Jedro

Nedeljivost zapuščine kot skupne lastnine in nedeljivost pravice dedičev do skupnega upravljanja in razpolaganja z zapuščino hkrati narekujeta sklep, da so dediči v sporu o obsegu zapuščine nujni sosporniki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 571,18 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku paricijskega roka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek: - na ugotovitev, da sta zapustnik in toženka v času trajanja izvenzakonske skupnosti pridobila nepremičnino ID znak parc. št. 0000 618/3 (ID ...)1 in da znaša delež zapustnika na tej nepremičnini 1/2, delež toženke pa tudi 1/2 (I/I. točka izreka); - na ugotovitev, da 1/2 sporne nepremičnine spada v zapuščino po zapustniku (I/II. točka izreka); - da je tožena stranka dolžna dopustiti, da se 1/2 sporne nepremičnine vnese v zapuščino po zapustniku in vroči njen zakoniti delež tožeči stranki (I/III točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev stroškov postopka toženi stranki v višini 1.362,99 EUR s pripadki (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku2. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Meni, da je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker iz sklepa o prekinitvi postopka in napotitvi na pravdo jasno izhaja, da je bil tožnik napoten, da glede sporne nepremičnine vloži tožbo le zoper toženko, to je A. A., medtem ko je sodišče prve stopnje navedlo, da iz napotitvenega sklepa jasno izhaja, da je dedičev po zapustniku več in da napotuje na pravdo vse zakonite dediče zapustnika, predvsem pa, da pobudo nalaga tožniku. Tožnik je sledil sklepu zapuščinskega postopka, zato škodljivih posledic ne bi smel trpeti, pa četudi bi bil sklep materialnopravno zmoten. B. B. in C. C. sta se odpovedala neuvedenemu dedovanju, D. B. in E. B. pa je zapustnik razdedinil. Tožnik ni dolžan vložiti tožbe zoper potencialne dediče. Če bi vložil tožbo tudi zoper njih, bi jim smiselno priznal status dediča, temu pa tožnik oporeka iz razlogov odpovedi neuvedenemu dedovanju in po oporočitelju razglašeni dedni nevrednosti. S tem, ko sodišče tožniku očita, da bi moral vložiti tožbo zoper vse osebe, ki so navedene v napotitvenem sklepu, prejudicira, kdo so dediči in prekorači tožbeni zahtevek, saj predmet tožbenega zahtevka ni ugotovitev, kdo je dedič po zapustniku. Sodna praksa pravi, da so načeloma dediči nujni sosporniki, vendar ne v vseh primerih. Predmetni primer ni tak, saj tožnik toži formalno vpisanega ZK lastnika, torej tretjega, na ugotovitev obsega skupnega premoženja in deleža na njem, kar pomeni, da njegov zahtevek ni dediščinski, temveč stvarnopravni. Vsak dedič je upravičen oziroma aktivno legitimiran za vložitev tožbe glede obsega skupnega premoženja, ustvarjenega v času trajanja izvenzakonske skupnosti in deleža na njem, tožbo pa mora vložiti le zoper zemljiškoknjižnega lastnika oziroma izvenzakonskega partnerja, kot formalnega lastnika celotne nepremičnine. Dediči po izvenzakonskem parterju, ki je na podlagi zakona pridobil solastninsko pravico, niso pasivno legitimirani za ugotovitveni zahtevek glede obsega skupnega premoženja in deleža na njem. Sodišče bi moralo tožbo zavreči in ne zavrniti.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je sprejelo pravilno materialnopravno odločitev, ko je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo. V pritožbi pritožnik v bistvenem ponavlja navedbe, na katere je izčrpno odgovorilo že sodišče prve stopnje in jih pritožbeno sodišče lahko v kratkem le še ponovi in dodaja.

6. Tožnik je sin zapustnika, toženka pa izvenzakonska partnerka zapustnika. Po pokojnem F. B. poleg tožnika in toženke kot zakoniti dediči pridejo v poštev še zapustnikovi vnukinji D. B. in E. B., zapustnikov sin B. B. in zapustnikova hči C. C. 7. Okrajno sodišče v Litiji je s sklepom D 141/2015 z dne 6. 2. 2017 zakonite dediče zapustnika, predvsem pa zapustnikovega sina G. B., napotilo na pravdo, da v 30 dneh od dneva pravnomočnosti sklepa vloži zoper zapustnikovo izvenzakonsko partnerko A. A. tožbo, da v zapuščino spada tudi sporna nepremičnina, ki se v zemljiški knjigi vodi na njeno ime do celote (II./1 točka izreka zgoraj citiranega sklepa). Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, iz navedenega napotitvenega sklepa izhaja, da je sodišče napotilo na pot pravde vse zakonite dediče zapustnika, predvsem pa je to pobudo naložilo zapustnikovemu sinu G. B., to je tožniku. Ne glede na navedeno pa na napotitveni sklep stranka ni vezana. Z napotitvenim sklepom je dedičem kot kasnejšim tožnikom podeljen le pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe v smislu 181. člena ZPP, medtem ko mora za pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka tožeča stranka poskrbeti sama.3 V konkretnem primeru je bil torej tožnik tisti, ki je nosil breme pravilne objektivne in subjektivne opredelitve tožbenega zahtevka.

