Jedro

Glede na to, da je tožnik (vojak na misiji) opravil večje število ur od polnega delovnega časa 174 ur na mesec, ki jih ni mogel kompenzirati niti v misiji niti po prihodu v Republiko Slovenijo, je upravičen do plačila za opravljene ure in nadure, ne pa tudi do nadomestila za dežurstvo oziroma do dodatka za pripravljenost.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje: - delno razveljavi v 2. točki izreka glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo ur in nadur v znesku 9.045,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska: - 2.126,31 EUR od 5. 11. 2004 dalje do plačila, - 1.094,50 EUR od 3. 12. 2004 dalje do plačila, - 1.860,56 EUR od 5. 1. 2005 dalje do plačila, - 1.282,12 EUR od 4. 2. 2005 dalje do plačila, - 1.032,07 EUR od 4. 3. 2005 dalje do plačila, - 1.548,01 EUR od 5. 4. 2005 dalje do plačila, - 101,62 EUR od 5. 5. 2005 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo, ter v 3. točki izreka (odločitev o stroških postopka) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - delno spremeni v drugem odstavku 1. točke izreka, v zvezi s prvim odstavkom 1. točke izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati zakonske zamudne obresti od zneska 2.250,72 EUR od 22. 6. 2006 dalje do plačila, višji obrestni zahtevek pa se zavrne.

