Jedro

Tožeča stranka je bila v celotnem obravnavanem obdobju od prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki do ponovne zaposlitve pri novem delodajalcu obvezno zavarovana iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti, ki je nastalo na podlagi samega zakona v trenutku, ko tožeča stranka, ki je bila kot samostojni podjetnik vpisana v Poslovnem registru Slovenije, ni bila (več) zavarovana na podlagi delovnega razmerja. Zato ji za to obdobje ni mogoče priznati delovnega razmerja, saj bi s tem imela priznano dvojno zavarovanje.

Ob izpolnjenih pogojih lahko pride do spremembe statusa zavarovanca zaradi spremenjene podlage zavarovanja le za naprej, z izdajo ustrezne odločbe.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - delno spremeni v prvem odstavku točke I izreka tako, da se v tem delu na novo glasi: „I/1. Ugotovi se, da delovno razmerje tožeči stranki pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane 1. 4. 2010 in je trajalo do 18. 4. 2010. Višji tožbeni zahtevek (za trajanje delovnega razmerja od 19. 4. 2010 do 3. 3. 2013), se zavrne.“ - spremeni v prvem odstavku točke II izreka, točki III, IV in V izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 6. 2009, od 19. 4. 2010 do 3. 3. 2013, in jo je dolžna za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v vsa zavarovanja, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki: - obračunati bruto plačo za april 2010 v znesku 4.255,35 EUR, od tega zneska plačati pripadajoče davke in prispevke in tožeči stranki nakazati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 13. 5. 2010 dalje do plačila; - obračunati bruto plačo za maj 2010 v znesku 9.362,25 EUR, od tega zneska plačati pripadajoče davke in prispevke in tožeči stranki nakazati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. 6. 2010 dalje do plačila; - obračunati bruto plačo za junij 2010 v znesku 9.362,25 EUR, od tega zneska plačati pripadajoče davke in prispevke in tožeči stranki nakazati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 13. 7. 2010 dalje do plačila; - obračunati bruto plačo za julij 2010 v znesku 9.362,25 EUR, od tega zneska plačati pripadajoče davke in prispevke in tožeči stranki nakazati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12. 8. 2010 dalje do plačila; - obračunati bruto plačo za avgust 2010 v znesku 9.362,25 EUR, od tega zneska plačati pripadajoče davke in prispevke in tožeči stranki nakazati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. 9. 2010 dalje do plačila; - obračunati bruto plačo za september 2010 v znesku 9.362,25 EUR, od tega zneska plačati pripadajoče davke in prispevke in tožeči stranki nakazati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 13. 10. 2010 dalje do plačila; - obračunati bruto plačo za oktober 2010 v znesku 9.362,25 EUR, od tega zneska plačati pripadajoče davke in prispevke in tožeči stranki nakazati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12. 11. 2010 dalje do plačila; - obračunati bruto plačo za november 2010 v znesku 9.405,00 EUR, od tega zneska plačati pripadajoče davke in prispevke in tožeči stranki nakazati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. 12. 2010 dalje do plačila; - obračunati bruto plačo za december 2010 v znesku 9.405,00 EUR, od tega zneska plačati pripadajoče davke in prispevke in tožeči stranki nakazati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 13. 1. 2011 dalje do plačila; - obračunati bruto plačo za januar 2011 v znesku 9.405,00 EUR, od tega zneska plačati pripadajoče davke in prispevke in tožeči stranki nakazati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12. 2. 2011 dalje do plačila; - obračunati bruto plačo za februar 2011 v znesku 9.405,00 EUR, od tega zneska plačati pripadajoče davke in prispevke in tožeči stranki nakazati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. 3. 2011 dalje do plačila; - obračunati bruto plačo za marec 2011 v znesku 9.405,00 EUR, od tega zneska plačati pripadajoče davke in prispevke in tožeči stranki nakazati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12. 4. 2011 dalje do plačila; - obračunati bruto plačo za april 2011 v znesku 9.405,00 EUR, od tega zneska plačati pripadajoče davke in prispevke in tožeči stranki nakazati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12. 5. 2011 dalje do plačila; - obračunati bruto plačo za maj 2011 v znesku 9.405,00 EUR, od tega zneska plačati pripadajoče davke in prispevke in tožeči stranki nakazati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. 6. 2011 dalje do plačila; - obračunati bruto plačo za junij 2011 v znesku 9.405,00 EUR, od tega zneska plačati pripadajoče davke in prispevke in tožeči stranki nakazati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 13. 7. 2011 dalje do plačila; - obračunati bruto plačo pa julij 2011 v znesku 9.405,00 EUR, od tega zneska plačati pripadajoče davke in prispevke in tožeči stranki nakazati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. 8. 2011 dalje do plačila; - obračunati bruto plačo za avgust 2011 v znesku 9.405,00 EUR, od tega zneska plačati pripadajoče davke in prispevke in tožeči stranki nakazati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 13. 9. 2011 dalje do plačila; - obračunati bruto plačo za september 2011 v znesku 9.405,00 EUR, od tega zneska plačati pripadajoče davke in prispevke in tožeči stranki nakazati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 13. 10. 2011 dalje do plačila; - obračunati bruto plačo za oktober 2011 v znesku 9.405,00 EUR, od tega zneska plačati pripadajoče davke in prispevke in tožeči stranki nakazati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12. 11. 2011 dalje do plačila; - obračunati bruto plačo za november 2011 v znesku 9.447,75 EUR, od tega zneska plačati pripadajoče davke in prispevke in tožeči stranki nakazati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12. 12. 2011 dalje do plačila; - obračunati bruto plačo za december 2011 v znesku 9.447,75 EUR, od tega zneska plačati pripadajoče davke in prispevke in tožeči stranki nakazati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12. 1. 2012 dalje do plačila; - obračunati bruto plačo za januar 2012 v znesku 9.447,75 EUR, od tega zneska plačati pripadajoče davke in prispevke in tožeči stranki nakazati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 14. 2. 2012 dalje do plačila; - obračunati bruto plačo za februar 2012 v znesku 9.447,75 EUR, od tega zneska plačati pripadajoče davke in prispevke in tožeči stranki nakazati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 13. 3. 2012 dalje do plačila; - obračunati bruto plačo za marec 2012 v znesku 9.447,75 EUR, od tega zneska plačati pripadajoče davke in prispevke in tožeči stranki nakazati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 13. 4. 2012 dalje do plačila; - obračunati bruto plačo za april 2012 v znesku 9.447,75 EUR, od tega zneska plačati pripadajoče davke in prispevke in tožeči stranki nakazati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. 5. 2012 dalje do plačila; - obračunati bruto plačo pa maj 2012 v znesku 9.447,75 EUR, od tega zneska plačati pripadajoče davke in prispevke in tožeči stranki nakazati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 13. 6. 2012 dalje do plačila; - obračunati bruto plačo za junij 2012 v znesku 9.447,75 EUR, od tega zneska plačati pripadajoče davke in prispevke in tožeči stranki nakazati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12. 7. 2012 dalje do plačila; - obračunati bruto plačo za julij 2012 v znesku 9.447,75 EUR, od tega zneska plačati pripadajoče davke in prispevke in tožeči stranki nakazati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. 8. 2012 dalje do plačila; - obračunati bruto plačo za avgust 2012 v znesku 9.447,75 EUR, od tega zneska plačati pripadajoče davke in prispevke in tožeči stranki nakazati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12. 9. 2012 dalje do plačila; - obračunati bruto plačo za september 2012 v znesku 9.447,75 EUR, od tega zneska plačati pripadajoče davke in prispevke in tožeči stranki nakazati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. 10. 2012 dalje do plačila; - obračunati bruto plačo za oktober 2012 v znesku 9.447,75 EUR, od tega zneska plačati pripadajoče davke in prispevke in tožeči stranki nakazati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 14. 11. 2012 dalje do plačila; - obračunati bruto plačo za november 2012 v znesku 9.490,50 EUR, od tega zneska plačati pripadajoče davke in prispevke in tožeči stranki nakazati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 13. 12. 2012 dalje do plačila; - obračunati bruto plačo za december 2012 v znesku 9.490,50 EUR, od tega zneska plačati pripadajoče davke in prispevke in tožeči stranki nakazati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12. 1. 2013 dalje do plačila; - obračunati bruto plačo za januar 2013 v znesku 9.447,75 EUR, od tega zneska plačati pripadajoče davke in prispevke in tožeči stranki nakazati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 14. 2. 2013 dalje do plačila; - obračunati bruto plačo za februar 2013 v znesku 9.447,75 EUR, od tega zneska plačati pripadajoče davke in prispevke in tožeči stranki nakazati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 13. 3. 2013 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki od dneva prenehanja delovnega razmerja in do 3. 3. 2013 priznati in izplačati vse druge pravice in denarne zahtevke iz delovnega razmerja, v roku 8 dni.

