Jedro

Bistvo posrednega storilstva je v tem, da se dejanski storilec (kar bi bila v tem primeru obsojeni Z. in obsojeni davčni kontrolor) ne zaveda katerega od znakov kaznivega dejanja, kar pomeni, da za kaznivo dejanje ne more odgovarjati in je zgolj posredni storilec tisti, ki ve, da neposredni storilec izvršuje kaznivo dejanje. Vendar vsako izvajanje pritiska na napeljevano osebo iz napeljevalca še ne naredi posrednega storilca. Zavedal se je vseh objektivnih in subjektivnih znakov kaznivega dejanja, zato sam odgovarja v okviru svojega naklepa in ni mogoče šteti, da je ravnal kot izrabljen in voden neposredni storilec, saj bi bilo njegovo ravnanje lahko tako opredeljeno samo v primeru, če se ne bi zavedal, katerega od zakonskih znakov kaznivega dejanja.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojena A. Z. in T. G. sta dolžna plačati sodno takso, vsak v znesku 250,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 14. 1. 2016 obsojenega Š. K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine po prvem odstavku 259. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obsojena A. Z. in T. G. pa je spoznalo za kriva napeljevanja h kaznivemu dejanju po prvem odstavku 259. člena KZ-1, torej po prvem odstavku 259. člena v zvezi s prvim odstavkom 37. člena KZ-1. Vsem obsojencem je izreklo pogojne obsodbe s preizkusno dobo enega leta. Obsojenima Š. K. in A. Z. je v preizkusni dobi določilo vsakemu kazen štiri mesece zapora, obsojeni T. G. pa je določilo kazen pet mesecev zapora. Vsem obsojencem je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in sodno takso. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 8. 9. 2016 zavrnilo pritožbe zagovornikov vseh treh obsojencev in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vsem trem obsojencem je naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo so zahtevi za varstvo zakonitosti vložili zagovorniki obsojenega A. Z. in zagovornici obsojene T. G. Zagovorniki obsojenega Z. zahtevo vlagajo zaradi kršitve kazenskega zakona in predlagajo, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Zagovornici obsojene T. G. zahtevo vlagata zaradi bistvene kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in predlagata, da Vrhovno sodišče pravnomočni sodbi spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopnemu sodišču. 3. Na zahtevi za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar, ki predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeni. Glede zahteve zagovornikov A. Z. navaja, da očitek o kršitvi kazenskega zakona ne drži, saj ima opis obsojenemu očitanega kaznivega dejanja konkretizacijo vseh znakov kaznivega dejanja. Z utemeljitvijo, da obsojeni ni ravnal z direktnim naklepom pa vložnik zahteve uveljavlja svoje videnje izvedenih dokazov in s tem nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Glede zahteve zagovornic obsojene G. navaja, da opis izreka sodbe tudi v delu, ki se nanaša na navedeno obsojenko, vsebuje vse znake očitanega ji kaznivega dejanja in da lažne vsebine listine ne predstavlja le lažen datum izjave temveč neresnična navedba o plačanih davčnih obveznostih. Kolikor pa iz vsebine zahteve izhaja nestrinjanje z oceno dokazov, s tem vložnici uveljavljata nedopusten razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo v izjavo obsojencema in njunim zagovornikom. Zagovornici obsojene T. G. sta se o odgovoru izjavili in navedli, da obsojenka šteje, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena.

5. Glede na vsebino zahtev za varstvo zakonitosti, Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, to je zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih nesporno temelji uporaba materialnega ali procesnega prava, niso pravilno ali v celoti ugotovljena. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

B.