V preostalem, glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.250,72 EUR od 2. 4. 2005 do vključno 21. 6. 2006 in glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo 2.152,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska: - 300,10 EUR od 3. 12. 2004 dalje do plačila, - 150,05 EUR od 5. 1. 2005 dalje do plačila, - 300,10 EUR od 4. 2. 2005 dalje do plačila, - 450,14 EUR od 4. 3. 2005 dalje do plačila, - 600,19 EUR od 5. 4. 2005 dalje do plačila, - 352,40 EUR od 2. 4. 2005 do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo, se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni in nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku, po predhodnem plačilu davkov in prispevkov, plača znesek 2.250,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 3. 2009 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (prvi odstavek 1. točke izreka). Kot neutemeljen je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za znesek 0,66 EUR in v delu, v katerem zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od 2. 4. 2005 do 23. 3. 2009 (drugi odstavek 1. točke izreka). Kot neutemeljen je zavrnilo višji tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva, da mu tožena stranka po predhodnem plačilu davkov in prispevkov plača znesek 11.198,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih v izreku navedenih zneskov do plačila (2. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 593,06 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka (3. točka izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe (razen za znesek 0,66 EUR - 2. odst. 1. tč. izreka sodbe) se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji). Navaja, da je bila tožena stranka tožniku dolžna zagotoviti temeljno pravico do tedenskega počitka, v kolikor pa te pravice ne zagotovi, je tožnik avtomatično upravičen do nadomestila, saj gre za čisto denarno terjatev, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Splošno načelo glede plačila zamudnih obresti je določeno v prvem odstavku 378. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007), kjer je zapisano, da v primerih, ko je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, ob glavnici dolguje še zamudne obresti. Rok za izpolnitev obveznosti je bil toženi stranki znan in sicer bi morala tedenski dopust tožniku zagotavljati v obdobju sedmih dni, sicer ima tožnik pravico do nadomestila, kar pomeni, da bi mu to nadomestilo morala izplačati ob vsakokratni mesečni plači. Zaradi navedenega je tožena stranka prišla v zamudo ob obračunu vsake posamične mesečne plače, najkasneje pa ob poteku misije, zato je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka prišla v zamudo šele 23. 3. 2009, ko je tožnik poslal zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo izpovedbe priče B.K., ki je s tožnikom in ostalimi pripadniki na misiji komuniciral preko elektronske pošte. B.K. je predstavnik Sindikata ... in se je v času od septembra 2008 do marca 2009 s tožnikom udeležil misije. Zaslišan kot priča je izpovedal, da je tožnika in ostale pripadnike o njihovih pravicah in zakonodaji seznanil šele v marcu 2009 in da sami o svojih pravicah prej niso bili podučeni. Izpovedal je tudi, da se plača vsem pripadnikom, ki odhajajo na delo v tujino, odmeri glede na 174 ur delovne obveznosti, kar je jasno razvidno iz plačilnih list, dejansko pa se na misijah dela več. Priča je tudi potrdila, da gre pri obračunskih listih za uveljavljene evidence za obračun ur, včasih pa so bili z internimi pravilniki celo predpisani za obračun plač v tujini. Priča B.K. je tako potrdil izpovedbe prič J.B., M.Š. in B.L. o tem, da so obračunske liste naredili z namenom, da se vidi, koliko posamezni delavec dela na misiji in da imajo neko statistično evidenco o tem, kakšna je dejanska obremenitev na misijah. Obračunski listi sicer niso več uradne listine, so pa verodostojen dokaz. V kolikor bi sodišče prve stopnje sledilo izpovedbam navedenih prič, bi ugotovilo, da so bile evidence sestavljene zato, da bi se kasneje uporabile pri obračunu plač, s tem pa bi bil tožnikov zahtevek utemeljen. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik vedel, da bo na misiji moral delati več, saj je tožnik izpovedal, da pred odhodom na misijo ni vedel, koliko se bo delalo. Sodišče prve stopnje navaja, da naj bi priča M.Š. izrecno navedla, da na misijah delavcu ne pripada nadurno delo, čeprav je ta priča izpovedala le, da se na misijah namesto o nadurnem delu govori o delu dnevne obveze. Izpodbijana sodba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni, med seboj v nasprotju in v nasprotju z listinami, ki jih je predložil tožnik, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje navaja, da ni mogoče šteti, da je bila plača, ki jo je tožnik prejemal v času misije, dejansko obračunana po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno. S takšnim stališčem je sodišče prve stopnje preseglo jezikovno razlago drugega odstavka 98.c člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 103/2004 – uradno prečiščeno besedilo s spremembami). V nadaljevanju sodišče prve stopnje sicer priznava, da je na obračunskih listih pri koeficientu osnovne plače navedenih 174 ur, vendar šteje, da je to zgolj za potrebe matematičnega izračuna plače v času misije. Takšna razlaga ni le v nasprotju z materialnim pravom, temveč tudi z vsebino listin, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Razen tega delovnopravna zakonodaja jasno prepoveduje delo preko polnega delovnega časa in takšno delo opredeljuje kot nadurno delo. Tudi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) in ZObr določata, da je osnovna plača določena za 174 ur in da se presežek kvalificira kot nadurno delo. Povsem nelogično je stališče sodišča prve stopnje, da je misijska plača višja zato, ker se na misiji tudi več dela. Sodišče prve stopnje je zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni ugotavljalo presežka ur, češ da je tožnikov zahtevek zavrnilo že po temelju. Sodišče prve stopnje je zgolj pavšalno navedlo, da se mu razlaga prič J.B. in M.Š. glede obračunavanja delovnih obveznosti ni zdela verjetna in logična. Obračunski listi so potrjeni s strani najvišjega poveljujočega na misiji, preverjeni in obrazloženi in so zato verodostojen dokaz o dejansko opravljenem delu. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj naj bi okoliščina, da obračunski listi niso bili uradno predpisani, vplivala na tožnikovo pravico do plačila za dejansko opravljeno delo. Tisti del obrazložitve izpodbijane sodbe, v katerem sodišče navaja, da verjame izpovedbi tožnika, da mu pred odhodom na misijo nihče ni ničesar pojasnil, da pa to ne pomeni, da zahtevek ne more presojati v luči namena in cilja za misije, nasprotuje vsebini spisa. Gre za dokazane domneve sodišča prve stopnje, saj sodišče ne pojasni, od kod mu podatki, kaj je bil namen in cilj misije in zakaj naj bi ta izničil verodostojno izpoved tožnika. Neobrazloženo je stališče, da je neutemeljen tožnikov ugovor o nezakonitosti pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov SV pri opravljanju nalog v tujini, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nasprotju z dokazi v spisu je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni predložil nobenih dokazov v zvezi z zahtevkom za povračilo stroškov letalske karte in da ni izkazal, da je letel na istem letalu kot M.Š., čigar letalsko karto je predložil kot dokaz. Med strankama je nesporno, katere dneve je tožnik izrabil letni dopust in da ga je izrabil na območju Republike Slovenije. Nikoli ni zatrjeval, da bi letel na istem letalu kot M.Š., saj so pripadniki redni letni dopust izrabili v različnih časovnih obdobjih. Tožnik z letalsko karto ne razpolaga več, saj ni vedel, da jo bo kdaj potreboval, je pa v svojih vlogah navedel, da so cene letalskega prevoza znane. Razen tega je sodišče prve stopnje s tem, da kljub predloženi letalski karti ni ugotovilo vrednosti poti, odločilno dejstvu ugotovilo pomanjkljivo. V nasprotju z veljavnim materialnim pravom je tudi stališče sodišča prve stopnje, da ni pravne podlage, na podlagi katere bi tožnik lahko uveljavljal povračilo stroškov letalske karte. V skladu s prvim odstavkom 51. člena OZ se za sklenitev pogodbe ne zahteva nikakršna oblika, zato je bila pogodba veljavno sklenjena z ustno obljubo plačila najmanj enega prevoza. Sodišče prve stopnje po tožnikovem mnenju neutemeljeno ni priznalo potnih stroškov odvetnika iz Kranja. Tožnikov odvetnik je pooblaščenec sindikata, katerega član je tudi tožnik in ima na predmetnem področju posebno strokovno znanje, saj se že dalj časa ukvarja z delovnopravnimi razmerji pripadnikov Slovenske vojske. Tožnikova temeljna procesna pravica je, da si prosto izbere pooblaščenca, zato bi sodišče prve stopnje kot potrebne stroške moralo priznati stroške pooblaščenca in dnevnice. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba, vendar zaradi deloma zmotne uporabe materialnega prava ni popolno ugotovilo dejanskega stanja glede opravljenih ur in nadur, zato v tem delu ni mogoče preveriti pravilnosti uporabe materialnega prava. Zmotno je uporabljeno materialno pravo tudi glede tožbenega zahtevka za plačilo obresti od prisojenega zneska nadomestila zaradi neizrabe tedenskega počitka.

Ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero se sklicuje tožnik, in ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju (14. tč.), ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali v zapisniku o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki (15. tč.). Sodba sodišča prve stopnje je ustrezno obrazložena in nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, zato je mogoče pritožbene očitke razumeti kot nestrinjanje sodišča prve stopnje glede pravilnost uporabe materialnega prava in ugotovljenim dejanskim stanjem. Prav tako ni o odločilnih dejstvih nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, saj je sodišče prve stopnje vsebino teh listin pravilno povzelo.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke vtožuje plačilo razlike v plači (odškodnino) za neodobrene in neizkoriščene proste dneve (tedenski počitek) za čas trajanja misije od 3. 10. 2004 do 1. 4. 2005, ko je dejansko opravljal dolžnost, tožena stranka pa bi mu morala, na podlagi 8. člena Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini št. ... z dne 12. 5. 1997 (priloga B1), priznati in omogočiti en dan tedenskega počitka, ki bi ga lahko koristil izključno na območju države, v kateri je opravljal naloge. Nadalje tožnik vtožuje plačilo dela preko dnevne delovne obveze (nadure), dežurstev in prisotnosti na delovnem mestu ter povračilo stroškov letalske karte.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik iz naslova neizkoriščenih prostih dni tedenskega počitka utemeljeno vtožuje znesek 2.250,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 3. 2009 dalje do plačila, medtem, ko je njegov zahtevek za znesek 0,66 EUR in v delu, v katerem zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od 2. 4. 2005 do 23. 3. 2009, zavrnilo. Prav tako je zavrnilo zahtevek po izplačilu ur dela preko dnevne delovne obveze (nadure), dežurstev in prisotnosti na delovnem mestu ter po plačilu stroškov letalske karte.

K odločitvi o plačilu odškodnine za tedenski počitek: Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka ravnala protipravno, ko tožniku ni omogočila dneva tedenskega počitka v času, ko je bil tožnik na misiji. Drugi odstavek 8. člena Pravilnika namreč povsem jasno določa, da pripadniku stalne sestave Slovenske vojske v času opravljanja nalog v tujini pripada en dan tedenskega počitka, ki ga lahko izkoristi izključno na območju države, v kateri opravlja naloge. Ob ugotovitvi, da tožniku tak počitek ni bil omogočen, je sodišče prve stopnje ravnanje tožene stranke utemeljeno opredelilo kot protipravno, zaradi česar je tožena stranka tožniku dolžna plačati odškodnino za vsak neizkoriščen prosti dan. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno v tem delu tožbenega zahtevka utemeljeno oprlo na tožnikovo izpovedbo, saj je bila le ta podprta tako z izpovedbami prič J.B. in M.Š., kot z listinskimi dokazi (obračunski list – priloga A12). Tožena stranka ni dokazala da je tožnik v času misije koristil tedenski počitek, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo tako, kot izhaja iz izreka prvostopenjske sodbe.