V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje od 1. 3. 2013 do 3. 3. 2013 obračunati bruto plačo po pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 6. 2009, od tega zneska plačati pripadajoče davke in prispevke in ji plačati neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti mesečnega zneska do plačila, in ji priznati in izplačati vse druge pravice in denarne zahtevke iz delovnega razmerja, v roku 8 dni.“ V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane dne 1. 4. 2010, ampak je trajalo od 19. 4. 2010 do 3. 3. 2013 (prvi odstavek točke I izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (drugi odstavek točke I izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 6. 2009 od 19. 4. 2010 do 3. 3. 2013 in jo je dolžna za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v vsa zavarovanja v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (prvi odstavek točke II izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (drugi odstavek točke II izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati bruto plačo za mesece od aprila 2010 do vključno februarja 2013, v zneskih, kot so razvidni iz izreka sodbe, od teh zneskov plačati pripadajoče davke in prispevke ter tožeči stranki nakazati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kakor tečejo od posameznega mesečnega zneska dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (točka III izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki od dneva prenehanja delovnega razmerja in do 3. 3. 2013 priznati in izplačati vse druge pravice in denarne zahtevke iz delovnega razmerja, v roku 8 dni (točka IV izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za obdobje od 1. 3. 2013 do 3. 3. 2013 obračunati bruto plače po pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 6. 2009, od tega zneska plačati pripadajoče davke in prispevke in ji izplačati neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti mesečnega zneska do plačila, ji priznati in izplačati vse druge pravice in denarne zahtevke iz delovnega razmerja, v roku 8 dni (točka V izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati odškodnino v višini 28.086,75 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisane dajatve in tožeči stranki nakazati neto znesek, v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (prvi odstavek točke VI izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (drugi odstavek točke VI izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 5.411,52 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (točka VII izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se je pritožila zoper zavrnilni del sodbe v I., II., IV., V. in VI. točki sodbe ter zoper VII. točko sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in I., II., IV., V. in VI. točko izreka sodbe spremeni tako, kot je zahtevala v tožbi, oziroma v modifikaciji tožbenega zahtevka ter toženi stranki naloži v plačilo dodatne stroške pravdnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Glede odločitve v I. II. IV. in V. točki izreka sodbe navaja, da ni pravilna in zakonita odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožeči stranki priznalo pravice samo do 3. 3. 2013. Določba 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) ne daje zakonske podlage za takšno odločitev, saj določa, da lahko sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja najdlje do dneva odločitve sodišča prve stopnje. To določilo oziroma besedo „najdlje“ je treba razlagati tako, da sodišče ne sme ugotoviti trajanja delovnega razmerja na kasnejši datum, npr. po pravnomočnosti odločitve sodišča. Sodišče nima pooblastila, da ugotovi, da je delovno razmerje trajalo do datuma, ki je pred datumom zadnje obravnave, na kateri sprejme odločitev, saj je takšna odločitev v škodo delavca in predstavlja „nagrado“ delodajalcu. Tožeča stranka se zaveda, da nima pravice zahtevati vzpostavitve delovnega razmerja do 22. 3. 2013, ker se je 3. 3. 2013 zaposlila pri drugem delodajalcu in to sporočila sodišču, ima pa pravico, da ji tožena stranka obračuna in izplača razliko v plači od 4. 3. 2013 do 22. 3. 2013 ter druge pravice, ki ji gredo iz tega naslova. Sprašuje se, v kakšnem položaju bi bila tožeča stranka, če bi si npr. zaposlitev našla 1. 9. 2010, ali bi potem imela pravico tudi od tožene stranke zahtevati plačo samo do 31. 8. 2010. Zato je za svoje aktivno iskanje druge zaposlitve kaznovana. Ne strinja z višino prisojene odškodnine po 118. členu ZDR. Meni, da je odškodnina prenizka ter da je treba izhajati iz dejstva, da je odškodnina določena namesto reintegracije. V primeru reintegracije bi bila obveznost tožene stranke bistveno večja, saj bi morala tožečo stranko pozvati nazaj na delo, pri čemer bi se štelo, da ima tožeča stranka delovno razmerje za nedoločen čas. Tožeči stranki bi morala obračunati in plačevati plačo po pogodbi o zaposlitvi in druge pravice iz delovnega razmerja. Ponovno bi oživela pogodba o zaposlitvi z dne 3. 6. 2009, skupaj z vsemi pravicami in obveznostmi. Če bi se tožena stranka po reintegraciji ponovno odločila, da pogodbo odpove, bi imela tožeča stranka na podlagi ponovno veljavne pogodbe z dne 3. 6. 2009 v primeru razporeditve na drugo delovno mesto, v skladu s 3. odstavkom 10. člena pogodbe, pravico še 6 mesecev prejemati plačo, kakršno je prejemala pred razrešitvijo, po tem obdobju pa plača ne bi smela biti nižja od 5.400,00 EUR bruto. To pomeni, da bi tožeča stranka v primeru ponovne odpovedi še najmanj 6 mesecev prejemala enako plačo, kar pomeni, da bi ji morala pripasti tudi odškodnina po 118. členu ZDR najmanj v višini 6 mesečnih plač. Res je, da je eno izmed temeljnih načel Obligacijskega zakonika (OZ) načelo, da mora delavec zmanjševati škodo oziroma se vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugim povzročati škodo, v konkurenci dveh načel pa ima v delovnem pravu prednost načelo prepovedi škode pred načelom prizadevanja zmanjševanja škode. Ni krivda tožeče stranke, da je iskala zaposlitev in o tem predložila ustrezno dokumentacijo. Tožeča stranka ne bi bila prisiljena iskati nove zaposlitve, če ji tožena stranka ne bi nezakonito odpovedala pogodbe o zaposlitvi, zato je krivda na strani tožene stranke. Ne strinja se tudi z odločitvijo o stroških postopka, saj meni, da ji ponovno pripada nagrada za postopek ter nagrada za narok v novem sojenju.