc.št. 767 in da je toženka s tem, da je pokošeno travo pograbila na kup, motila tožnika v njegovi posesti nepremičnine.

Proti sklepu se pritožuje tožena stranka. Bistvena vsebina njena pritožbe je, da je ona solasnica parc.št., na kateri naj bi se zgodilo motenje, tožnik pa te njene solastninske pravice ne upošteva.

Tega pa tudi sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Sama ni motila nikogar, motil pa je L.V., ki je pokosil travo na celotni parc.št., ne da bi upošteval njen del in del matere, za katero ona skrbi in ki je tudi solastnica parcele.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru razlogov, ki so navedeni v pritožbi, po uradni dolžnosti pa glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava (čl. 365 Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pri tem je ugotovilo, da sicer niso upoštevni razlogi, ki jih navaja pritožnica, da pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je bilo treba pritožbi ugoditi in izpdobijani sklep spremeniti tako, da je tožbeni zahtevek zavrnjen (čl. 373 tč. 4 ZPP v zvezi s čl. 380 tč. 3 in čl. 381 ZPP).

Toženka tudi še v pritožbi ponavlja, da ima pravico do posesti. Kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo v izpodbijanem sklepu, se v sporu zaradi motenja posesti ne obravnava pravica do posesti. To pomeni, da v posestnem sporu sodišče ne sme ugotavljati, kdo je lastnik določenih parcel, ampak mora ugotavljati samo, kdo je imel posest. Da je bil v obravnavanem primeru to tožnik, je sodišče prve stopnje v zadostni meri ugotovilo in tudi pritožba kaj drugega ne trdi. Vztraja le, da je toženka solastnica parcele in da tožnik tega ni upošteval. Kot rečeno, pa je odločitev sodišča prve stopnje vseeno napačna. Ko namreč sodišče v posestnem sporu ugotavlja, ali je tožbeni zahtevek utemeljen, mora med drugim ugotoviti tudi, ali dejanje, kakršno je bilo storjeno, pomeni motenje posesti (primerjaj čl. 75 Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih in čl. 78/1 istega zakona). V obravnavanem primeru pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da je bil tožnik posestnik parcele, glede katere je nastal spor, in da je bila M.P. tista, ki je na tej parceli pograbila pokošeno travo na kup. V konkretni zadevi pa dejanje toženke ne pomeni motenja posesti v smislu zgoraj navedenih določb Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, je travo samo pograbila, medtem ko je trava na parceli ostala in propadla, saj je niti sam tožnik ni odpeljal. Gre torej za dejanje, ki ne more uživati posestnega varstva. Tožbeni zahtevek je bilo zato treba zavrniti.