Jedro

Ker je tožnik umaknil tožbo takoj, ko je tožena stranka izpolnila svojo obveznosti iz tožbenega zahtevka, ji ni dolžan povrniti stroškov postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijan del sklepa sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek zaradi umika tožbe tožnika z dne 30. 9. 2009 (1. točka izreka) ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 248,04 EUR, v roku 15-ih dni po prejemu tega sklepa, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila (2. točka izreka).

Zoper 2. točko navedenega sklepa se pravočasno pritožuje tožena stranka zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v 2. točki primarno spremeni tako, da tožniku naloži plačilo toženi stranki nastalih pravdnih stroškov oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep v 2. točki razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča glede stroškov postopka, ker je napačno ocenilo, da je bila tožba v konkretnem primeru potrebna. Tožena stranka meni, da tožba sploh ni bila potrebna. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navedla, da je tožniku ponudila v podpis dogovor o opravljanju povečanega obsega dela z dne 2. 6. 2008. V kolikor bi se tožnik s ponujenim dogovorom o opravljanju povečanega obsega dela strinjal in ga podpisal bi mu tožena stranka že v letu 2008 izplačala ponujen dodatek v višini 100,00 EUR bruto. Tožnik dogovora vse do danes ni podpisal, zato mu je tožena stranka znesek, ki mu je bil z dogovorom ponujen že v letu 2008, izplačala po navodilu Komisije za pritožbe pri Vladi Republike Slovenije, ki je o tem izdala sklep št. ... z dne 7. 10. 2009. Tožnik pa je že pred odločitvijo Komisije za pritožbe pri Vladi Republike Slovenije, ki mu je bila vročena dne 2. 11. 2009, vložil tožbo in sicer že dne 30. 9. 2009. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa med drugim navedlo, da tožena stranka po oceni sodišča ni izkazala, da je izpolnila tožbeni zahtevek tožnika že pred vložitvijo tožbe. To drži, vendar tožena stranka ponujenega zneska 100,00 EUR bruto za vsak mesec dela ni nakazala tožniku zaradi razloga na njegovi strani. Tožnik je bil namreč tisti, ki ni želel podpisati dogovora, tožena stranka pa je menila, da je podpis dogovora podlaga za izplačilo. Šele Komisija za pritožbe pri Vladi Republike Slovenije je s svojo odločitvijo razjasnila določbe na način, da je izplačilo mogoče tudi mimo izrecnega dogovora, v kolikor je bilo delo dejansko opravljeno. Vendar tudi takšna interpretacija organa druge stopnje tožene stranke ne razbremeni tožnika odgovornosti, da je on tisti, ki je povzročil, da mu ponujeni znesek ni bil nakazan že v letu 2008. Tožnik je na podlagi sklepa Komisije za pritožbe pri Vladi Republike Slovenije z dne 7. 10. 2009 prejel po višini povsem enak znesek kot bi ga prejel na podlagi ponujenega dogovora z dne 2. 6. 2008, ki ga ni želel podpisati. Tožnik je torej povsem nepotrebno povzročil pravdne stroške sebi, prav tako pa tudi toženi stranki, zato tožena stranka meni, da je tožnik dolžan povrniti njene stroške postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno, tožniku pa prizna stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijan del sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in je na popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu sklepa pravilno ugotovilo, da je tožnik do povračila stroškov sodnega postopka upravičen, ker je bila tožba v konkretnem primeru potrebna in tožena stranka ni izkazala, da je izpolnila tožbeni zahtevek tožnika že pred vložitvijo tožbe. Iz listin v spisu izhaja, da je tožnik dne 22. 6. 2009 vložil zahtevek za odpravo kršitev, v katerem je od tožene stranke zahteval odločitev, da mu za delo na projektu predsedovanja Republike Slovenije EU prizna dodatek do 75 % osnovne plače javnega uslužbenca (A2). Tožena stranka je zahtevo za odpravo kršitev pravic tožnika s sklepom z dne 26. 6. 2009 zavrnila (A3) in tožnik se je dne 3. 8. 2009 zoper sklep pritožil (A4). Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja je s sklepom z dne 7. 10. 2009 (A5) pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnila in istočasno sklep z dne 26. 6. 2009 po uradni dolžnosti razveljavila, prvostopnemu organu pa naložila, da v roku 15 dni od vročitve sklepa tožniku izda sklep, s katerim mu bo določil višino dodatka in čas, za katerega mu pripada po 1. odstavku 5. člena in po 1. odstavku 4. člena Uredbe o pogojih in višini dodatka za plačilo povečanega obsega dela (Uredba – Ur. l. RS, št. 48/2006). Tožena stranka je nato dne 27. 11. 2009 izdala sklep, s katerim je tožniku priznala dodatek za nadpovprečno obremenjenost in povečan obseg dela (B5), kot ji je bilo naloženo s sklepom komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 7. 10. 2009. Po določbi drugega odstavka 25. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU-UPB3 – Ur. l. RS, št. 63/2007 – uradno prečiščeno besedilo) lahko zahteva javni uslužbenec sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem v 30-ih dneh od vročitve sklepa komisije za pritožbe oziroma od dneva, ko poteče rok za izdajo sklepa komisije za pritožbe. Tako je neutemeljena pritožbena navedba, da tožba ni bila potrebna, saj komisija za pritožbe o pritožbi tožnika ni odločila najkasneje v 30-ih dneh (2. odstavek 39. člena ZJU-UPB3) in je bil tožnik primoran zaradi varovanja svojih koristi vložiti v zakonskem roku tožbo. Tožnik je tako pravočasno vložil tožbo dne 30. 9. 2009. Komisija za pritožbe je sprejela svojo odločitev šele dne 7. 10. 2009, ki je bila vročena tožniku dne 2. 11. 2009, torej po poteku roka za sodno varstvo. Tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izkazala, da je izpolnila tožbeni zahtevek tožnika pred vložitvijo tožbe. Po določbi 1. odstavka 158. člena ZPP mora tožnik, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknil takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Ker je tožnik umaknil tožbo takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek, ni dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka.

Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi, ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožnika pa ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.