Jedro

Za ta spor je pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa v povezavi s členom 4(2) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. Uporaba Direktive je tudi za oborožene sile pravilo, izjeme pa je treba razlagati ozko. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je utemeljen zahtevek za plačilo razlike v plači. Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo, ali se stalna pripravljenost glede vojaških vaj in usposabljanj šteje v delovni čas. Ob poprejšnji ugotovitvi, da narava vaj in terenskih usposabljanj izključuje uporabo Direktive, je v 37. točki obrazložitve sodbe pravilno zaključilo, da v zvezi s tem odrejene stalne pripravljenosti toženka utemeljeno ni vštela v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti (97.e člen ZObr). V izpodbijanem delu sodbe je zato tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da glede straže niso podane okoliščine za izključitev uporabe Direktive. Temelji na pravilni dokazni oceni, da je straža redna dejavnost SV, ki se je izvajala kontinuirano na številnih vojaških objektih po državi, načrtovana je bila vnaprej in je pomenila običajno službo v mirnem času, brez posebnosti. Te presoje ne more ovreči pritožbeno neutemeljeno vztrajanje pri trditvi, da ima straža tako posebno naravo, da je ni mogoče šteti za običajno službo. Neprekinjeno stražo je namreč mogoče zagotoviti tudi z rotacijami, saj ni bila ugotovljena nobena okoliščina, ki bi to preprečevala.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati razlike v plači s pripadajočimi obrestmi, in sicer za mesece ter v zneskih, ki so razvidni iz izreka sodbe. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je prisodilo povračilo odmerjenih stroškov postopka.

