Jedro

Dolžnik svojih ugovornih navedb o reklamacijah ni podprl s konkretnimi trditvami, katero blago je bilo reklamirano, kdaj, v kakšni količini in vrednosti ter zaradi kakšnih napak, zato je dolžnikov ugovor glede na določbo 2. odst. 53. čl. ZIZ neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zoper dolžnika dovolilo izvršbo na podlagi verodostojne listine zaradi izterjave zgoraj navedene terjatve.

Dolžnik je zoper sklep pravočasno ugovarjal in navedel, da se ne strinja z obračunom dolga. Dolžnik je pri upniku večkrat telefonsko in osebno g. Z. H. ter skladiščniku reklamiral kakovost in pakiranje blaga. Del prevzetega blaga želi vrniti in tako zmanjšati dolg; v kolikor upnik na to pristane, bo plačal po novem obračunu v 30 dneh.

Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika štelo za neutemeljenega v skladu z 2. odst. 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in ga po 5. odst. 62. čl. ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je na podlagi 54. čl. ZIZ dolžnikov ugovor obravnavalo kot pritožbo in ugotovilo, da dolžnikova pritožba zoper sklep o izvršbi ni utemeljena. Drugi odstavek 53. čl. ZIZ nalaga dolžniku, da svoj ugovor zoper sklep o izvršbi obrazloži, to je, da navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predloži tudi ustrezne dokaze za tako navedena dejstva. V kolikor dolžnik zgoraj navedenim zahtevam ne zadosti, se njegov ugovor šteje za neutemeljenega.

Pritožbeno sodišče omenjeno določbo razlaga tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki bi lahko - če bi se izkazala za resnična - pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dolžnik v zvezi s svojimi ugovornimi navedbami o reklamacijah sploh ni navedel konkretnih dejstev, katero blago je bilo reklamirano, kdaj, v kakšni količini in vrednosti ter zaradi kakšnih napak. Prav tako dolžnik tudi ni ponudil nikakršnih dokazov o zatrjevanih reklamacijah. Dolžnik v svojem ugovoru tudi ne oporeka določno obstoju, višini in zapadlosti upnikove terjatve, smiselno priznava obstoj poslovnega razmerja. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da dolžnikov ugovor ne izpolnjuje zgoraj opisanih pogojev po 2.odst. 53. čl. ZIZ. Glede dolžnikovih predlogov za vračilo dela blaga in zmanjšanje dolga sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je to stvar dogovora med dolžnikom in upnikom, ki ga dolžnik sodnim potem ne more izsiliti.

Drugostopenjsko sodišče ugotavlja, da dolžnik ugovora ni obrazložil v skladu z 2. odst. 53. čl. ZIZ, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno štelo za neutemeljenega. Ker drugostopno sodišče tudi pri preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v skladu z 2. odst. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ in 2. odst. 55. čl. ZIZ ni ugotovilo kršitev, je pritožbo (ugovor) na podlagi 2.točke 380. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.