6. Obsojena A. Z. in T. G. sta bila spoznana za kriva, da sta T. G. kot namestnica direktorice Davčnega urada Murska Sobota (v nadaljevanju DURS DU Murska Sobota) ter A. Z. kot vodja Oddelka za pravne osebe DURS DU Murska Sobota na navedenem davčnem uradu zaposlenega davčnega kontrolorja, ki je bil skrbnik davčnega zavezanca N. napeljala, da je dne 29. 5. 2012 izdal lažno potrdilo, da je imel navedeni nogometni klub na dan 31. 12. 2011 plačane vse davke in druge obveznosti, čeprav je vedel, da temu ni bilo tako, potrdilo pa je bilo antidatirano na 14. 5. 2012. Obsojeni A. Z. je bil spoznan za krivega, da je davčnega kontrolorja neposredno napeljal h kaznivemu dejanju ponareditve uradne listine po prvem odstavku 259. člena KZ-1, obsojena T. G. pa je bila spoznana za krivo, da je davčnega kontrolorja napeljala preko soobsojenega Z. 7. Zagovorniki obsojenega Z. uveljavljajo kršitev kazenskega zakona na način, da izpodbijajo zaključek pravnomočne sodbe, da je obsojeni ravnal z direktnim naklepom. Navajajo, da obsojeni ni imel subjektivnega odnosa do kaznivega dejanja, posledice kaznivega dejanja ni hotel, niti vanjo ni privolil. Trdijo, da je zgolj prenašal naročila nadrejenih in da se je soobsojeni K. za izdajo lažnega potrdila odločil na podlagi naročil direktorice in namestnice in ne na podlagi njegovega naročila. Po stališču zahteve bi morali sodišči zaključiti, da sta obsojena in direktorica DURS DU Murska Sobota ravnali kot posredni storilki in dejanje izvršili tako, da sta izrabili in vodili njegovo ravnanje in ravnanje soobsojenega K.. Prvostopenjsko sodišče je subjektivni odnos obsojencev do kaznivega dejanja obrazložilo s tem, da so vsi obsojenci vedeli, da na datum, ki je naveden v potrdilu, nogometni klub ni imel poravnanih obveznosti in je tako obsojeni Z. vedel, da soobsojenega davčnega kontrolorja napeljuje k izdaji potrdila z neresnično vsebino. Kljub temu, da je davčni kontrolor na navedeno obsojenega Z. izrecno opozoril, je le-ta kot nadrejeni, od davčnega kontrolorja zahteval, da takšno, lažno, potrdilo izda. Zaključilo je, da se je prav zaradi napeljevanja obeh nadrejenih oseb odločil in potrdilo izdal ter podpisal. Višje sodišče je navedlo, da okoliščina, da se je obsojeni Z. zavedal objektivnih znakov kaznivega dejanja in da je le-tega izvršil z naklepom, izhaja že iz samega njegovega zagovora, ki je potrjen tudi z zagovorom soobsojenega davčnega kontrolorja. Poudarilo je, da je celoten postopek izdaje potrdila trajal 45 minut, da je v tem času obsojeni hodil od direktorice in namestnice k soobsojenemu davčnemu kontrolorju in zopet nazaj, ter je kljub temu, da je bil s strani davčnega kontrolorja izrecno opozorjen, da vsebina potrdila ne drži, vztrajal toliko časa, dokler njemu podrejeni davčni kontrolor potrdila ni izdal. Poudarilo je, da vse navedeno, ter tudi okoliščina, da je bil postopek izdaje potrdila neobičajen, saj pristojnemu davčnemu kontrolorju sploh ni bila podana vloga, ne dopušča sklepanja, ki ga ponuja obsojenčev zagovornik, da je bil obsojeni le prenašalec naročil, to je odredb nadrejenih direktorice in soobsojene. Nižji sodišči sta torej navedli povsem konkretne razloge na strani obsojenega, na podlagi katerih sta napravili pravni sklep, da je kaznivo dejanje napeljevanja izvršil z direktnim naklepom. Zato po oceni Vrhovnega sodišča ni podana s strani zagovornikov zatrjevana kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Z obsežnimi navedbami zahteve, v katerih vložniki povzemajo ugotovljeno dejansko stanje, ponavljajo obsojenčev zagovor in podajajo svojo oceno dokazov, ne uveljavljajo zatrjevane kršitve kazenskega zakona, temveč izpodbijajo v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Navedbe zahteve, da obsojeni ni mogel vedeti, da so naročila kakorkoli protipravna, v pritožbi zoper sodbo niso uveljavljali, zato je v tem delu zahteva materialnopravno neizčrpana (peti odstavek 420. člena ZKP).

8. Kazenski zakon tudi ni bil prekršen glede vprašanja pravne opredelitve obsojenčeve udeležbe pri izvršitvi kaznivega dejanja. Obsojeni je bil spoznan za krivega napeljevanja h kaznivemu dejanju po 37. členu KZ-1. Kot je bilo poudarjeno zgoraj, sta nižji sodišči zaključili, da se je obsojeni zavedal, da od podrejenega davčnega kontrolorja zahteva izdajo lažnega potrdila, pa je pri svoji zahtevi vztrajal toliko časa, dokler slednji potrdila ni izdal. S tem je izpolnil zakonske znake napeljevanja po 37. členu KZ-1. Obsojeni je sicer izdajo potrdila res zahteval na podlagi naročila nadrejenih direktorice in pomočnice direktorice, vendar navedeno samo po sebi ne zadošča za zaključek, da sta navedeni ravnali kot posredni storilki v smislu prvega odstavka 20. člena KZ-1. Bistvo posrednega storilstva je v tem, da se dejanski storilec (kar bi bila v tem primeru obsojeni Z. in obsojeni davčni kontrolor) ne zaveda katerega od znakov kaznivega dejanja, kar pomeni, da za kaznivo dejanje ne more odgovarjati in je zgolj posredni storilec tisti, ki ve, da neposredni storilec izvršuje kaznivo dejanje. Vendar vsako izvajanje pritiska na napeljevano osebo iz napeljevalca še ne naredi posrednega storilca1. Zagovorniki obsojenega tako ne more uspeti s trditvijo, da bi bilo potrebno ravnanje soobsojene G. opredeliti kot posredno storilstvo in ne kot napeljevanje obsojenega Z.. Slednji se je namreč zavedal vseh objektivnih in subjektivnih znakov kaznivega dejanja, zato sam odgovarja v okviru svojega naklepa in ni mogoče šteti, da je ravnal kot izrabljen in voden neposredni storilec, saj bi bilo njegovo ravnanje lahko tako opredeljeno samo v primeru, če se ne bi zavedal, katerega od zakonskih znakov kaznivega dejanja.

