Jedro

Sporno je vprašanje, ali tožena stranka kot nadzorni organ, ki odloča o zahtevi posameznika za omejitev obdelave osebnih podatkov, lahko ocenjuje, ali je v nekem drugem upravnem postopku bilo pisanje upravičeno vročeno določeni osebi oziroma ali lahko ocenjuje pravilnost vodenja upravnega postopka v neki drugi zadevi. Del vodenje upravnega postopka je tudi to, katere osebe se pritegne v postopek in katerim osebam se vročajo pisanja. Po presoji sodišča tožena stranka kot nadzorni organ za pravilnost obdelave osebnih podatkov, pravilnosti vodenja nekega drugega upravnega postopka ne more presojati. Upravni organi so namreč pri vodenju upravnega postopka samostojni, to pomeni, da so samostojni tudi pri odločanju, koga vse bodo pritegnili v postopek. Sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da je pri obravnavani zadevi bistveno vprašanje, ali je upravni organ osebne podatke obdeloval zaradi potreb vodenja upravnega postopka, ali pa jih je obdeloval za povsem drug namen.

Upravni organ je obdeloval osebne podatke le za potrebe upravnega postopka. Ni mogoče reči, da bi v navedenem upravnem postopku Informacijski pooblaščenec osebne podatke obdeloval v druge namene, kot pa je vodenje upravnega postopka. Ni razvidno, da bi se osebni podatki tožnika uporabljali za nekaj drugega, kot je vodenje upravnega postopka. Če pa se tožnik ne strinja s tem, komu vse se je pisanje vročalo, pa to lahko uveljavlja v upravnem sporu zoper odločbo 0710-183/2019/10 z dne 1. 6. 2020.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnika za omejitev obdelave osebnih podatkov, pridobljenih v postopku, ki ga tožena stranka vodi pod št. 0710-183/2019, tako, da tožena stranka ne razkriva nepooblaščenim osebam osebnih podatkov znotraj skupnosti etažnih lastnikov soseske A., hkrati pa je tudi zavrnila zahtevo tožnika, da pred izvedbo omejitve iz točke 1 izreka te odločbe obvesti podjetje B., d.d. o omejitvi posameznikovih osebnih podatkov.

2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožena stranka prejela dopis tožnika, iz katerega izhaja, da je tožnik na B., d.d. naslovil zahtevo za posredovanje informacij na podlagi Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1) in Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in sveta z dne 27. 4. 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in prostem pretoku takih podatkov (v nadaljevanju Splošna uredba). B., d.d. je zahtevo zavrnil, tožnik se je zoper navedeno zavrnitev pritožil, tožena stranka pa je njegovo pritožbo zavrnila. Tožnik od tožene stranke zahteva, da blokira posameznikove osebne podatke, pridobljene v opisanem upravnem postopku, in da pred izvedbo tega obvesti podjetje B., d.d. o blokiranju osebnih podatkov ter ga obvesti o izpolnitvi njegove zahteve. Po tožnikovem mnenju so bili osebni podatki posameznika razkriti množici neupravičenih uporabnikov, ki v upravni postopek ne bi smeli biti vključeni.

3. V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka navaja, da je pravica do omejitve obdelave osebnih podatkov urejena v 18. členu Splošne uredbe, kjer je med drugim določeno, da ima posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, pravico doseči, da upravljalec omeji obdelavo med drugim tudi, če je obdelava nezakonita in posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, nasprotuje izbrisu osebnih podatkov ter namesto tega zahteva omejitev njihove uporabe (točka b prvega odstavka 18. člena Splošne uredbe). Splošna uredba pa v 6. členu določa, kdaj je obdelava zakonita. Med drugim je zakonita tudi takrat, kadar je potrebna za opravljanje naloge v javnem interesu ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljalcu (točka e prvega odstavka 6. člena Splošne uredbe).