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in sicer zoper točke I/1, II/1, III, IV, V, VI/1 in VII. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je nesprejemljivo stališče sodišča prve stopnje, da je tožeči stranki za celotno obdobje, za katerega ji je z izpodbijano sodbo priznano delovno razmerje, priznalo pravico do plače in vse druge pravice, kakršne bi ji šle po pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 6. 2009. Pogodba o zaposlitvi je bila namreč sklenjena za opravljanje dela na delovnem mestu član uprave, za kar je pogoj, da ima delavec tudi dejansko funkcijo člana uprave. Zato že po svoji naravi ne more biti sklenjena za nedoločen čas, pač pa je njeno določilo mogoče upoštevati le za določen čas in sicer za čas dejanskega opravljanja funkcije člana uprave. Pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo pravdni stranki sklenili 3. 6. 2009, tako na noben način ni mogoče šteti kot pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, pač pa le pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ki je z dnem, ko je tožeči stranki mandat člana uprave prenehal, že sama po sebi prenehala veljati. Upoštevajoč to dejstvo, torej omejeno trajanje pogodbe o zaposlitvi le za čas trajanja funkcije člana uprave, tožeči stranki pravic, ki ji jih daje ta pogodba o zaposlitvi, ni mogoče priznati za celotno obdobje nezakonitega prenehanja, še posebej upoštevajoč dejstvo, da je s funkcije člana uprave odstopila po lastni volji s podajo odstopne izjave z dne 15. 10. 2009, na podlagi katere ji je mandat z dne 23. 10. 2009 tudi prenehal. Tožena stranka ji je še šest mesecev po prenehanju funkcije izplačevala plačo iz te pogodbe o zaposlitvi, kjer je imela tožeča stranka tako pravico določeno v sami pogodbi o zaposlitvi. Glede na to, da tožeča stranka tega dela v spornem obdobju ni opravljala in tako tudi ni imela nikakršne odgovornosti, ji pravice do takšne plače sodišče v nobenem primeru ne sme priznati. Če bi ostala zaposlena pri toženi stranki, bi prejemala za svoje delo plačo 1.508,12 EUR bruto, kolikor znaša plača za 27. plačni razred VII. tarifnega razreda pri toženi stranki. Kljub temu, da je na to tožena stranka večkrat opozorila v sojenju pred sodiščem prve stopnje, se sodišče do tega ni opredelilo. Napačno je tudi stališče sodišča, da dejstvo, da je bila tožeča stranka v celotnem spornem obdobju zavarovana kot samostojni podjetnik, kar med strankama ni sporno, sodišče ni upoštevalo, pri čemer je kot razlog za tako odločitev navedlo, da ta status ne vpliva na obseg pravic tožeče stranke, ker je le-tega imela že v času trajanja zaposlitve pri toženi stranki. Dejstvo, da je bila tožeča stranka v spornem obdobju zavarovana kot samostojni podjetnik in je tudi dejansko opravljala dejavnost, je bistvenega pomena za obseg pravic, ki jih sodišče tožeči stranki lahko prizna iz naslova s to sodbo vzpostavljenega razmerja pri toženi stranki. Status samostojnega podjetnika namreč predstavlja podlago za zavarovanje tožeče stranke iz naslova socialnih zavarovanj v spornem obdobju in ji zato na podlagi delovnega razmerja zavarovanje naknadno ni mogoče vzpostaviti na način, kakor je to sodišče z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki. Prav tako meni, da bi moralo sodišče pridobiti ustrezne podatke o dohodkih tožeče stranke iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti, pri čemer tožena stranka opozarja, da tožeča stranka v postopku ni izjavila, da ni prejela nobenih dohodkov, pa četudi bi, je sodišče glede na ugovor tožene stranke to dolžno preveriti in zahtevati uradne podatke oziroma potrdila. Tudi če bi držalo, da je bilo zavarovanje iz naslova opravljanja dejavnosti samostojnega podjetnika njena edina možnost, bi moralo sodišče to okoliščino upoštevati. Ugovarja tudi višini odškodnine po 118. členu ZDR, saj meni, da je le-ta absolutno pretirana. Finančne situacije, v kateri se je tožeča stranka znašla po prenehanju delovnega razmerja, ni mogoče upoštevati kot kriterija za njeno odmero, saj gre za specifično odškodnino, ki ni namenjena oziroma utemeljena na škodi, ki jo delavec utrpi zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ampak za odmeno namesto vrnitve delavca na delo. Tudi sicer ob upoštevanju dejstev in okoliščin, ki jih je sodišče upoštevalo pri odmeri, kratek čas zaposlitve pri toženi stranki, njena starost, izobrazba in izkušnje, ni mogoče kot primerne šteti odškodnine v znesku 28.086,75 EUR. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da bi si tožeča stranka glede na svoje sposobnosti in izobrazbo zaposlitev lahko našla že bistveno prej, v kolikor bi si zato res prizadevala, prav tako pa ni izkazala, da bi si po prenehanju aktivno iskala zaposlitev. Zgolj navedbe in nekaj prošenj kažejo nasprotno, saj je iz njih razvidno, da je tožeča stranka prošnje poslala šele konec marca 2011, torej skoraj eno leto po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki. Pri toženi stranki je bila zaposlena manj kot eno leto, je dobro situirana, saj je v času zaposlitve pri toženi stranki zaslužila več kot marsikateri delavec v mnogo daljšem obdobju, prejela pa je tudi odpravnino v višini 56.323,26 EUR. Priglaša stroške pritožbe.

Stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke, predlagali njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanih delov sodbe sodišča prve stopnje. Priglasili sta stroške odgovorov na pritožbi.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. I Pd 641/2010 z dne 26. 1. 2011 zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki dne 1. 4. 2010. Hkrati je zavrnilo zahtevek za priznanje delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi za člana uprave z dne 3. 6. 2009 ter za priznanje in izplačilo denarnih pravic na tej podlagi in vrnitev tožeče stranke na delo ter plačilo stroškov postopka. Presodilo je, da je bila, glede na odpoklic tožeče stranke s funkcije člana uprave s strani nadzornega sveta tožene stranke, tožeči stranki pogodba o zaposlitvi na tej funkciji zakonito odpovedana iz razloga nesposobnosti, da je bila ob tem tožeči stranki ponudena nova pogodba za ustrezno zaposlitev, ki pa je tožeča stranka ni sprejela in ji je zato delovno razmerje pri toženi stranki zakonito prenehalo. Sodišče druge stopnje se je v sodbi opr. št. Pdp 556/2011 z dne 24. 11. 2011 strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper navedeno sodbo je tožeča stranka vložila revizijo. Vrhovno sodišče RS je s sodbo in sklepom opr. št. VIII Ips 77/2012 z dne 5. 11. 2012 reviziji ugodilo in sodbi sodišča druge in prve stopnje glede zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki 1. 4. 2010. V preostalem je sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem sojenju je tožeča stranka s pripravljalno vlogo z dne 11. 3. 2013 modificirala tožbeni zahtevek tako, da ni več uveljavljala reintegracije, temveč sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z dnem odločitve sodišča prve stopnje ter odškodnino po 118. členu ZDR v višini 18 mesečnih plač v znesku 166.591,08 EUR. Uveljavljala je tudi zahtevek za plačilo nadomestila plače za čas od aprila 2010 do februarja 2013 ter vse druge pravice in denarne zahtevke iz delovnega razmerja.