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da stalna pripravljenost že sama po sebi šteje v delovni čas, pri čemer je treba upoštevati definicijo delovnega časa, kot jo je podalo Sodišče EU in je vsebovana v ZDR-1. Tožnik v stalni pripravljenosti ni smel zapustiti odrejenega kraja, s čimer se je toženka strinjala. Direktiva ureja delovni čas in ne plačila (Pdp 445/2023); do navedenega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Za odločitev je bistveno, ali pripravljenost šteje v delovni čas, in ne, ali se direktiva uporablja. ZObr in KPJS urejata plačilo pripravljenosti, ki ne šteje v delovni čas. Pripravljenost glede na dejstvo, da tožnik ni mogel razpolagati s svojim časom, šteje v delovni čas; takšno stališče izhaja iz sodne prakse (Pdp 412/2023), v kateri je šlo sicer za varovanje meje in stražo, velja pa enako za vojaške vaje, usposabljanja in urjenja. Sodišče prve stopnje je obstoj izjem presojalo na splošno za vse vojaške vaje, usposabljanja in urjenja; ni se opredelilo do konkretnega dela, ki ga je tožnik opravljal, v zvezi s katerim toženka niti ni podala navedb. Ni se opredelilo do navedbe tožnika, da bi ga pri delu lahko nadomestil drug delavec, s čimer je kršilo zahtevo po obrazloženosti sodbe. Toženka ni dokazala, da posebna značilnost konkretnih dejavnosti, ki jih je opravljal, neizogibno nasprotuje uporabi Direktive 2003/88/ES. Sodišče prve stopnje je kršilo 8. člen ZPP, ker izpovedi prič ni ustrezno dokazno ocenilo, ampak jih je zgolj povzelo. Dokazna ocena mora biti obrazložena (I Up 176/2021). Sodišče prve stopnje ni utemeljilo, zakaj je šlo pri tožniku za operativno urjenje. Ni pojasnilo, kaj pomeni pojem operativno urjenje. Toženka ni uspela dokazati svojih navedb, da se je operativno uril. Tudi v tem delu odločitev ni obrazložena (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Glede usposabljanja tožnika je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. Nobena priča ni potrdila, da bi se logistična enota usposabljala oziroma da bi bila del kolektivnega usposabljanja. Sodišče prve stopnje bi moralo presojati, ali je bila narava posamezne vaje in usposabljanja takšna, da je nasprotovala vsakršni organizaciji delovnega časa. Ker tega ni storilo, ni pravilno upoštevalo sodbe Sodišča EU C-742/19. Tudi če bi ugotovilo, da je šlo pri tožniku za operativno urjenje, to ne zadošča za izjemo od uporabe Direktive 2003/88/ES. Toženka trditev v tej smeri niti ni podala, celo nasprotno, trdila je, da so vojaška usposabljanja, urjenja in vaje načrtovana tako po vsebini kot časovno, aktivnosti pa praviloma ne trajajo več kot 12 ur. Toženka je načrtovala delovni čas; načrtovanje delovnega časa je izpostavila tudi sodna praksa (Pdp 412/2023). Toženka je pri organizaciji dela pripadnikov Slovenske vojske (SV) spoštovala večino pravil iz Direktive 2003/88/ES, kot npr. tedenski počitek in letni dopust, s čimer je priznavala uporabo Direktive 2003/88/ES. Vnaprejšnje načrtovanje delovnega časa pomeni, da je toženka spoštovala določbe direktive; s tem povezanih navedb tožnika toženka v dosedanjem postopku ni prerekala, sodišče prve stopnje pa se do njih ni opredelilo. Ni obrazložilo, zakaj bi organiziranje delovnega časa škodilo dobri izvedbi dejavnosti. Nespornih dejstev pri odločitvi neutemeljeno ni upoštevalo (214. člen ZPP). Logistična enota je rotirala neodvisno od drugih pripadnikov. Pripadniki, vključno s tožnikom, so rotirali. Sodišče EU rotacij ni vezalo le na dnevne rotacije. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da trditveni podlagi toženke in izpovedi prič ustreza zgolj uporaba 17. člena Direktive 2003/88/ES, ki taksativno našteva člene, od katerih je možno odstopanje, in med katerimi ni 2. člena, ki opredeljuje pojem delovnega časa. Prav tako je prezrlo, da Sodišče EU v sodbi C-742/19 ne govori o izjemi od Direktive 2003/88/ES, ampak o izjemah od Direktive 89/391, o katerih pa toženka trditev ni podala. Ob izostanku navedb je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Izjeme od uporabe direktive je treba razlagati ozko. Podane so lahko le v primeru izrednih razmer (sodba Sodišča EU C-529/21 do C-536/21 in C-732/21 do C-738/21); posnemanje izrednih razmer niso izredne razmere. Namen Direktive 2003/88/ES je v spoštovanju minimalnih varnostnih in zdravstvenih zahtev, delavec je šibkejša stranka delovnega razmerja. Listina EU o temeljnih pravicah določa pravico do zdravih in varnih delovnih pogojev ter do omejenega delovnega časa. Pripravljenost na kraju, ki ga določi delodajalec, šteje v delovni čas (U-I-165/19); izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES pomeni le, da določenih pravic toženka ni dolžna zagotavljati, ne pa, da delavci ne bi bili upravičeni do plačila. Ure, ki štejejo v delovni čas, morajo biti ustrezno plačane. Sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti do vseh bistvenih navedb tožnika (o spoštovanju pravil o organizaciji delovnega časa - tedenskega počitka in letnega dopusta, možnosti načrtovanja delovnega časa v primeru usposabljanja, vštetju pripravljenosti v delovni čas tožnika). Ker tega ni storilo, je storilo kršitev 22. člena Ustave RS. Zaradi neutemeljene zavrnitve tožbenega zahtevka je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da že sama narava spornih vojaških dejavnosti (straža) izključuje uporabo Direktive 2003/88/ES. Dolžna je bila dokazati, da je dejavnost izključena iz področja uporabe direktive, pri čemer ni bistveno, kakšno delo je v zvezi s to dejavnostjo opravljal tožnik. Če ta, ob poprejšnji ugotovitvi, da je posamezna dejavnost izključena s področja uporabe Direktive 2003/88/ES, meni, da bi se za njegov konkretni primer Direktiva 2003/88/ES morala uporabiti, je na njem dokazno breme o tem, da za njegov primer direktiva vseeno velja. Sodišče prve stopnje je nedopustno prevalilo dokazno breme na toženko in izdalo sodbo presenečenja. V zvezi s stražo je utemeljila, da gre za posebno dejavnost, v zvezi s katero sistem rotacij ni primeren. Opozarja, da je sodišče prve stopnje namesto primernosti sistema rotacij ugotavljalo, ali je sistem rotacij na splošno možen. Ker sodba glede straže nima razlogov o odločilnih dejstvih, je sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Straža je vojaška naloga _sui generis_, ki je ni mogoče šteti za običajno službo. V primeru rotacij je kvaliteta straže manjša. Rotacije zaposlenih imajo lahko nepopravljive posledice, kar potrjujeta pisna izjava A. A. in izpoved B. B. V sodbi je izostala dokazna ocena teh dokazov. Sklicevanje sodišča prve stopnje na sodbo VIII Ips 196/2018 ni primerno, saj ta ne predstavlja ustaljene sodne prakse. Ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni navedla nobenih argumentov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da se pripravljenost v zvezi s stražo razlikuje od pripravljenosti, ki je bila pripadnikom odrejena zaradi terenskih vaj. Glede varovanja vojaškega objekta C. navaja, da se še vedno izvaja v večdnevnih rotacijah in s stalno pripravljenostjo pripadnikov na straži. Tudi za varovanje tega objekta posebnega namena (v katerem se hranijo minsko eksplozivna sredstva), je sodišče prve stopnje presojalo, ali so rotacije možne, in ne, ali so primerne. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da iz izpovedi prič in pisne izjave A. A. ne izhaja, da bi se sedaj straža v posledici neodrejene pripravljenosti izvajala manj kvalitetno, kar pomeni, da se je straža ves čas ustrezno oziroma učinkovito izvajala. Takšen zaključek je protispisen (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), saj ne izhaja iz izpovedi D. D. in navedene pisne izjave, iz katere izhaja, da se objekt še vedno varuje v režimu 24/7. Sistem (dnevnih) rotacij pripadnikov ni primeren za ta objekt zaradi njegove namembnosti in umeščenosti izven urbanih središč oziroma oddaljenosti ter postopka primopredaje, ki traja približno dve uri. Nasprotuje odločitvi sodišča, da je tožnik dolžan povrniti zgolj del njenih stroškov postopka. Priglaša stroške pritožbe.

