Jedro

Ker dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje temelji na medicinski dokumentaciji, datirani po izdaji dokončne odločbe, in izkazuje zdravstveno stanje po izdaji dokončne odločbe, ne more predstavljati podlage za odločanje v postopku, v katerem se presoja stanje do izdaje dokončne odločbe toženca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 15. 6. 2009 in št. ... z dne 16. 4. 2010 ter se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine od 10. 10. 2008 dalje ter se mu ta tudi izplača z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ob enem je odločilo, da stroški sodnega postopka bremenijo proračun Republike Slovenije.

Zoper sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov tožnik vložil pritožbo. Vztraja pri svojih tožbenih navedbah o obstoju kršitev v postopku, ker ga invalidska komisija ni osebno pregledala. Da toženec ni pravilno ugotovil dejanskega stanja, je pokazalo mnenje invalidske komisije druge stopnje, ki je ugotovilo I. kategorijo invalidnosti šele 3. 1. 2012. Meni, da je I. kategorija invalidnosti podana že od vložitve zahteve dalje, ker je bilo pri njem že tedaj zdravstveno stanje enako kot 3. 1. 2012. Invalidska komisija druge stopnje je v mnenju jasno ugotovila, da je glavna bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnost, stari miokardni infarkt. Ta bolezen in ostale bolezni, ki vplivajo na delazmožnost so obstajale že ob vložitvi zahteve dne 10. 10. 2008. Invalidska komisija druge stopnje je analizirala tudi novejše izvide, vendar nikjer ni navedla, da bi invalidnosti I. kategorije na podlagi kasnejših izvidov nastopila na podlagi dejstev, ki jih navajajo kasnejši izvidi. Če bi to ugotovila, bi morala tudi navesti, kateri so ti izvidi in kaj v teh izvidih je tisto, kar narekuje invalidnost I. kategorije. Meni, da novejši izvidi tudi niso preferenčni za ugotovitev I. kategorije, še posebej glede obstoja glavne bolezni, ki bistveno vpliva na invalidnost in ki je obstajala že pred 10. 10. 2008. Vztraja, da se pri tožniku ugotovi I. kategorija invalidnosti od 10. 10. 2008 in se mu od tedaj dalje prizna pravica do invalidske pokojnine z obrestmi. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

V tem postopku je sodišče prve stopnje v skladu s 63. členom v zvezi z 81. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 16. 4. 2010 ter prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 15. 6. 2009 v materialnem in procesnem smislu. Torej o tem, ali je toženec v postopku za izdajo citiranih odločb pravilno postopal in pravilno odločil in sicer na podlagi dejanskega oziroma zdravstvenega stanja ugotovljenega do dokončne odločbe, to je do 16. 4. 2010. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je postopek za priznanje pravice do invalidske pokojnine pričel na tožnikovo zahtevno dne 10. 10. 2008 pri Bosansko-Hercegovskem nosilcu zavarovanja. Ta je zahtevo odstopil v reševanje tožencu. V postopku pred tožencem je invalidska komisija prve stopnje navedla, da je razpolagala le z medicinsko dokumentacijo iz leta 2000, to je z mnenji karidologa z dne 7. 6. 2000, 13. 9. 2000 in 20. 12. 2000 ter menila, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti tako, kot je bilo ugotovljeno že v postopkih v letu 2000 (odločbi z dne 31. 5. 2000 in z dne 25. 10. 2000). Enakega mnenja je bila nato tudi invalidska komisija druge stopnje dne 15. 6. 2000, ko je ugotovila, da je glavna bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnost III. kategorije stari miokardni infarkt, kot bolezen, ki vliva na delovno zmožnost pa je navedla še esencialno arterijsko hipertenzijo. Nato je invalidska komisija druge stopnje zadevo ponovno obravnavala še 15. 4. 2010, ker je tožnik naknadno priložil dokumentacijo o zdravljenju na Nevrološki kliniki v ..., izvid laboratorija z dne 27. 7. 2009 in izvid pregleda pri nevrologu z dne 2. 10. 2009. Na podlagi te dokumentacije je invalidska komisija druge stopnje menila, da naknadno predložena dokumentacija ne vpliva na že podano mnenje. Ugotovila je, da medicinska dokumentacija ni popolna, saj manjkajo mnenje in izvidi internista ter izsledki opazovanja na internistični kliniki, da ni bil opravljen obremenitveni test in ultrazvok srca. Glede na predložen izvid, pa je bil tožnik po navedbah nevrologa, z nevrološke klinike odpuščen brez nevrološkega deficita.