K pritožbi tožene stranke: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela tožeča stranka v času razrešitve z mesta člana uprave tožene stranke in ima še sedaj status samostojnega podjetnika posameznika - A. s.p.. Ta ugotovitev sodišča prve stopnje je pomembna z vidika priznanja pravic iz delovnega razmerja za čas od prenehanja delovnega razmerja tožeče stranke pri toženi stranki do nove zaposlitve tožeče stranke v B. d.d. z dnem 4. 3. 2013. Status samostojnega podjetnika, ki ga fizična oseba pridobi na podlagi določb 71. do 75. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 42/2006, s spremembami; ZGD-1), po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ni izključeval in omejeval pravic tožeče stranke iz delovnega razmerja pri toženi stranki. Vendar pa sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno zaključi, da status samostojnega podjetnika ne more omejevati pravic tožeče stranke tudi v času po (sicer nezakonitem) prenehanju delovnega razmerja.

V skladu s prvim odstavkom 17. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, 106/1999, s spremembami; ZPIZ-1), ki je veljal v času, ko je tožeči stranki prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, se šteje, da samozaposleni (to je tudi samostojni podjetnik - prim. 15. člen ZPIZ-1) opravlja samostojno dejavnost kot edini poklic, če ni v delovnem razmerju, ne opravlja druge dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan, ali ni na šolanju. Po določbi drugega odstavka 17. člena ZPIZ-1 pa zavarovanci opravljajo samostojno dejavnost kot glavni poklic, če so v delovnem razmerju s polovico ali manj kot polovico polnega delovnega časa in niso na šolanju.