4. Iz priložene dokumentacije in tožnikove zahteve izhaja, da se je upravni postopek št. 0710-183/2019 pred toženo stranko začel na zahtevo (pritožbo) posameznika. Predmetna zahteva tožnika za omejitev obdelave se torej nanaša na obdelavo, ki jo vrši tožena stranka kot pritožbeni organ za vodenje upravnega pritožbenega postopka v zadevi 0710-183/2019. Glede na to, da tožena stranka obdelavo v konkretnem primeru izvaja kot pritožbeni organ za potrebe vodenja in odločanja v upravnem pritožbenem postopku, je obdelava potrebna za opravljanje naloge v javnem interesu ali pri izvajanju javne oblasti, kar predstavlja zakonito obdelavo v smislu točke e prvega odstavka 6. člena Splošne uredbe. Šlo je za zakonito obdelavo osebnih podatkov, zato posameznik ne more doseči omejitve obdelave. Osebni podatki se lahko uporabljajo za opravljanje procesnih dejanj v skladu s Splošno uredbo in Zakonom o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kateri v 82. členu tudi določa, kdo lahko pregleduje in prepisuje spisovne dokumente. Navedbe tožnika, da naj bi v upravnem pritožbenem postopku prišlo do kršitve določb ZUP, ne vplivajo na presojo pravice do omejitve obdelave. Če posameznik meni, da je v upravnem pritožbenem postopku prišlo do kršitev določb ZUP, lahko odločitev izpodbija s pravnimi sredstvi zoper odločbo. Obveznost obveščanja v zvezi z omejitvijo obdelava je urejena v 19. členu Splošne uredbe, kjer je navedeno, da upravljalec vsakemu uporabniku, ki so mu bili osebni podatki razkriti, sporoči vse popravke ali izbris osebnih podatkov ali omejitve obdelave. Ker je tožena stranka v konkretnem primeru zahtevo tožnika do omejitve obdelave zavrnila, tudi ni dolžna obveščati uporabnikov v zvezi z omejitvijo obdelave, zato je bila zavrnjena tudi zahteva, naj tožena stranka obvesti podjetje C., d.d. o omejitvi posameznikovih osebnih podatkov.

5. Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka v upravnem postopku, ki se je vodil pod št. 0710-183/2019/10, kršila varstvo osebnih podatkov tožnika s tem, da je njegove osebne podatke razkrila nepregledni množici neupravičenih uporabnikov, ki v upravnem postopku niso bili udeleženi. Tožnik je vložil tožbo na upravnem sodišču zoper odločbo pod navedeno opravilno številko. Točka b prvega odstavka 18. člena Splošne uredbe opredeljuje primer, ko je obdelava nezakonita in posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, nasprotuje izbrisu osebnih podatkov ter namesto tega zahteva omejitev njihove uporabe. Vsaka kršitev določb ZUP ne pomeni že tudi kršitve varstva osebnih podatkov. V konkretnem primeru pa je serija kršitev določb ZUP povzročila nezakonito obdelavo osebnih podatkov, saj razkrivanje osebnih podatkov tožnika neupravičenim uporabnikom ni bilo potrebno za opravljanje naloge v javnem interesu. Poleg tega tožena stranka ni pojasnila, zakaj ni upoštevala pri odločanju tudi določb ZVOP-1, konkretno 32. člena tega zakona. Nadalje tožniku v postopku tudi ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Tožnik sicer pritrjuje stališču, da je obdelava osebnih podatkov potrebna za opravljanje nalog v javnem interesu in da je to potrebno za vodenje upravnega postopka. Ne strinja pa se s tem, da je bilo odločanje tožene stranke v upravnem postopku 0710-183/2019/10 v javnem interesu. V tem postopku je tožena stranka storila več kršitev upravnega postopka ter nepravilno ugotovila dejansko stanje. Po tožnikovem mnenju je samovoljno vključila osebe, ki pred tem v postopku niso bile udeležene in niso bile aktivno legitimirane in niso bile stranski udeleženci. Brezpredmetno je tudi sklicevanje tožene stranke na 82. člen ZUP. Pri izdaji odločbe 0710-183/2019/10 namreč to določilo sploh ni bilo uporabljeno. Odločba tožene stranke št. 0710-183/2019/1o je bila naslovljena na množico neupravičenih uporabnikov osebnih podatkov. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ne more presojati, ali je upravni organ kršil določbe ZUP v drugem upravnem postopku, kadar presoja zakonitost obdelave z vidika določb Splošne uredbe. V primeru tega upravnega postopka in tistega, kjer naj bi prišlo do nezakonite obdelave, gre za to, da oba vodi isti državni organ, vendar to ne spremeni dejstva, da bi tožena stranka posegala v drug, ločen konkretni upravni postopek v posamični in konkretni zadevi. V konkretnem primeru se uporabljajo zgolj določbe Splošne uredbe, ker so le-te nadomestile določbe ZVOP-1. Sicer pa ZVOP-1 v prvem odstavku 32. člena uporablja izraz blokirati, Splošna uredba pa v 18. členu uporablja izraz omejitev obdelave, vsebinsko pa gre za enako pravico. Glede očitka, da tožeči stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, pa tožena stranka odgovarja, da svoje odločbe ni oprla na nobeno dejstvo, glede katerega tožeči stranki ni bila dana možnost izjave. V obravnavani zadevi se je namreč postopek začel na podlagi zahteve tožeče stranke, ki jo je naslovila na toženo stranko. Tožeča stranka je imela možnost, da se opredeli do vseh dejstev in okoliščin, pomembnih za izdajo odločbe v sami svoji zahtevi. Odločeno je bilo le na podlagi navedb tožeče stranke v omenjeni zahtevi. Sicer pa tožeča stranka niti ne nasprotuje temu, da se je v upravnem postopku 0710-183/2019 vršila obdelava osebnih podatkov zaradi odločanja v upravnem postopku, nasprotuje pa načinu vodenja in odločanja v upravnem postopku. V obravnavani zadevi pa tožena stranka ni ugotavljala zatrjevanih kršitev določb ZUP, ker to za potrebe odločanja o zahtevi tožeče stranke za omejitev obdelave ni bilo potrebno. Uporabo določbe 82. člena ZUP pa je tožena stranka v izpodbijani odločbi omenila zgolj v tem smislu, da je uradna oseba, ki vodi upravni postopek, tista, ki uporablja predpise, ki se nanašajo na vodenje in odločanje v posameznem postopku. Tudi odločitev o tem, komu se v posameznem upravnem postopku vroča kakšen dokument, predstavlja odločanje javnopravnega organa v posamični in konkretni zadevi. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da ne vztraja več pri tem, da bi bilo potrebno kot materialno pravno podlago upoštevati tudi ZVOP-1. Sicer pa ne zatrjuje, da vsaka kršitev ZUP pomeni že tudi kršitev varstva osebnih podatkov. Tožena stranka je v zadevi 0710-183/2019 prekoračila omejitev obdelave tožnikovih podatkov. Nezakonito je povabila neupravičene osebe v upravni postopek in je nezakonito razkrila tožnikove osebne podatke. Pravno zmotno je zatrjevanje, da na presojo pravice do omejitve obdelave ne morejo vplivati procesne kršitve ZUP. Tožnik vztraja pri tem, da bi morala tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe tožniku dati možnost izjave.