8. Presoja sodišča prve stopnje, da je potrebno zaradi nepravilne pasivne legitimacije tožbeni zahtevek zavrniti, je materialnopravno pravilna. Sodna praksa se je ustalila na stališču, da morajo v sporu o obsegu zapuščine sodelovati vsi dediči, bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani, ker so dediči nujni sosporniki.4 Nedeljivost zapuščine kot skupne lastnine in nedeljivost pravice dedičev do skupnega upravljanja in razpolaganja z zapuščino hkrati narekujeta sklep, da so dediči v sporu o obsegu zapuščine tudi nujni sosporniki. Obseg zapuščine ne more biti različen za posameznega sodediča. Tak spor je treba rešiti za vse dediče enako. Enako odločitev za vse dediče je namreč mogoče doseči le na način, da so v sporu zajeti vsi dediči. Prvo sodišče je pravilno navedlo, da je stališče, da je vsak dedič zase legitimiran za zahtevek za povečanje zapuščinske mase, ki je v korist vseh dedičev, na pasivni strani pa ni nujnega sosporništva, že preseženo.5 Tožnik bi torej s tožbo moral zajeti vse potencialne zakonite dediče. 9. Zatrjevano dejstvo, da sta se B. B. in A. A. odpovedala dedovanju, je novo dejstvo, ki ga pritožnik v skladu z 286. členom ZPP ni navajal, temveč ga navaja prvič šele v pritožbi, česar pa pritožbeno sodišče ne more upoštevati (337. člen ZPP). Pa tudi sicer iz napotitvenega sklepa ne izhaja, da bi se B. B. in A. A. odpovedala dedovanju, prav tako pa slednje tudi ne izhaja iz zapisnika o zapuščinski obravnavi z dne 18. 6. 2015 (priloga B4).

10. Zatrjevano dejstvo, da je zapustnik razdedinil vnukinji D. B. in E. B., v zapuščinskem postopku ni bilo nesporno, zato je bil tožnik z napotitvenim sklepom napoten, da zoper D. B. in E. B. vloži tožbo, s katero bo dokazoval njuno dedno nevrednost. Tožnik bi zato moral v obravnavanem primeru vložiti tožbo tudi zoper njiju.

11. Dokler traja zapuščinski postopek lahko dediči glede premoženja, za katerega trdijo, da je zapustnikovo, tožijo le na ugotovitev, da sodi v zapustnikovo zapuščino. Zapuščinski postopek po pokojnem F. B. nesporno še ni končan. Šele po pravnomočnosti sklepa o dedovanju lahko vsak dedič zase uveljavlja lastninskopravne zahtevke, in sicer na katerem koli pravnem temelju, razen dednopravnem. Zato zadeva, na katero se pritožnik sklicuje v pritožbi, s konkretno zadevo ni primerljiva,

12. Ker je bil ugovor pasivne legitimacije utemeljen, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo in je napačno pritožbeno stališče, da bi moralo tožbo zavreči. Vprašanje aktivne in pasivne legitimacije se presoja po materialnem in ne po procesnem pravu. Obstoj pasivne legitimacije ni procesna predpostavka, temveč materialnopravni pogoj za utemeljenost zahtevka.

13. Glede na navedeno pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

14. Po prvem odstavku 165. člena ZPP v primerih, ko pritožbeno sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali v postopku v zvezi z njim. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa je dolžan povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP), ki znašajo 571,18 EUR.

1 V nadaljevanju sporna nepremičnina. 2 V nadaljevanju ZPP. 3 Primerjaj VSC Cp 512/2017, VSL II Cp 680/2018, VSL I Cp 2441/2017 in številne druge. 4 Primerjaj II Ips 702/1996, II Ips 310/2001, II Ips 759/2005, II Ips 44/2006, II Ips 322/2006, II Ips 267/2006 VSL sodba II Cp 3142/2012, VSL sklep III Cp 976/2015, VSL sodba I Cp 1047/2013 in številne druge. 5 VSL I Cp 1608/2014.