Dokler je bila tožeča stranka v delovnem razmerju, se torej ni štelo, da opravlja samostojno dejavnost kot edini in glavni poklic, zato ni bila obvezno zavarovana iz tega naslova, temveč iz naslova delovnega razmerja pri toženi stranki po prvem odstavku 13. člena ZPIZ-1. Tedaj se namreč, kot je pojasnjeno, v skladu z določbo 17. člena ni štelo, da opravlja samostojno dejavnost kot edini in glavni poklic. Po prenehanju delovnega razmerja pa je na podlagi določbe 17. člena ZPIZ-1 nastal pravni položaj, ko se šteje, da tožeča stranka opravlja dejavnost kot svoj edini in glavni poklic v Republiki Sloveniji, ker ima status samostojnega podjetnika in ni obvezno zavarovan na drugi pravni podlagi, posledično pa torej po samem zakonu nastane (15. členu ZPIZ-1) dolžnost obveznega zavarovanja samostojnega podjetnika. Tožeča stranka ni zatrjevala, da v vmesnem času ne bi bila zavarovana iz tega naslova. Trdila je le, da v tem obdobju ni pridobivala nobenih prihodkov. To pa za odločitev o trajanju delovnega razmerja ni odločilno. Bistveno je, da je bila tožeča stranka v celotnem obravnavanem obdobju od prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki do ponovne zaposlitve pri novem delodajalcu obvezno zavarovana iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti, ki je nastalo na podlagi samega zakona v trenutku, ko tožeča stranka, ki je bila kot samostojni podjetnik vpisana v Poslovnem registru Slovenije, ni bila (več) zavarovana na podlagi delovnega razmerja. Zato ji za to obdobje ni mogoče priznati delovnega razmerja, saj bi s tem imela priznano dvojno zavarovanje.

Zavarovalna doba je po določbi 8. člena ZPIZ-1 obdobje, ko je bil zavarovanec vključen v obvezno ali prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obdobja, za katera so bili plačani prispevki. Kot je že zgoraj navedeno, je za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 19. 4. 2010 do 3. 3. 2013 odločilno, da je bila od 19. 4. 2010 tožeča stranka ex-lege zavarovana po drugi pravni podlagi (pa čeprav je do tega obveznega zavarovanja prišlo na podlagi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi). V obvezno zavarovanje tožeče stranke iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti za nazaj ni dopustno posegati, saj lahko, ob izpolnjenih pogojih, pride do spremembe statusa zavarovanca zaradi spremenjene podlage zavarovanja le za naprej (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 254/2009 z dne 18. 4. 2011). Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo ter delno spremenilo točko I izreka sodbe tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za ugotovitev delovnega razmerja za čas od 19. 4. 2010 do 3. 3. 2013 (5. alinea 358. člena ZPP), saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, le zmotno je uporabilo materialno pravo.

Odločitev, ko je zavrnjen tožbeni zahtevek za priznanje delovnega razmerja za čas od 19. 4. 2010 do 3. 3. 2013, pomeni, da je pogodba o zaposlitvi sodno razvezana z 18. 4. 2010 in ne šele z 3. 3. 2013, kot je to odločilo sodišče prve stopnje. Glede na ugotovitev, da je bila tožeča stranka od 19. 4. 2010 zaposlena kot samostojni podjetnik, ji ni mogoče priznati delovnega razmerja od 19. 4. 2010 dalje, saj delavec istočasno ne more biti v dveh delovnih razmerjih. Trajanje delovnega razmerja ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi je v primeru, ko se delavec zaposli drugje, torej mogoče delavcu priznati le do eventualne zaposlitve pri novem delodajalcu. Tožeči stranki glede na obrazloženo ni mogoče priznati delovnega razmerja za čas od 19. 4. 2010 dalje. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi tožene stranke ter odločitev v točki I/1 tudi v ugotovitvenem delu zahtevka spremenilo tako, da je delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki trajalo do 18. 4. 2010 (in ne tudi od 19. 4. 2010 do 3. 3. 2013, kot je to odločilo sodišče prve stopnje). S tem je pritožbeno sodišče spremenilo datum sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, ki je torej razvezana z istim dnem, kot je tožeči stranki pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje, torej z 18. 4. 2010. Pritožbeno sodišče pa ni ugodilo pritožbi tožene stranke zoper odločitev v prvem odstavku točke I izreka (ki je v celoti pod pritožbo), po katerem delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane 1. 4. 2010. Odločitev v točki I/1, po kateri delovno razmerje tožeči stranki ni prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane dne 1. 4. 2010, le z drugimi besedami povzema (že) pravnomočno odločitev, da tožeči stranki ni zakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Zato je ta del odločitve pravilen in zakonit, ter je bilo treba pritožbo tožene stranke v tem delu zavrniti kot neutemeljeno in potrditi nespremenjeni del prvega odstavka točke I izreka (353. člen ZPP).