Tožnik se utemeljeno pritožuje v zvezi z odločitvijo o teku zakonskih zamudnih obresti od dosojene odškodnine. V skladu s 165. členom Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007) se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Navedeno pomeni, da tožnik zakonske zamudne obresti utemeljeno vtožuje od naslednjega dne po zaključku misije. Vendar pa je potrebno upoštevati, da je tožena stranka ugovarjala zastaranje, zato je tožnik do zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska upravičen le za čas od treh let pred vložitvijo tožbe, to je za čas od 22. 6. 2006. V skladu s prvim odstavkom 347. člena OZ občasne terjatve, kamor sodijo tudi zakonske zamudne obresti, zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve.

Res je sicer, da je pritožbeno sodišče v sodbi opr. št. Pdp 1217/2009 z dne 21. 1. 2010 v istovrstnem sporu zavzelo stališče, da je glede teka zakonskih zamudnih obresti potrebno uporabiti določbo 2. odstavka 229. člena OZ o tem, da v primeru, če rok za izpolnitev ni določen, dolžnik pride v zamudo, ko upnik ustno ali pisno z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, od njega zahteva naj izpolni svojo obveznost. Vendar je pritožbeno sodišče z sodbo opr. št. Pdp 1216/2009 z dne 25. 3.2010 v istovrstnem sporu glede plačila odškodnine zaradi nezagotovitve enega dneva tedenskega počitka pripadniku stalne sestave Slovenske vojske v času opravljanja nalog v tujini, zavzelo drugačno stališče, da tožnik zakonske zamudne obresti utemeljeno vtožuje od vrnitve z misije.

Pritožbeno sodišče meni, da je pravilno stališče, da je odškodninska terjatev zaradi nezagotovitve enega dneva počitka v tednu zapadla z dnem nastanka škode, to je najkasneje z vrnitvijo tožnika z misije. Navedeno sicer pomeni, da gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa pritožbenega sodišča ni enotna in hkrati za pravno vprašanje, glede katerega tudi še ni sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, vsaj ne v zvezi z odškodnino zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka. S tem so izpolnjeni pogoji, da stranka lahko poda predlog za dopustitev revizije.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi tožnika delno ugodilo in izpolnjeni del zavrnilnega dela prvostopenjske sodbe (tožnik se ne pritožuje zoper zavrnitev zahtevka za plačilo 0,66 EUR) delno spremenilo tako, da je tožniku zakonske zamudne obresti od dosojene odškodnine priznalo tudi za čas od 22. 6. 2006 do vključno 23. 3. 2009 (za čas od 24. 3. 2009 pa mu jih je priznalo že sodišče prve stopnje).

K odločitvi glede plačila dela preko dnevne delovne obveze (nadure), dežurstev in prisotnosti na delovnem mestu: Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, katerim tožena stranka ni nasprotovala, so pripadniki stalne sestave Slovenske vojske v misiji KFOR opravili večje število ur kot je 174-urna delovna obveza. Gramatikalna razlaga 98.c člena ZObr ne pripelje do zaključka, da pripadniku stalne sestave Slovenske vojske ne pripada plačilo za delo na misiji, opravljeno preko polnega delovnega časa. ZObr ne vsebuje nobene specialne določbe, ki bi določala, da je plačilo za delo preko polnega delovnega časa upoštevano pri določitvi osnovne plače, kot to npr. določa Zakon o zunanjih zadevah (ZZZ-1, Uradni list RS, št. 113/2003 - UPB1 s spremembami) v 3. odstavku 47. člena, ki določa, da je v zunanji službi opravljanje dela preko polnega delovnega časa upoštevano pri določitvi plače. Povprečna 174-urna mesečna delovna obveza je uveljavljena pri izračunu plač v celotnem javnem sektorju že iz časov pred Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 56/2002, s spremembami; ZSPJS), sedaj pa je v javnem sektorju povprečna mesečna delovna obveznost določena na podlagi 2. odstavka 40. člena ZSPJS, ki določa, da se plače javnih uslužbencev obračunavajo in izplačujejo na podlagi povprečne mesečne delovne obveznosti, ki izhaja iz sprejetega letnega delovnega koledarja, na podlagi 40. člena ZSPJS pa je Vlada RS sprejela Uredbo o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 68/2003), izdana na podlagi 40. člena ZSPJS, ki v 2. odstavku 6. člena določa, da se povprečna mesečna delovna obveznost določi na osnovi 40 delovnih ur na teden in znaša 174 ur. (1)(2) Čeprav sicer 3. dostavek 98.c člena ZObr predvideva sklenitev posebne pogodbe za čas napotitve v tujino (ki v obravnavani zadevi ni bila sklenjena) oziroma Uredba določa višje količnike plače za čas dela v tujini, pa ZObr ne določa, da delo preko polnega delovnega časa ni plačano. Šele Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Uradni list RS; št. 58/2003), ki je pričela veljati s prvim obračunom plač v skladu z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju, je v 12. členu določila (pavšalni) dodatek za posebne pogoje dela, po kateri javnemu uslužbencu na delu v tujini pripada dodatek za posebne pogoje dela v protivrednosti 300,00 evrov, za posebne pogoje pa šteje tudi delo v neenakomernem delovnem času, izmensko delo, delo v deljenem delovnem času, nočno delo, delo preko polnega delovnega časa, delo ob nedeljah, praznikih in drugih z zakonom določenih dela prostih dnevih, dežurstvo kot redno obliko dela oziroma dežurstvo, ki se odreja izjemoma, pripravljenost za delo oziroma dosegljivost. Pripadnikom Slovenske vojske pa se za posebne pogoje štejejo tudi opravljanje nujnih del na dolžnostih, ki niso kadrovsko zasedene, poleg svojega rednega dela, opravljanje straže, delo v terenskih razmerah na določenem kraju in času, bivanje v vojaški enoti ali zavodu oziroma drugem določenem mestu.

Do tedaj 10. člen Uredbe iz leta 1997 ni izključeval pravice delavca, da prejme plačilo za dejansko opravljeno delo preko polne (letne) delovne obveze, je pa Uredba izključevala dodatek za nadurno delo in nadomestilo za dežurstvo, saj je v 10. členu določala, da v času opravljanja nalog iz 1. člena te uredbe pripadniku stalne sestave ne pripadajo drugi dodatki in nadomestila za delo v manj ugodnem delovnem času.

Opozoriti je treba tudi na določbo 8. člena Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini, št. ... z dne 12. 5. 1997, po kateri je delovni čas pripadnikov stalne sestave pri opravljanju nalog v tujini odvisen od obsega in zahtevnosti nalog, ki so opredeljene s konkretnim mandatom, v času opravljanja nalog v tujini pa je delovni čas lahko neenakomerno razporejen glede na letno, mesečno in tedensko povprečje delovne obveznosti po ureditvi v Republiki Sloveniji, vendar po vrnitvi pripadnik ne more koristiti prostih ur iz naslova kompenzacije za čas opravljanja nalog v tujini, niti ni mogoče za ta čas pripadniku stalne sestave izplačati dodatkov ali nadomestil za delo v manj ugodnem delovnem času. Pravilnik torej očitno predvideva tudi delo preko polnega delovnega časa oziroma preko povprečne delovne obveze, saj govori o kompenzaciji ur, ki pa po vrnitvi ni dopustna ter o neenakomerni razporeditvi delovnega časa glede na letno oziroma mesečno ali tedensko povprečje ur delovne obveznosti po ureditvi v Republiki Sloveniji.

Glede na ugotovitev, da je tožnik opravil večje število ur, ki pa jih ni mogel kompenzirati niti v misiji niti po prihodu v Republiko Slovenijo, je ob zgornji razlagi določbe 98.c člena ZObr, 10. člena Uredbe in 8. člena Pravilnika upravičen do plačila za opravljene ure in nadure, ne pa tudi do nadomestila za dežurstvo oziroma do dodatka za pripravljenost. Ker je sodišče prve stopnje štelo, da tožnik do plačila ur in nadur ni upravičen, ni ugotavljalo, koliko ur preko polne delovne obveze je tožnik opravil v misiji KFOR na Kosovu v obravnavanem obdobju od oktobra 2004 do aprila 2005. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe, ki se nanaša na zahtevek za plačilo ur in nadur, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov, razveljavilo ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), razveljavilo pa je tudi odločitev o stroških postopka. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za tak primer pa gre v obravnavani zadevi, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo števila ur, ko naj bi tožnik delal preko polne delovne obveze. To pomeni, da ne gre za pomanjkljivost, ki bi jo lahko odpravilo sodišče druge stopnje, saj bi šlo v takem primeru za prevzemanje pristojnosti sodišča prve stopnje, kar ni namen zakona.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje izvesti dokazni postopek v smeri, kot je nakazano in sicer ugotoviti število opravljenih ur in nadur preko polne delovne obveze ter nato odločiti o tem delu tožbenega zahtevka, upoštevaje urno postavko tožnikove plače v spornem obdobju. Ker tožnik ni posebej opredelil po višini tožbenega zahtevka za plačilo ur in nadur od zahtevka za plačilo dežurstva, navedel pa je število ur in nadur ter ur dežurstva, pri tem pa navedel obračunsko osnovo (urna postavka tožnikove plače za ure, 30 % zvišanje za nadure in 60 % osnova za dežurstvo), je sodišče druge stopnje sporne zneske ur in nadur, glede katerih je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, izračunalo tako, da je od skupnega zneska (ure, nadure in dežurstvo) odštelo število ur dežurstva, kot izhajajo iz navedb v tožbi in so za vsak posamezni mesec razvidne iz obračunskih listov (A12), ter to število ur množilo z urno postavko za dežurstvi (60 % osnove, ki znaša 15,63 EUR) in ta znesek odštelo od skupnega zneska, ki torej po tem predstavlja zahtevek za plačilo ur in nadur.

Sodišče druge stopnje je seznanjeno, da je pritožbeno sodišče že odločalo v podobni zadevi (sodba opr. št. Pdp 1141/2010 z dne 11. 3. 2011), v kateri je bilo zavzeto drugačno stališče glede odločitve o plačilu za delo, opravljenem preko polnega delovnega časa, saj je bila odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo nadur potrjena. Kljub takšni odločitvi je sodišče druge stopnje v tej zadevi drugače odločilo iz razlogov, ki so že navedeni. To sicer pomeni, da gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa pritožbenega sodišča ni enotna in hkrati za pravno vprašanje, glede katerega tudi ni sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. S tem so izpolnjeni pogoji, da stranka lahko v nadaljnjem postopku poda predlog za dopustitev revizije.

K odločitvi glede zahtevka za vračilo stroškov letalske karte: Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da za povračilo stroškov letalske karte ni pravne podlage. Ugotovilo je, da tožnik niti ni predložil dokaza, iz katerega bi izhajalo, da mu je navedeni strošek dejansko nastal. Iz spisa tudi ne izhaja, da bi tožnik navedel, kdaj je karto kupil ter kateri dan je z letalom potoval. Če tožnik z letalsko karto ni več razpolagal, bi dejanski strošek lahko dokazoval tudi z drugimi dokazili. Vendar pa tožnik do povračila vtoževanega zneska iz tega naslova ni upravičen tudi iz razloga, ker ni pravne podlage, glede na katero bi mu bila tožena stranka ta znesek dolžna povrniti, kakor je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se niti tožnik niti zaslišane priče niso mogle spomniti, kdo s strani tožene stranke je delavcem na misiji obljubil, da bodo dobili povrnjene stroške prevoza. Tožnik ni dokazal, da bi mu kdo obljubil, da bo te stroške dobil povrnjene, še manj da bi ta oseba imela pooblastilo tožene stranke za tovrstno obljubo. Tožnik sicer pravilno opozarja, da se v skladu s prvim odstavkom 51. člena OZ za sklenitev pogodbe ne zahteva nikakršna oblika, zato je veljaven tudi ustni dogovor, vendar pa bi v postopku pred sodiščem prve stopnje moral dokazati vsaj to, kdo mu je to obljubil ter ali je bila ta oseba ustrezno pooblaščena. Ker torej niso izpolnjene predpostavke, na podlagi katerih bi bilo takšno (pavšalno zatrjevano) ustno obljubo mogoče šteti za pravno zavezujočo, je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek tudi v tem delu pravilno zavrnilo.

V tem delu tožnik tudi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče namreč ni enkrat ugotavljalo, da ustni dogovor ni dokazan, drugič pa da je obstajal. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje jasno izhaja, da je tožniku nekdo povračilo stroškov ustno obljubil, vendar pa ne tožnik ne priča Š.Š. nista znala pojasniti kdo je to bil, navedeno pa ne izhaja niti iz dokaznega postopka. Obrazložitev je jasna in nedvoumna, glede na takšno situacijo pa je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek tudi v tem delu utemeljeno zavrnilo.

Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo 3. točko izreka, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, o katerih bo sodišče prve stopnje ponovno odločalo v novem sojenju, se ni opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odločitev o stroških postopka.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.

(1) 40-urna tedenska delovna obveznost temelji na določbi 42. člena ZDR, po kateri polni delovni čas ne sme biti daljši od 40 ur na teden.

(2) Na podlagi 40. člena ZSPJS je Vlada RS sprejela podobne uredbe tudi v letih 2005, 2007 in 2009, vendar imajo vse enake določbe glede povprečne mesečne delovne obveznosti (174 ur).