Jedro

Iz podatkov v upravnem spisu je razvidno, da je tožnik dne 24. 2. 2016 samovoljno zapustil Azilni dom in se vanj v roku treh (3) dni ni vrnil in tudi ni ničesar sporočil. Sodišče je zato ocenilo, da tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje tega upravnega spora.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi določb 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno.

2. Zoper odločbo tožene stranke je tožnik v zakonskem roku vložil obširno tožbo. V tožbi je navedel, da tožena stranka ni imela podlage za odločanje v pospešenem postopku, da se izpodbijane odločbe zaradi pomanjkljive obrazložitve ne da preizkusiti in da tožena stranka glede odločitve o subsidiarni zaščiti ni dovolj natančno preučila izpolnjevanja pogojev oziroma jih sploh ni preučila, saj ni preverila informacij o izvorni državi. Sodišču je predlagal, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in mu prizna mednarodno zaščito oziroma podrejeno, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis in odgovor na tožbo. V slednjem je navedla, da je tožnik dne 24. 2. 2016, to je sedmi dan po vročitvi odločbe, samovoljno zapustil Azilni dom ter se vanj v roku 3 dni ni vrnil, niti ni ničesar sporočil. 4. Odgovor na tožbo je bil posredovan tudi pooblaščenki tožnika, ki nanj ni odgovorila.

5. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

6. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. Pravni interes je torej bistvena predpostavka za dovoljenost upravnega spora. Pravovarstveno potrebo mora stranka izkazovati ves čas postopka, kar pomeni, da mora ves čas izkazovati, da bi ugoditev njeni zahtevi pomenila zanjo določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči. Pravovarstveni interes namreč pomeni možnost, da si stranka s tožbo v upravnem sporu izboljša svoj pravni položaj.

7. Iz podatkov v upravnem spisu je razvidno, da je tožnik dne 24. 2. 2016 samovoljno zapustil Azilni dom in se vanj v roku treh (3) dni ni vrnil in tudi ni ničesar sporočil. Sodišče je zato ocenilo, da tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje tega upravnega spora. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe. Ker je torej sodišče ugotovilo, da je tožeči stranki pravni interes za predmetni upravni spor prenehal, tožbenih ugovorov ni presojalo, saj ne bi mogli vplivati na drugačno odločitev sodišča. 8. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbo zavrglo, ker upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.