Glede na navedeno stališče je pritožbeno sodišče ugodilo tudi pritožbi tožene stranke zoper odločitev v prvem odstavku točke II izreka, po katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 6. 2009, od 19. 4. 2010 do 3. 3. 2013 in jo je dolžna za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v vsa zavarovanja v roku 8 dni, da ne bo izvršbe ter sodbo v tem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo.

V primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi je morebitna manjša plača pri drugem delodajalcu lahko le eden od kriterijev za določitev višine odškodnine, kar je bilo, kot je navedeno v nadaljevanju, v zadostni meri upoštevano pri odmeri odškodnine, ki pripada tožeči stranki po 118. členu ZDR. Tožeča stranka je imela izbiro: vrnitev na delo k toženi stranki in bi bila v tem primeru upravičena do razlike v plači (brez odškodnine po 118. členu ZDR) ali pa sodno razvezo z odškodnino, pri kateri se nižja plača pri drugem delodajalcu upošteva le kot kriterij za določitev višine odškodnine (takšno stališče je npr. Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbi opr. št. VIII Ips 98/2012 z dne 5. 2. 2013). Tožeča stranka je izbrala drugo možnost, saj je v novem sojenju tožbeni zahtevek spremenila tako, da je namesto reintegracije uveljavljala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ter odškodnino po 118. členu ZDR. To pa ob dejstvu, da ji zaradi obveznega zavarovanja na podlagi samostojnega opravljanja dejavnosti ni mogoče za čas po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja priznati delovnega razmerja pri toženi stranki do zaposlitve pri drugem delodajalcu, pomeni, da tožeča stranka ni upravičena do vtoževanega nadomestila plače za čas od prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki do zaposlitve pri novem delodajalcu. Ker je tožeča stranka upravičena (le) do odškodnine po 118. členu ZDR, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke tudi glede odločitve v točkah III, IV in V izreka ter v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, kot izhaja iz točk III, IV in V izreka, torej za plačilo nadomestila plače za čas od aprila 2010 do vključno februarja 2013, priznanje vseh drugih pravic in denarnih zahtevkov iz delovnega razmerja od dneva prenehanja delovnega razmerja do 3. 3. 2013 ter obračun bruto plače za obdobje od 1. 3. 2013 do 3. 3. 2013 po pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 6. 2009, odvod davkov in prispevkov in plačilo pripadajoče neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter za priznanje in izplačilo vseh drugih pravice in denarnih zahtevkov iz delovnega razmerja.

Glede na takšno odločitev se sodišče druge stopnje ni posebej opredeljevalo do pritožbenih navedb tožene stranke, da bi imela tožeča stranka pri toženi stranki po prenehanju mandata bistveno manjšo plačo, oziroma da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo prihodkov tožeče stranke v času po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja. Tudi sicer tožena stranka ni podala ustreznega dokaznega predloga v tej smeri, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, vendar je glede na navedeno to nebistveno za odločitev v obravnavani zadevi.

K pritožbi tožeče stranke: Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe v točkah I., II., IV., V. iz razloga, ker ji sodišče prve stopnje ni priznalo razlike v plači za čas tudi od 4. 3. 2013 do 22. 3. 2013 oziroma druge pravice, ki ji gredo za ta čas. Sprašuje se, v kakšnem položaju bi bila, če bi si zaposlitev našla prej ter opozarja, da je s takšno odločitvijo sodišče prve stopnje tožečo stranko kaznovalo zaradi njenega aktivnega iskanja druge zaposlitve oziroma toženo stranko nagradilo. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so glede na zgoraj predstavljeno stališče, po katerem je tožeča stranka upravičena le do odškodnine po 118. členu ZDR, tovrstne pritožbene navedbe neutemeljene. Tožeči stranki sploh ni mogoče priznati delovnega razmerja za čas po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, zato tudi ni bistveno, da sodišče prve stopnje tožeči stranki ni priznalo pravic iz delovnega razmerja za čas od zaposlitve pri novem delodajalcu (4. 3. 2013) do dneva odločitve sodišča prve stopnje (22. 3. 2013). Pri tem pritožbeno sodišče le dodaja, da bi bila odločitev sodišča prve stopnje (ko je tožeči stranki priznalo delovno razmerje do zaposlitve v B. d.d. z dnem 4. 3. 2013) sicer pravilna in zakonita, v kolikor tožeča stranka že ne bi bila v spornem obdobju zaposlena kot samostojni podjetnik. Ker je pritožbeno sodišče razsodilo, da je pogodba o zaposlitvi sodno razvezana z 18. 4. 2010, pritožba v tem delu ni utemeljena.