4. Toženka v odgovoru na pritožbo tožnika prereka njegove navedbe. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega zavrnilnega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, ter na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, ki jih uveljavljata pritožbi, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz razlogov sodbe, ter se v nadaljevanju opredeljuje do pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Tožnik je bil v vtoževanem obdobju razporejen na formacijsko dolžnost vojaka specialista manipulanta z vnetljivimi snovmi voznik ADR (voznik vozila za prevoz nevarnih snovi). Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za plačilo razlike med že izplačanim dodatkom za čas pripravljenosti v višini 50 % urne postavke osnovne plače in 100 % te urne postavke ugodilo v delu, ki se nanaša na stražo, zavrnilo pa ga je v delu, ki se nanaša na delo v okviru logistične podpore v času izvajanja vojaškega usposabljanja in vojaških vaj na terenu.

8. Kot je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, je za ta spor pomembna sodba Sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju: Sodišča EU) C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju Direktiva) v povezavi s členom 4(2) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. Uporaba Direktive je tudi za oborožene sile pravilo, izjeme pa je treba razlagati ozko. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je utemeljen zahtevek za plačilo razlike v plači. **K pritožbi tožnika**

9. V pritožbi večkrat očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijani del sodbe vsebuje jasne dejanske in pravne razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato ga je bilo mogoče preizkusiti.

10. Za odločitev je bistveno, kot je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje, ali je za posamezno vojaško dejavnost (usposabljanja in vojaške vaje oziroma operativno urjenje), v zvezi s katero je bila tožniku odrejena pripravljenost, podana izjema od uporabe Direktive; če je, je kljub poudarjeni razpoložljivosti (da ni smel zapustiti odrejenega kraja, moral se je takoj odzvati na poziv toženke) upravičen do plačila v višini 50 % urne postavke skladno z nacionalno zakonodajo. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da se (v vsakem primeru) pripravljenost šteje v delovni čas in da je v zvezi s tem podana bistvena kršitev določb postopka. 97.e člen Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadaljnji), ki je po 2. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) specialni predpis, določa, da se pripravljenost ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti. Pri tem se pritožba neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-165/19, saj je bila zavržena zahteva za oceno ustavnosti tretjega odstavka 71. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol) v delu, v katerem se nanaša pripravljenost za delo na določenem kraju, in petega odstavka 71. člena ZODPol. 11. Tožnik se v pritožbi tudi neutemeljeno sklicuje na stališča v sodbah Pdp 412/2023 z dne 19. 10. 2023 in Pdp 445/2023 z dne 19. 10. 2023, v katerih usposabljanja in vaje oziroma operativno urjenje niso bili predmet pritožbenega preizkusa. V zvezi z vajami je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je podana izjema od uporabe Direktive, in sicer ker je dejavnost potekala v okviru operativnega urjenja (1. alineja); svojo presojo je v izpodbijani sodbi izčrpno utemeljilo. Zato očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Ob presoji, da je podana izjema (1. alineja prve točke izreka sodbe C-742/19), sodišče prve stopnje ni bilo dolžno presojati, ali bi bil sistem rotacije zaposlenih primeren (2. alineja prve točke izreka navedene sodbe), kot je navedlo v 36. točki obrazložitve, saj so izjeme določene alternativno. S tem povezane pritožbene navedbe za odločitev niso bistvene (glede rotacij zaposlenih). Poleg tega tožnik v pritožbi po nepotrebnem poudarja namen Direktive (zagotavljanje varnosti in zdravja) in varstvo delavca ter določbe Listine EU o temeljnih pravicah, saj to pomeni le, da je treba morebitne izjeme tolmačiti ozko (kar je sodišče prve stopnje storilo), ne pa da izjem sploh ni.

12. Pritožba neutemeljeno očita, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo toženkinih trditev (vnaprej načrtovane vojaške vaje oziroma usposabljanja, predvideno trajanje tedenskega počitka in letnega dopusta), s katerimi naj bi dejansko sama priznala (očitek kršitve 214. člena ZPP), da je spoštovala Direktivo. Že iz definicije delovnega razmerja (4. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) izhaja, da delovno razmerje predpostavlja vključitev delavca v organiziran delovni proces. Vnaprejšnje načrtovanje delovnega procesa oziroma določenih vidikov delovnega časa (spoštovanje pravil o tedenskem počitku, letnem dopustu ipd.) pa ni okoliščina, ki bi jo Sodišče EU štelo kot odločilno za presojo, ali posamezna vojaška dejavnost izključuje uporabo Direktive. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba o tem nima razlogov in da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do tožnikovih navedb o spoštovanju pravil o tedenskem počitku in letnem dopustu.

13. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da toženkine trditve o obstoju izjem od uporabe Direktive spadajo kvečjemu v okvir 17. člena te Direktive. Ta člen našteva primere, v katerih države članice lahko odstopijo od taksativno določenih členov direktive, če zaradi posebnih značilnosti izvajane dejavnosti dolžina delovnega časa ni odmerjena ali vnaprej določena ali jo lahko določijo delavci sami. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je uporaba navedenega člena Direktive mogoča le, kadar vojaška oseba opravlja dejavnost, ki v celoti spada na področje direktive (C-742/19, tč. 86). V obravnavanem sporu pa je bilo ugotovljeno ravno nasprotno, in sicer da je tožnikovo delo predstavljalo vojaško dejavnost, ki je izključena s področja uporabe direktive. Pritožbeno zavzemanje, da bi bilo treba v vsakem primeru (ne glede na uporabo ali neuporabo direktive) presojati, ali obstajajo elementi delovnega časa, zato ni pravilno. Zato ni podana kršitev 22. člena Ustave RS.

14. Pritožba navaja, da toženka ni zatrjevala izjem od uporabe Direktive 89/391/EGS; posledično je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago, saj (ne)uporabe Direktive ne bi smelo presojati brez trditev o neuporabi Direktive 89/391/EGS. Očitek ni utemeljen. Po členu 1(3) Direktive se ta uporablja v skladu s členom 2 Direktive Sveta z dne 12. 6. 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu (89/391/EGS), pri čemer se na podlagi napotila v 2(2) členu Direktive 89/391/EGS ta ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb neizogibno nasprotujejo. Sodba C-742/19 je upoštevala to napotilo, saj izhaja iz izhodišča, da je posamezna dejavnost oboroženih sil izključena iz področja uporabe Direktive, kadar tej uporabi neizogibno nasprotujejo posebne značilnosti te dejavnosti. S tem, ko je toženka uveljavljala, da so podani pogoji za izključitev uporabe Direktive iz člena 1(3), je podala ustrezno trditveno podlago. Člen 1(3) Direktive namreč opredeljuje področje uporabe te Direktive s sklicevanjem na člen 2 Direktive 89/391 (C-742/19; tč. 52).

15. Sodišče prve stopnje ni spregledalo konkretnega dela, ki ga je tožnik opravljal v okviru vaj in usposabljanja (da je bil voznik vozila za prevoz nevarnih snovi), kot to neutemeljeno očita v pritožbi. Glede konkretnega dela tožnika je v 32. - 34. točki ugotovilo, kako je potekalo operativno urjenje, v katerem je sodeloval tožnik v dvojni vlogi (vadbenca ali v okviru podporne enote). V obrazložitvi ni le povzelo izpovedi prič, ampak jih je dokazno ocenilo, zato ni podana kršitev 8. člena ZPP. Prav tako je pojasnilo, da logistične podpore in usposabljanja ni mogoče ločiti, da je prisotnost logistične podpore nujna za uspešno izvedbo urjenja, saj zagotavlja osnovne bivanjske pogoje v terenskih razmerah. Zato je bil tožnik kot voznik vozila za prevoz nevarnih snovi s posebnim znanjem oziroma licenco, ki je skrbel za 24-urno oskrbo vojske z gorivom in drugimi zadolžitvami, nepogrešljiv subjekt znotraj tega procesa. Sodišče prve stopnje je tako z zavzetim in ustrezno pojasnjenim stališčem posredno odgovorilo na nasprotne argumente tožnika, da bi ga namreč lahko na vajah zamenjal drug delavec. Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje tožniku ni sledilo, ni utemeljen pritožbeni očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni utemeljena niti pritožbena navedba, da toženka o konkretnem delu tožnika ni podala nobenih navedb, saj je bilo trditveno breme glede tega dejstva na tožniku.

16. Pritožba zmotno uveljavlja kršitvi 8. člena ZPP in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje pojma operativno urjenje ni utemeljilo v materialnem pravu. Gre za izvajanje urjenja zaradi operativnih priprav - soočanje s položaji, ki omogočajo kar najbolj natančno posnemanje pogojev, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede. Obrazložitev izpodbijanega dela sodbe, ki temelji na dokazni oceni izpovedi prič, je namenjena prav tej utemeljitvi. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje poudarilo ugotovljeno vzpostavljanje kohezije in izgradnjo kolektiva oziroma posnemanje realnih razmer; logistična enota se ves čas prilagaja enoti na usposabljanju. Logistična podpora, katere del je bil tožnik, je bila (neločljivo) povezana z operativnim urjenjem, na katerem so se posnemali pogoji dela, ki bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah. Iz tega razloga bi načrtovanje delovnega časa škodilo dobri izvedbi te dejavnosti, kot je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo v 35. točki obrazložitve (C-742/19, tč. 79). Posledično niso relevantne pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje razmejiti, kdaj je bil tožnik vadbenec, kdaj pa ne (kot pripadnik podporne enote, ki zagotavlja izvedbo operativnega urjenja drugih oseb).