8. Tožena stranka v pripravljalni vlogi med drugim navaja, da če bi ugodila zahtevi tožnika in omejila obdelavo osebnih podatkov v upravnem postopku 0710-183/2019, bi prišlo do situacije, ko bi tožena stranka zgolj shranjevala njegove osebne podatke, ne bi pa jih mogla več obdelovati na noben drug način, ki je potreben za vodenje pritožbenega postopka.

9. Tožnik v nadaljnji pripravljalni vlogi med drugim navaja, da ni zahteval, da tožena stranka poseže v vodenje postopka ali v odločitev v upravni zadevi 0710-183/2019. Meni, da bi morala tožena stranka odločitev v obravnavani zadevi najprej prekiniti, da bi se rešilo predhodno vprašanje, to pa je pravnomočno zaključen postopek v upravni zadevi 0710-183/2019. Tožnik je zahteval, da tožena stranka njegove osebne podatke ne razkriva nepooblaščenim osebam znotraj „skupnosti etažnih lastnikov soseske A.“. Od tožene stranke je zahteval zgolj to, da njegovih osebnih podatkov ne razkriva v nasprotju z ZUP.

10. Sodišče je v navedeni zadevi dne 21. marca 2022 razpisalo glavno obravnavo, ki pa se je tožnik ni udeležil, zato sodišče na podlagi tretjega odstavka 58. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) glavne obravnave ni opravilo. Tožnik se je glavni obravnavi predhodno tudi odpovedal, bil pa je tudi seznanjen s tem, da se bo tožena stranka glavne obravnave udeležila.

K točki I izreka:

11. Tožba ni utemeljena.

12. Splošna uredba v točki b prvega odstavka 18. člena določa, da ima posameznik pravico doseči, da upravljalec omeji obdelavo, če je obdelava nezakonita in posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, nasprotuje izbrisu osebnih podatkov ter namesto tega zahteva omejitev njihove uporabe. Splošna uredba v e točki prvega odstavka 6. člena določa, da je obdelava zakonita, če je potrebna za opravljanje naloge v javnem interesu ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljalcu.

13. V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da je tožena stranka osebne podatke, za katere je tožnik predlagal omejitev obdelave, obdelovala zaradi vodenja upravnega postopka na drugi stopnji. Tožena stranka s tem, ko vodi upravni postopek, izvaja javno oblast. Pravna podlaga za vodenje upravnega postopka je v prvem odstavku 77. člena Splošne uredbe, ki določa, da ima brez poseganja v katerokoli drugo upravno ali pravno sredstvo vsak posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, pravico, da vloži pritožbo pri nadzornem organu, zlasti v državi članici, v kateri ima običajno prebivališče, v kateri je njegov kraj dela ali v kateri je domnevno prišlo do kršitve, če meni, da obdelava osebnih podatkov v zvezi z njim krši to uredbo.

14. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je tožena stranka pristojna za odločanje v upravnem postopku na drugi stopnji, ko gre za odločanje o pravicah s področja varstva osebnih podatkov, saj tožnik temu ne oporeka. Tako ni sporno, da je tožena stranka bila pristojna odločati v upravnem postopku na drugi stopnji tudi v zadevi 0710-183/2019/10. Sporno pa je vprašanje, ali tožena stranka kot nadzorni organ, ki odloča o zahtevi posameznika za omejitev obdelave osebnih podatkov, lahko ocenjuje, ali je v nekem drugem upravnem postopku bilo pisanje upravičeno vročeno določeni osebi oziroma ali lahko ocenjuje pravilnost vodenja upravnega postopka v neki drugi zadevi.

15. Del vodenje upravnega postopka je tudi to, katere osebe se pritegne v postopek in katerim osebam se vročajo pisanja. Po presoji sodišča tožena stranka kot nadzorni organ za pravilnost obdelave osebnih podatkov, pravilnosti vodenja nekega drugega upravnega postopka ne more presojati. Upravni organi so namreč pri vodenju upravnega postopka samostojni, to pomeni, da so samostojni tudi pri odločanju, koga vse bodo pritegnili v postopek. Sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da je pri obravnavani zadevi bistveno vprašanje, ali je upravni organ osebne podatke obdeloval zaradi potreb vodenja upravnega postopka, ali pa jih je obdeloval za povsem drug namen. Sodišče je iz navedenih razlogov vpogledalo v spis tukajšnjega sodišča I U 959/2020, kjer gre za upravni spor med istima strankama. Na podlagi vpogleda v ta spis je ugotovilo, da je upravni organ obdeloval osebne podatke le za potrebe upravnega postopka. Iz odločbe 0710-183/2019/10 z dne 1. 6. 2020 namreč izhaja, da je bila odločba vročena tožniku ter pooblaščencu B., d.d., ki je zastopal skupnost etažnih lastnikov. Iz odločbe je tudi razvidno, da je B., d.d. v navedenem upravnem postopku nastopal kot prvostopenjski organ. Zaradi tega ni mogoče reči, da bi v navedenem upravnem postopku Informacijski pooblaščenec osebne podatke obdeloval v druge namene, kot pa je vodenje upravnega postopka. Ustava RS namreč v prvem odstavku 38. člena določa, da je prepovedana uporaba osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. Namen obdelave v navedenem upravnem postopku je bil vodenje upravnega postopka. Iz sodnega spisa I U 959/2020 in upravnega spisa, ki je v tem sodnem spisu, pa ni razvidno, da bi se osebni podatki tožnika uporabljali za nekaj drugega, kot je vodenje upravnega postopka. Če pa se tožnik ne strinja s tem, komu vse se je pisanje vročalo, pa to lahko uveljavlja v upravnem sporu zoper odločbo 0710-183/2019/10 z dne 1. 6. 2020. 16. Iz vseh zgoraj navedenih razlogov so neutemeljene tožbene navedbe o tem, da je tožena stranka tožnikove osebne podatke nezakonito razkrila nepregledni množici neupravičenih uporabnikov. Iz teh razlogov tudi ni predmet tega postopka vprašanje, ali je tožena stranka v upravni postopek 0710-183/2019 zares vključila neupravičene osebe, ki pred tem niso bile udeležene. To je namreč vprašanje upravnega spora v zadevi zoper odločbo 0710-183/2019, ne pa predmet tega upravnega spora. Sodišče se pa strinja s tem, da določba 82. člena ZUP, ki določa pravico do vpogleda v spis, v tem upravnem sporu ni relevantna.

17. Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da naj bi tožena stranka kršila načelo zaslišanja stranke, češ da tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Iz upravnega spisa izhaja, da tožena stranka v obravnavani zadevi ni izvajala posebnega ugotovitvenega postopka. Odločila je zgolj na podlagi vloženega tožnikovega predloga in njegovih navedb, ni pa izvajala kakšnih drugih dokazov, zato po naravi stvari tudi ni bilo mogoče tožnika pred izdajo odločbe seznaniti o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah.

18. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K točki II izreka:

19. Glede na to, da je sodišče tožbo zavrnilo, sodišče v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 tudi ni ugodilo zahtevi po povrnitvi stroškov postopka, saj vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.