Neutemeljena je tudi pritožba tožeče stranke zoper odločitev v drugem odstavku točke VI izreka, torej zoper zavrnitev tožbenega zahtevka glede odškodnine po 118. členu ZDR, kolikor presega prisojeni znesek odškodnine v višini 28.086,75 EUR bruto, oziroma neto po odvodu predpisanih dajatev. Ker se razlogi sodbe sodišča druge stopnje glede odločitve o pritožbi tožeče stranke nujno nanašajo tudi na pritožbo tožene stranke, ki pa se pritožuje zoper ugodilni del sodbe v točki VI izreka, se razlogi sodbe sodišča druge stopnje v tem delu obrazložitve nanašajo tudi na pritožbo tožene stranke.

Pri odškodnini po 118. členu ZDR gre za odškodnino za bodoče ocenjeno škodo v višini od ene od 18 plač, kriterije za njeno odmero pa je oblikovala sodna praksa in se vežejo na skupno delovno dobo delavca, delovno dobo pri delodajalcu, zaposlitvene možnosti delavca, s tem v zvezi pa predvsem njegovo starost, izobrazbo oziroma poklic, zdravstveno stanje, stanje na trgu dela, aktivnost delavca pri iskanju nove zaposlitve, itd. (prim. npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 234/2012 z dne 27. 5. 2013). Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine v višini treh plač tožeče stranke pred prenehanjem delovnega razmerja pravilno upoštevalo, da je bila tožeča stranka zaposlena pri toženi stranki kratek čas, manj kot eno leto. Ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil stara 44 let, kar osebi s takšno starostjo daje možnost za zaposlitev, ima visoko strokovno izobrazbo in magisterij, v času zaposlitve pri toženi stranki pa si je mogla pridobiti tudi poslovodne izkušnje. Vse to je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo tako, da te okoliščine na strani tožeče stranke ne dajo podlage za priznanje višje denarne odškodnine, ne glede na navedbe o denarnih težavah tožeče stranke, ki so nastopile po prenehanju delovnega razmerja. Sodišče je tudi upoštevalo, da je tožeča stranka sedaj zaposlena. Pritožbene navedbe tožeče stranke glede višine plače, ki bi jo imela v primeru, ko bi uveljavljala reintegracijo, niso utemeljene, saj funkcija odškodnine po 118. členu ZDR ni popolna reparacija, torej stanje, kakršno bi bilo, če do odpovedi ne bi prišlo. V zvezi s pritožbo tožene stranke zoper višino odškodnine pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da nižja odškodnina, glede na vse obrazloženo, ne bi bila pravilna. Pri tem ni odločilno, da je tožena stranka tožeči stranki na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma prenehanja mandata člana uprave tožene stranke izplačala odpravnino zaradi razrešitve v višini 56.323,26 EUR. Šlo je za pogodbeno dogovorjeno odpravnino, ki ne more biti odločilni kriterij pri odmeri odškodnine po 118. členu ZDR.

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče v tem delu zavrnilo obe pritožbi in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v točki VI izreka.

Ker je tožeča stranka uspela z zahtevkom za ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in za priznanje odškodnine po 118. členu ZDR, ji je sodišče prve stopnje tudi pravilno in zakonito prisodilo priglašene stroške postopka. Pri tem pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbo tožeče stranke, da ji pripada nagrada za narok in nagrada za postopek tudi za ponovljeno sojenje pojasnjuje, da je z namenom določitve takega sistema nagrajevanja, ki bo odvetnike in stranke spodbujal k čim hitrejši rešitvi spora, v Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) določena le ena nagrada za postopek in ena nagrada za narok. Iz tega razloga tožeča stranka ni upravičena do nagrade za vsak narok posebej, oziroma za postopek, če se sojenje pred sodiščem prve stopnje ponovi, ampak le do ene nagrade za narok, ki zajema vse pred sodiščem prve stopnje opravljene naroke, tudi tiste v novem sojenju, po razveljavitvi prvotne sodbe.

Glede na zgoraj obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe (5. alinea 358. člena ZPP), v preostalem pa pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj v zvezi s tem delom sodbe niso bili podani niti s pritožbama uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi z 154. členom ZPP). Ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, ne glede na uspeh v postopku, v skladu s 5. odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04 in 10/04; ZDSS-1).

Odgovora strank na pritožbo nasprotne stranke nista prispevala k boljši razjasnitvi stvari. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sami krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo, po določbi 3. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP.