Jedro

Tožnik (invalid III. kategorije) na dan nastanka invalidnosti ni dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti (delovna leta), šteto delovna leta kot polna leta. Zato ne izpolnjuje enega od pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 12. 1. 2012 in št. ... z dne 14. 4. 2011 ter da se tožniku prizna pravica do invalidske pokojnine, in podredni tožbeni zahtevek, da se tožniku izplačajo prispevki, plačani v času dela v Republiki Sloveniji.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da sodišče pritožbi ugodi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je invalid od leta 2010 zaradi posledic mentalne bolezni, ima razširjene krvne žile, težko hodi. Tožniku je v Bosni in Hercegovini priznana pravica do invalidske pokojnine. Izpolnjuje pa tudi pogoje za pridobitev invalidske pokojnine v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialne predpise, ker ni upoštevalo starosti tožnika. V kolikor tožnik ne bi izpolnjeval pogojev za pridobitev invalidske pokojnine bi mu morali priznati starostno pokojnino, upoštevaje, da je star 66 let in ima 16 let zavarovalne dobe, od tega 9 let v Sloveniji in 7 let v Bosni in Hercegovini.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje: Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 12. 1. 2012 v zvezi z odločbo prve stopnje št. št. ... z dne 14. 4. 2011, s katerima je bilo dokončno odločeno, da je tožnik zaradi bolezni od 27. 10. 2010 dalje invalid III. kategorije invalidnosti in da nima pravice do invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje je odločalo o tožnikovem tožbenem zahtevku, da se mu prizna pravica do invalidske pokojnine in podrednem tožbenem zahtevku, da se tožniku izplačajo prispevki, plačani v času dela v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje je štelo, da je citirana dokončna odločba toženca pravilna in zakonita ter tožnikov primarni kot tudi podredni tožbeni zahtevek, kot neutemeljen zavrnilo, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Po 67. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, zavarovanec pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije, in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni bila zagotovljena, ker je star nad 50 let, in zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prezaposlitev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska), in to če je invalidnost posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni ne glede na pokojninsko dobo, če je invalidnost posledica poškodbe izven dela ali bolezni pa le pod pogojem, da je zavarovanec ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti (v nadaljnjem besedilu: delovna leta), šteto delovna leta kot polna leta (68. člen ZPIZ-1).

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik dne 17. 6. 2009 pri nosilcu zavarovanja v BIH vložil zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine, ki je bila skupaj z medicinsko dokumentacijo dne 13. 9. 2010 predložena tožencu. Invalidska komisija I. stopnje je dne 27. 10. 2011 podala izvedensko mnenje, po katerem je pri tožniku od 27. 10. 2010 dalje zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, to je razna dela v gradbeništvu. Je pa s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: lahko fizično delo z dvigovanjem in prenašanjem bremen do 10 kg, brez daljše hoje, ne na višini in v območju dovoljenega hrupa. Upoštevaje izvedensko mnenje invalidske komisije I. stopnje z dne 27. 10. 2010 in podatke o tožnikovi skupni pokojninski dobi, ki znaša 8 let, 11 mesecev in 25 dni, od tega 2 meseca in 11 dni v BIH, ostalo pa v RS, je toženec z odločbo št. ... odločil, da je tožnik od 27. 10. 2010 invalid III. kategorije invalidnosti zaradi bolezni in da nima pravice do invalidske pokojnine. Tožnik je proti prvostopenjski odločbi vložil pritožbo, ki jo je toženec upoštevaje izvedensko mnenje komisije II. stopnje z dne 4. 1. 2012 ter podatke o tožnikovi zavarovalni dobi in starosti ob nastanku invalidnosti, z odločbo št. ... z dne 12. 1. 2012, zavrnil. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik dopolnil skupno 8 let, 11 mesecev in 25 dni zavarovalne dobe, od tega 8 let, 9 mesecev in 14 dni v Sloveniji ter 2 meseca in 11 dni v BIH. Navedeno izhaja iz matične evidence zavarovancev tožene stranke in iz potrdila bosanskega nosilca socialnega zavarovanja (obrazec BIH/SI z dne 18. 8. 2010). Tožnik v pritožbi sicer navaja, da naj bi imel dopolnjeno skupaj 16 let zavarovanja, od tega 9 let v Sloveniji in 7 let v BIH, vendar v zvezi s tem ni predložil nobenega dokaza. Tega ni niti zatrjeval v postopku pred sodiščem prve stopnje. Iz odločbe z dne 15. 7. 2010, ki se nahaja v upravnem spisu sicer izhaja, da naj bi imel v Republiki Srbski dopolnjeno še 7 let, 7 mesecev in 20 dni posebne dobe v dvojnem trajanju. Skladno s 3. odstavkom 20. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Uradni list RS, št. 37/2008 – MP (št. 10/2008)) se ta doba lahko upošteva le v dejanskem trajanju, kar pomeni 3 leta, 9 mesecev in 25 dni. Tudi z upoštevanjem navedene dobe tožnik ne izpolnjuje pogoja dopolnjene minimalne pokojninske dobe, kot je ta zahtevana v drugi alineji 68. člena ZPIZ-1. V skladu z navedenim členom zavarovanec, ki izpolnjuje pogoje določene v 67. členu ZPIZ-1, pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica poškodbe izven dela ali bolezni (v konkretnem primeru je invalidnost posledica bolezni, kar med strankama ni sporno) pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti (delovna leta), šteto delovna leta kot polna leta. Tožnik bi glede na datum rojstva 15. 9. 1946 in glede na datum nastanka invalidnosti, tj. 27. 10. 2010 moral imeti skupaj dopolnjeno pokojninsko dobo 14,66 let (64 let - 20 let): 3 = 14,66 let. Sodišče prve stopnje je sicer nepravilno izračunalo, da bi moral dopolniti 21,33 let, kar pa na samo rešitev zadeve ni vplivalo. Ob dejstvu, da je tožnik na dan nastanka invalidnosti tudi z upoštevanjem posebne dobe v dejanskem trajanju ter dobe dopolnjene v Sloveniji in BIH po podatkih obeh nosilcev zavarovanj dopolnil namesto 14,66 let, le 12 let, 11 mesecev in 20 dni, tožnik tudi po stališču pritožbenega sodišča ne izpolnjuje enega od pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in zavrnilo tožbeni zahtevek.

Glede pritožbenega očitka, da bi moral pristojni organ tožniku priznati pravico do starostne pokojnine, če že ni izpolnjeval pogojev za invalidsko pokojnino, pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi odločalo v mejah postavljenega zahtevka in v skladu z določbo 63. člena ZDSS-1 zgolj presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 12. 1. 2012 v zvezi z odločbo prve stopnje št. št. ... z dne 14. 4. 2011, s katerima je bilo dokončno odločeno, da je tožnik zaradi bolezni od 27.10.2010 dalje invalid III. kategorije invalidnosti in da nima pravice do invalidske pokojnine ter odločalo o tožnikovem tožbenem zahtevku, da se mu prizna pravica do invalidske pokojnine.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.