9. Zagovornici obsojene G. uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Trdita, da je dokazni zaključek sodišč, da je prav obsojena naročila izdajo potrdila, da so bile davčne obveznosti nogometnega društva poravnane že na dan 31. 12. 2011 protispisne in v nasprotju z zagovori soobsojenih. Navedenemu ni mogoče pritrditi. Oba soobsojena sta v zagovorih jasno in določbo opisala, da je bila prav obsojena G. tista, ki je navedla, kakšna mora biti celotna vsebina potrdila. Iz njunih izpovedb tudi izhaja, da za izdajo potrdila ni bilo zaprošeno na običajen način, to je pri skrbniku računa, obsojenemu davčnemu kontrolorju, saj se pri davčnemu kontrolorju predstavnik N. sploh ni zglasil in pri njemu za izdajo potrdila sploh ni zaprosil. Tudi zaslišani predstavnik N., M. T. je potrdil, da se je za izdajo potrdila, z vsebino, kot je bilo izdano, dogovoril z obsojenom G., pri čemer je tudi povedal, da so bile davčne obveznosti izpolnjene šele na dan izdaje potrdila, konec maja 2012 in ne ob koncu prehodnega koledarskega leta, kot je bilo navedeno v potrdilu.

10. Neutemeljena je zahteva obsojenkinih zagovornic tudi v delu, kjer uveljavljata kršitev kazenskega zakona, to je, da sta sodišči napačno presodili, da je obsojenka izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja po 259. členu KZ-1. V opisu, ki se nanaša na obsojenko je navedeno, da je le-ta kot namestnica direktorice vodji oddelka za pravne osebe, to je soobsojenemu Z., naročila izdajo spornega potrdila z vsebino in datumom, kot je bilo potrdilo izdano. Opis se sklicuje na opis kaznivega dejanja ponareditve uradne listine, ki ga je bil spoznan za krivega obsojeni davčni kontrolor. Kot je bilo navedeno že v točki 7 so v tem delu opisa navedeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 259. člena KZ-1, to je, da je obsojeni deloval kot uradna oseba in izdal lažno potrdilo, da je davčni zavezanec N. imelo plačane vse davčne obveznosti ob zaključku koledarskega leta, čeprav je vedel, da takrat obveznosti niso bile poravnane, na potrdilu pa je bila naveden tudi lažen datum izdaje, saj je bilo navedeno, da je bilo potrdilo izdano dva tedna pred dejansko izdajo potrdila. S trditvami, da je dokazni postopek potrdil zgolj, da je obsojena naročila, da se potrdilo antidatira, datum izdaje potrdila pa ni bistven podatek v javni listini, vložnici zahteve ne uveljavljata zatrjevane kršitve kazenskega zakona, temveč nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Enako velja glede navedb v zahtevi, ki se sklicujejo na dokazni postopek pred delovnim in socialnim sodiščem. Tako v zahtevi zatrjevana kršitev 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP ni podana.

C.

11. Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče ugotovilo, da v obeh zahtevah uveljavljani kršitvi kazenskega zakona in kazenskega postopka nista podani, v preostalem pa sta zahtevi vloženi zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve (drugi odstavek 420. člena ZKP), deloma pa je uveljavljana tudi kršitev, ki je z zahtevo ni mogoče uveljavljati (peti odstavek 420. člena ZKP), zato je Vrhovno sodišče zahtevi v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, zato sta obsojenca dolžna plačati sodno takso, vsak v višini 250,00 EUR. Sodna taksa je bila določena po tarifni številki 7112 v zvezi s tarifnima številkama 71113 in 7152 taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obeh obsojencev.

1 Matjaž Ambrož, Storilstvo in udeležba v kazenskem pravu, stran 61.