Na podlagi takšne medicinske dokumentacije in mnenj invalidskih komisij, zlasti invalidske komisije druge stopnje, je dokazna ocena sodišče prve stopnje, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, pravilna. Iz dokumentacije iz leta 2000, ki jo je tožnik predložil ob uvedbi postopka, prav tako pa iz dokumentacije iz leta 2009, ne izhaja, da bi bila pri tožniku prva kategorija invalidnosti podana že ob uvedbi postopka od 10. 10. 2008 dalje. Iz izvida kardiologa z dne 13. 9. 2000 izhaja, da se bolje počuti in da je pričel malo delati in tudi v ostalih izvidih se diagnoza in stanje ni spreminjalo. Izvidi iz leta 2000 so predstavljali podlago za oceno tožnikove delazmožnosti in priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja v letu 2000, ko je bila pri tožniku ugotovljena III. kategorija invalidnosti ter priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja na tej podlagi. Tudi izvidi iz leta 2000 niso izkazovali takšnega stanja, ki bi narekovalo drugačno oceno oziroma ni bilo objektivnih ugotovitev o funkcionalnem stanju ožilja in srca. Invalidska komisija druge stopnje dne 15. 6. 2009 in tudi ne 15. 4. 2010 pri tožniku ni ugotovila I. kategorije invalidnosti potem, ko je bila predložena dokumentacija iz leta 2009, bodisi, ker medicinska dokumentacija ni bila popolna oziroma je bil tožnik iz Nevrološke klinike odpuščen brez nevrološkega deficita.

V sodnem postopku predložena medicinska dokumentacija pa se nanaša in izkazuje tožnikovo zdravstveno stanje po dokončni odločbi (po 16. 4. 2010). Tako ultrazvok krvnih žil vratu in arterije oftalmike datira z dnem 28. 4. 2010, laboratorijski izvidi z dne 11. 5. 2010, RTG prsnih organov, ultrazvok srca z dnem 18. 5. 2010, enako s tem datumom datira izvid kardiologa.

Invalidska komisija druge stopnje se v dopolnilnem mnenju podanem dne 3. 1. 2012, ko je ugotovila, da je prišlo pri tožniku do popolne izgube delovne zmožnosti, res ni oprla na konkreten izvid, na kar pravilno opozarja pritožba. Vendar to za konkretnem spor ni odločilnega pomena, pač pa dejstvo, da funkcionalno stanje izkazujejo pri tožniku izvidi, ki datirajo po dokončni odločbi. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da dopolnilno mnenje invalidske komisije druge stopnje, ki temelji na novejši dokumentaciji in v katerem je ugotovila, da je pri tožniku prva kategorija podana od 3. 1. 2012, ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb toženca z dne 15. 6. 2009 in z dne 16. 4. 2010. Ker temelji dopolnilno mnenje invalidske komisije druge stopnje na novejši dokumentaciji, ne more predstavljati podlage za odločanje o tem postopku, ko se presoja dejansko stanje do dokončne odločbe z dne 16. 4. 2010. Ne glede na to, da je utemeljen očitek pritožbe glede dopolnilnega mnenja invalidske komisije druge stopnje, da ne ugotavlja prve kategorije invalidnosti od določenega izvida, ampak na dan podanega mnenja (3. 1. 2012), pa tudi pritožba ne navaja konkretnega izvida in zgolj pavšalno vztraja, da je bilo pri tožniku stanje popolne izgube delovne zmožnosti podano že od 10. 10. 2008. Neutemeljen je očitek, da dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno, ker invalidska komisija prve stopnje tožnika ni osebno pregledala. Gre za situacijo, ko je tožnik, ki stalno prebiva v tujini, uveljavljal pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi Sporazuma o socialnem zavarovanju, sklenjenega z Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS, št. 37/08, MB 10/08, v nadaljevanju Sporazum). V takih primerih glede na 37. člen Pravilnika o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij (Ur. l. RS, št. 118/05 s spremembami, v nadaljevanju Pravilnik) lahko invalidska komisija prve stopnje poda mnenje na podlagi medicinske dokumentacije in torej brez osebnega pregleda.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti in da od 10. 10. 2008 in kasneje v dokumentaciji do dokončne odločbe, ni izkazanega stanja, ki bi narekovalo I. kategorijo invalidnosti v smislu 1. alinee 2. odstavka 60. člena v zvezi s 67. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede na to, da tožnik s pritožbo ni uspel, pa je v skladu z določbo prvega odstavka 163. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.