Jedro

Postopek, ki teče po napotitvenem sklepu pristojnega inšpektorja, nima povsem samostojnega življenja, temveč je vezan na razlog, zaradi katerega je bil sprožen, to je na postopek izvršbe inšpekcijskega ukrepa. Postopek v zvezi s presojo nesorazmernosti posega inšpekcijskega ukrepa v dom ureja poseben predpis, to je GZ-1, ki določa tudi pogoje za njegovo sprožitev. Šele presoja pristojnega inšpektorja o tem, da predlagatelj ni izkazal dejstev iz tretjega odstavka 104. člena GZ-1, omogoči predlagatelju, da pri okrajnem sodišču (pri čemer je po prvem odstavku 105. člena GZ-1 predviden nepravdni postopek) sproži postopek ugotavljanja nesorazmernosti posega izrečenega ukrepa v predlagateljev dom. To pomeni, da se je že v postopku po 104. členu GZ-1 ugotavljala spornost razmerja med strankama, zato bi bila ponovna obveznost predloga tožnika za mirno rešitev spora med njima nesmiselna. Namen 27. člena ZDOdv je uresničen že s potekom postopka po 104. členu GZ-1, ta postopek pa pomeni ureditev lex specialis v razmerju do predhodnega postopka mirne rešitve spora po določbah 27. člena ZDOdv.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožbo tožnika zavrglo.

2. Zoper ta sklep se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Navaja, da je bila tožba v predmetni zadevi vložena skladno z napotitvenim sklepom Inšpektorata za okolje in prostor, OE ..., številka ..., z dne 20.2.2023, ki je bil izdan tekom upravne izvršbe, vodene na podlagi izvršilnega naslova, ki ga je prav tako izdala tožena stranka. Sklep je napačen, saj je ravno državni organ (tožena stranka) tožnika kot stranko upravne izvršbe izrecno napotil na sprožitev pravde, kar seveda pomeni, da na podlagi predhodne interakcije med strankama v postopku upravne izvršbe več kot očitno mirna rešitev zadeve ni mogoča oziroma je bil poskus mirne rešitve zadeve neuspešen. GZ-1 je tisti, ki je, za primere kot je konkretni, v 4. odstavku 104. člena določil, da mora sodišče izvesti sodno presojo obstoja okoliščin, ki po zakonu omogočajo odlog izvršbe. Ker gre za zakonsko predpisano sodno presojo obstoja okoliščin iz 104. člena GZ-1, se torej pravdne stranke okoli teh okoliščin izven upravne izvršbe, kjer je spor dejansko nastal, seveda ne morejo pogajati. Situacija, ki se obravnava v predmetni pravdni zadevi, torej pomeni izjemo od obveznega predhodnega postopka pred vložitvijo tožbe, zaradi česar je sklep sodišča napačen in v nasprotju z obstoječo sodno prakso (sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 52/2022). Tožba v konkretni zadevi je dejansko nadaljevanje oziroma posledica upravnega izvršilnega postopka, v katerem sta sodelovali obe pravdni stranki in v katerem je bil tožnik napoten na pravdo z vložitvijo tožbe v roku 30 dni in s predložitvijo dokazila o tem, da je tožba vložena v nadaljnjem roku 5 dni. Stališče državnega organa (države) je torej jasno, in sicer, da je po mnenju države njen ukrep v postopku upravne izvršbe ustrezen, tožnik kot stranka postopka upravne izvršbe pa mora preko sodišča, ki bo o spornem razmerju odločalo vsebinsko, dokazovati nasprotno, to je, da je ukrep države nesorazmeren in pretiran. Upoštevaje ureditev iz 4. odstavka 104. člena Gradbenega zakona (GZ-1) je v zvezi s tožbo na ugotavljanje nesorazmernosti posega izrečenega ukrepa v predlagateljev dom podana izjema od obveznega predhodnega postopka. Napotitveni sklep državnega organa je torej procesna predpostavka za vložitev tožbe za ugotavljanje nesorazmernosti posega izrečenega ukrepa v predlagateljev dom. Pravda, ki teče po napotitvenem sklepu državnega organa, nima povsem samostojnega življenja, temveč je vezana na upravno izvršbo. Namen 27. člena ZDOdv je uresničen že z izpolnitvijo procesnih predpostavk iz 104. člena GZ-1 oziroma 4. odst. 104. člena GZ-1 v povezavi s šestim odstavkom 27. člena ZDOdv pomeni ureditev lex specialis v razmerju do predhodnega postopka mirne rešitve spora po določbah 27. člena ZDOdv oziroma pomeni izjemo, za katero določbe o predhodnem postopku po 27. členu ZDOdv ne veljajo.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Kdor namerava začeti pravdni ali drug postopek proti državi ali državnemu organu, mora državnemu odvetništvu predhodno predlagati, naj se sporno razmerje na miren način reši pred uvedbo pravdnega ali drugega postopka (1. odst. 27. člena Zakona o državnem odvetništvu - ZDOdv1). Predhodni postopek je pogoj za uvedbo pravdnega ali drugega postopka. Določbe glede predhodnega postopka ne veljajo za upravne postopke in upravne spore, postopke motenja posesti, postopke izvršbe na podlagi izvršilnega naslova, postopke uveljavljanja pravic iz delovnega razmerja, postopke uveljavljanja socialnovarstvenih pravic in nepravdne postopke za določitev odškodnine ali če drug zakon predhodni postopek pred začetkom sodnega postopka določa kot procesno predpostavko (6. odst. 27. člena ZDOdv).