17. Pritožbeno sklicevanje na sodbe Sodišča EU C-529/21 do C-536/21 in C-732/21 do C-738/21 ne vpliva na drugačno presojo, saj se v njih sprejeta stališča ne nanašajo na izjeme, ki veljajo za opravljanje vojaške dejavnosti (C-742/19).

18. Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo, ali se stalna pripravljenost glede vojaških vaj in usposabljanj šteje v delovni čas. Ob poprejšnji ugotovitvi, da narava vaj in terenskih usposabljanj izključuje uporabo Direktive, je v 37. točki obrazložitve sodbe pravilno zaključilo, da v zvezi s tem odrejene stalne pripravljenosti toženka utemeljeno ni vštela v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti (97.e člen ZObr). V izpodbijanem delu sodbe je zato tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

**K pritožbi toženke**

19. Presoja, da v zvezi s stražo ni podana zatrjevana izjema iz 2. alineje prve točke izreka sodbe C-742/19, je utemeljena z ustreznimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da prvostopenjske odločitve ni mogoče preizkusiti (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Prav tako zmotna je pritožbena navedba o kršitvi 8. člena ZPP, ker naj sodišče prve stopnje ne bi dokazno ocenilo izvedenih dokazov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjska dokazna ocena ustreza metodološkemu napotku v navedeni določbi, saj je bila (ne)utemeljenost toženkinih trditev presojana skozi natančno in celovito analizo izpovedi tožnika in prič, pisne izjave A. A., pa tudi listin. Zmotno je tudi pritožbeno uveljavljanje kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Toženka s pavšalnim pritožbenim očitkom te kršitve po vsebini dejansko izpodbija sprejeto dokazno oceno in materialnopravno presojo sodišča prve stopnje.

20. Sodišče prve stopnje je presodilo, da straža ne utemeljuje izključitve uporabe Direktive, zato je v zvezi s tem odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja, utemeljeno štelo v delovni čas tožnika ter posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 (prim. 60. in 64. točko, ki ju izpostavlja pritožba) vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive, zato je bilo sodišče dolžno raziskati, ali je bila takšne narave tudi straža. Zgolj v tem okviru pa je tudi ugotavljalo dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik.

21. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da dokazno breme nosi tisti, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva in ne tisti, ki ga zanika. Ker je bila toženka tista, ki je zatrjevala, da je tožnik v spornem času opravljal delovne naloge, ki so zaradi svoje specifičnosti izvzete iz uporabe Direktive oziroma je bil vključen v posebne dejavnosti, ki uporabi Direktive neizogibno nasprotujejo, je v zvezi s temi trditvami sama nosila dokazno breme, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Zato ne drži pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje nepravično razporedilo dokazno breme v škodo toženke. Zmoten je tudi očitek o sodbi presenečenja, ki ga pritožba povezuje z zatrjevano kršitvijo pravil o dokaznem bremenu. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je (le) v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvena. Česa takega pritožba niti ne zatrjuje.

22. V zvezi s prvostopenjsko presojo, da straža ne utemeljuje izjeme iz 2. alineje prve točke izreka sodbe C-742/19, pritožba zmotno navaja, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali so rotacije možne, ne pa, ali so primerne. Pri tem pritožba zatrjuje, da je teoretično gledano vedno možna rotacija, če se zaposli več vojakov, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da to niso razlogi, iz katerih je izhajalo sodišče prve stopnje. Do vprašanja rotacije se je opredelilo upoštevaje naravo izvajanja straže, prvostopenjske dokazne ocene v tem delu pa ni mogoče razlagati drugače, kot da gre za utemeljitev primernosti sistema rotacij; da je torej na ta način mogoče uresničiti namen straže. V zvezi s tem je neustrezno tudi pritožbeno sklicevanje na sodno prakso, ki obravnava neprimerljive pravne situacije (zadevi VIII Ips 159/2005 in Pdp 908/2002, ki se nanašata na količnik za določitev osnovne plače po prejšnjem plačnem sistemu).

23. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da glede straže niso podane okoliščine za izključitev uporabe Direktive. Temelji na pravilni dokazni oceni, da je straža redna dejavnost SV, ki se je izvajala kontinuirano na številnih vojaških objektih po državi, načrtovana je bila vnaprej in je pomenila običajno službo v mirnem času, brez posebnosti. Te presoje ne more ovreči pritožbeno neutemeljeno vztrajanje pri trditvi, da ima straža tako posebno naravo, da je ni mogoče šteti za običajno službo. Neprekinjeno stražo je namreč mogoče zagotoviti tudi z rotacijami, saj ni bila ugotovljena nobena okoliščina, ki bi to preprečevala.

24. Prav tako neuspešno je pritožbeno izpostavljanje toženkine navedbe, da imajo rotacije lahko nepopravljive posledice. Toženka se je v zvezi s tem le pavšalno sklicevala na različne dejavnike tveganja in možnost izrednih dogodkov. Sicer pa te okoliščine na zaključek o primernosti rotacij nimajo nobenega vpliva, saj četudi bi bilo določeno vojaško dejavnost mogoče bolj učinkovito izvesti v sistemu pripravljenosti, kar naj bi izhajalo iz izpovedi B. B. in pisne izjave A. A., to še ne pomeni, da je ni mogoče izvesti tudi na drug način (rotacija), ki omogoča spoštovanje Direktive. Pri tem je toženkina trditev, da obstaja potreba po naraščanju sil, ki je ni mogoče zagotoviti brez odrejene pripravljenosti, ostala zgolj na ravni pavšalnega zatrjevanja, prav tako njena trditev, da je s spremembo režima varovanja nemogoče zavarovati objekt v primeru potrebe po obrambi.

25. Zmotna je pritožbena navedba o neprimernem prvostopenjskem sklicevanju na sodbo VIII Ips 196/2018. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se zadeva VIII Ips 196/2018 nanaša na plačilo stalne pripravljenosti vojaške osebe in gre torej za enako pravno podlago kot v tem sporu, zato bi bil spregled te sodne odločbe s strani sodišča prve stopnje neutemeljen. Sicer pa je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo z dejanskimi razlogi, ki jih je ugotovilo v tem sporu.

26. Pritožba zmotno navaja, da varovanje vojaškega objekta C. (skladišča, v katerem se hranijo minsko eksplozivna sredstva - strelivo) predstavlja izjemo iz 2. alineje prve točke izreka sodbe C-742/19. Ta izjema se nanaša na posebne dejavnosti, za katere sistem (dnevne) rotacije ni primeren. To velja za dejavnosti, ki jih opravljajo pripadniki oboroženih sil, ki jih zaradi njihove visoke usposobljenosti ali izjemne občutljivosti nalog, ki so jim dodeljene, lahko le z veliko težavo nadomestijo drugi pripadniki oboroženih sil s sistemom rotacije, ki bi omogočal, da se hkrati zagotovita spoštovanje maksimalnega delovnega časa in časa počitka, določenih z Direktivo, ter dobro izpolnjevanje bistvenih nalog, ki so jim zaupane (C-742/19, tč. 75 in 76). V primeru straže (varovanja vojaškega objekta C.) ni šlo za primer delovanja le visoko sposobnih vojakov, specialnih enot ali nalog izjemne občutljivosti. Obstoj izjeme tudi ne more biti pogojen z okoliščino, kolikšna je razdalja med krajem, iz katerega se vozi vojak na varovanje objekta, in krajem tega objekta oziroma umeščenostjo izven urbanih središč, dostopnostjo, trajanjem primopredaje ipd. - pri navedenih okoliščinah gre dejansko za vprašanje, povezano s problematiko ustrezne organizacije delovnega procesa, ne pa posebno naravo vojaške dejavnosti, ki edina pogojuje obstoj izjeme. Zato je treba v zvezi s tem delom odrejeno pripravljenost tožnika šteti v delovni čas.

27. Ker glede na vse obrazloženo s pritožbama uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

28. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato krijeta sami vsaka svoje stroške pritožb (prva odstavka 154. člena ZPP in 165. člena ZPP). Toženka krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ni bistveno pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in ni bil za pravdo potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).