Jedro

ZPP ne pozna pojma subjektivne spremembe tožbe na aktivni strani. Takšna sprememba je navsezadnje tudi pojmovno nemogoča, kajti nujni pogoj vsake spremembe tožbe je aktivno ravnanje tožeče stranke. Povedano drugače: tožeča stranka se lahko odloči in namesto prvotnega toženca toži nekoga drugega, ne more pa se odločiti, da bo namesto nje v vlogi tožnika nastopal nekdo drug. V dispoziciji ravnanja tožeče stranke je le, da se tožbenemu zahtevku odpove ali pa ob pogojih iz 188. člena ZPP tožbo umakne.

Kadar med pravdo pride do odtujitve stvari (odstop terjatve), o kateri teče pravda, in s tem do materialnopravnega nasledstva, je procesno nasledstvo možno zgolj, če v to privolita obe pravdni stranki.

Na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se lahko sklicuje le stranka, ki se jo ta kršitev tiče. Namen navedene zakonske določbe je namreč izključno v tem, da so v pravdi varovani interesi pravdno nesposobne stranke in ne morda interes nasprotne stranke ali drugih udeležencev, da se v primeru zanje neugodne odločitve lahko sklicujejo na morebitne procesne kršitve

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 3.8.2016 zavrnilo ugovor predlagatelja M. S. zoper sklep I Pg 281/2015 z dne 27.5.2016 (I. točka izreka), zavrglo predlog predlagatelja M. S. za priznanje statusa (nujnega) sospornika (II. točka izreka) ter zavrnilo predlog predlagatelja M. S. za subjektivno spremembo tožbe (III. točka izreka). S sklepom z dne 24.3.2017 pa je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog predlagatelja M. S. z dne 29.12.2016 za dovolitev vstopa v pravdo namesto prvega tožnika.

2. Zoper III. točko izreka sklepa z dne 3.8.2016 se smiselno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP pravočasno pritožuje M. S. (predlagatelj). Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da dopusti subjektivno spremembo tožbe.

Zoper sklep z dne 24.3.2017 se v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP prav tako pravočasno pritožuje M. S. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijana sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v določbi 2. odstavka 350 člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo ter da sta odločitvi sodišča prve stopnje o zavrnitvi predlagateljevega predloga za subjektivno spremembo tožbe na aktivni strani (III. točka izreka sklepa z dne 3.8.2016) ter o zavrnitvi njegovega predloga za vstop v pravdo namesto prvega tožnika (sklep z dne 24.3.2017) povsem pravilni, kot odgovor na pritožbene navedbe pa še dodaja: O pritožbi zoper sklep z dne 3.8.2016:

5. ZPP ne pozna pojma subjektivne spremembe tožbe na aktivni strani (187. člen ZPP). Takšna sprememba je navsezadnje tudi pojmovno nemogoča, kajti nujni pogoj vsake spremembe tožbe je aktivno ravnanje tožeče stranke. Povedano drugače: tožeča stranka se lahko odloči in namesto prvotnega toženca toži nekoga drugega (1. odstavek 187. člena ZPP), ne more pa se odločiti, da bo namesto nje v vlogi tožnika nastopal nekdo drug. V dispoziciji ravnanja tožeče stranke je le, da se tožbenemu zahtevku odpove ali pa ob pogojih iz 188. člena ZPP tožbo umakne.1

6. Kadar med pravdo pride do odtujitve stvari (odstop terjatve), o kateri teče pravda, in s tem do materialnopravnega nasledstva, je procesno nasledstvo možno zgolj, če v to privolita obe pravdni stranki2, pri čemer v predmetni zadevi tožena stranka v to ni privolila (izjava tožene stranke z dne 2.2.2017 na list. št. 150 spisa).

O pritožbi zoper sklep z dne 24.3.2017:

7. Razlog za prekinitev postopka ni nastal na strani pritožnika (predlagatelja), pri čemer ta niti ne pojasni, kako bi lahko zatrjevana kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa, zato s to pritožbeno navedbo ne more uspeti. Glede pritožbenih navedb o zaključku stečajnega postopka nad prvo tožnico pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se na kršitev iz 11. točke 2. odstavka 339. člena ZPP lahko sklicuje le stranka, ki se jo ta kršitev tiče. Namen navedene zakonske določbe je namreč izključno v tem, da so v pravdi varovani interesi pravdno nesposobne stranke in ne morda interes nasprotne stranke ali drugih udeležencev, da se v primeru zanje neugodne odločitve lahko sklicujejo na morebitne procesne kršitve3, zato navedena bistvena kršitev določb pravdnega postopka v konkretnem primeru ni podana.

8. Pritožnik (cesionar) se sklicuje na dejstvo, da je na podlagi Pogodbe o odstopu terjatve z dne 12.12.2016 (priloga C18 spisa) vtoževano terjatev pridobil od družbe I. d.o.o. (cedent), na katero je bila ta terjatev prenesena v stečajnem postopku nad prvo tožečo stranko. Pritožnik s tem zatrjuje dejanski položaj, ki ga ureja 1. odstavek 190. člena ZPP. S pridobitvijo materialnega upravičenja pa cesionar (pritožnik) ni pridobil hkrati procesne legitimacije za vstop v pravdo brez soglasja obeh pravdnih strank (2. odstavek 190. člena ZPP), pri čemer se, kot že zgoraj pojasnjeno, tožena stranka z vstopom pritožnika (predlagatelja) v pravdo ne strinja. Navedeno torej izključuje možnost, da bi pritožnik kot cesionar terjatve, ki je predmet pravde, kot singularni pravni naslednik singularnega pravnega naslednika tožeče stranke prevzel pravdo in mu tako ni mogoče priznati položaja stranke v tem postopku.

Odločitev o pritožbah:

9. Ker niso bili podani pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljal predlagatelj, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbeno sodišče skladno z 2. točko 365. člena ZPP pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

1 Enako sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 553/2004 z dne 25.8.2005 in opr. št. II Ips 371/2008 z dne 19.6.2008. 2 Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 53/2015 z dne 4.2.2015. 3 Sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 70/2013 z dne 19.3.2015, opr. št. II Ips 112/2012 z dne 12.6.2014, opr. št. II Ips 243/2011 z dne 29.5.2014 in opr. št. II Ips 63/2012 z dne 3.4.2014.