5. Iz povzete zakonske ureditve sledi, da mora biti mirna rešitev predlagana vedno, razen v primerih, ki so predvideni kot izjeme. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo 27. člen ZDOdv, ko je presodilo, da obravnavana situacija ne pomeni izjeme od obveznega predhodnega postopka pred vložitvijo tožbe. Predhodni postopek je v konkretnem primeru že določil Gradbeni zakon (GZ-1)2 v 104. členu, kot to utemeljeno navaja pritožba. Postopek, ki teče po napotitvenem sklepu pristojnega inšpektorja, nima povsem samostojnega življenja, temveč je vezan na razlog, zaradi katerega je bil sprožen, to je na postopek izvršbe inšpekcijskega ukrepa. Postopek v zvezi s presojo nesorazmernosti posega inšpekcijskega ukrepa v dom ureja poseben predpis, to je GZ-1, ki določa tudi pogoje za njegovo sprožitev. Šele presoja pristojnega inšpektorja o tem, da predlagatelj ni izkazal dejstev iz 3. odst. 104. člena GZ-1, omogoči predlagatelju, da pri okrajnem sodišču (pri čemer je po 1. odstavku 105. člena GZ-1 predviden nepravdni postopek) sproži postopek ugotavljanja nesorazmernosti posega izrečenega ukrepa v predlagateljev dom. To pomeni, da se je že v postopku po 104. členu GZ-1 ugotavljala spornost razmerja med strankama, zato bi bila ponovna obveznost predloga tožnika za mirno rešitev spora med njima nesmiselna. Namen 27. člena ZDOdv je uresničen že s potekom postopka po 104. členu GZ-1, ta postopek pa pomeni ureditev lex specialis v razmerju do predhodnega postopka mirne rešitve spora po določbah 27. člena ZDOdv.3

6. Zaradi zmotne uporabe materialnopravnih določb 27. člena ZDOdv sodišče prve stopnje ni vsebinsko obravnavalo tožnikove tožbe. To je imelo za posledico kršitev tožnikove pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP4) pritožbi tožnika ugodilo, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek, ki ga podrobneje določa 105. člen GZ-1 (tu je določena vrsta postopka, njegov potek ter relevantne okoliščine v primeru dopustitve sodne presoje).

1 Ur. l. RS, št. 23/2017 2 Ur. l. RS, št. 199/21 3 Podoben primer je obravnavalo Vrhovno sodišče RS v zadevi v zvezi s postopkom nedopustnosti izvršbe (zadeva II Ips 52/2022) 4 Ur. l. RS, št. 26/1999