Jedro

Določba prve alineje prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1 prepoveduje ravno delodajalčevo omogočanje dela delavcu pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno in ker tožnica niti ni trdila, da je A.A. izročila pisni predlog pogodbe o zaposlitvi, tudi ni utemeljen njen tožbeni očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju iz razloga, ker prvostopenjski organ ni ugotavljal, ali je bil A.A. vročen pisni predlog pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka in tožena stranka trpita svoje stroške postopka.

III. Tožeča stranka je dolžna stranki z interesom povrniti stroške tega postopka v znesku 919,82 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije v postopku nadzora zaposlovanja na črno A.A. (v nadaljevanju A.A.), ki je dne 7. 12. 2016 ob 11.55 uri na naslovu ..., ..., za tožnico kot delodajalko opravljala delo vodje proizvodnje, prepovedala opravljanje dela, ker je zaposlena na črno v obdobju od 1. 12. 2016 do 7. 12. 2016 (točka 1 izreka); dodala, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka 2 izreka); in ugotovila, da tožnica ni zahtevala povrnitve stroškov ter da stroški postopka, ki so nastali finančnemu organu, bremenijo slednjega (točka 3 izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ pri tožnici kot delodajalki na podlagi prvega odstavka 19. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (v nadaljevanju ZPDZC-1) 7. 12. 2016 opravil nadzor po 5. členu ZPDZC-1, o čemer sta bila sestavljena zapisnik o nadzoru pri delodajalcu (št. 0614-339/2016/958-2 z dne 7. 12. 2016) in zapisnik o nadzoru za posameznico A.A. (št. 0614-339/2016/958-9 z dne 7. 12. 2016). V postopku nadzora je ugotovil, da je A.A. v imenu, za račun in v korist ter z delovnimi sredstvi tožnice navedenega dne opravljala delo vodje proizvodnje brez pravne podlage, in sicer brez pogodbe o zaposlitvi oziroma pogodbe civilnega prava in brez prijave v obvezna socialna zavarovanja. A.A. je v času nadzora izjavila, da je zaposlena od 1. 4. 2016 in da je na dan 6. 12. 2016 izvedela, da ni več zaposlena od 1. 12. 2016, o čemer pa je ni seznanila delodajalka. Od 1. 12. 2016 je delala normalno po razporedu. Direktorica tožnice B.B. (v nadaljevanju B.B.) je v času nadzora izjavila, da je na dan 7. 12. 2017 (op. sodišča: pravilno 2016) v podjetju zaposlenih 7 oseb; da so jim s koncem novembra stare pogodbe potekle, nove pa imajo pripravljene, vendar še niso podpisane; da dajejo pogodbe o zaposlitvi glede na naročila, saj s tem zagotavljajo plačilo plač, prispevkov ter obveznosti do dobavitelja; da so že pripravljene pogodbe želeli dati v podpis zaposlenim še na dan nadzora in sicer v času malice, saj so ob 10.00 uri izvedeli za naročilo. Zakonita zastopnika tožnice, C.C. (v nadaljevanju C.C.) in B.B., sta 21. 12. 2016 predložila dodatna pojasnila na zapisnik o nadzoru. Pojasnila sta, da zaposlujejo, ko imajo dejanska naročila; da so 7. 12. 2016 poklicali zaposlene, da pridejo ponovno na delo in zanje pripravili pogodbe, vendar trije od zaposlenih, med njimi tudi A.A., pogodb niso hoteli podpisati. Dne 3. 3. 2017 je tožnica predložila izjavo delavcev z dne 7. 12. 2016 o tem, da so vedno delali le na podlagi pogodbe o zaposlitvi in da nikoli niso delali na črno. Izjavo je podpisala tudi A.A.. Dne 15. 3. 2017 je direktor tožnice pojasnil, da je evidenca delovnega časa za zaposlene za december 2016, ki je bila ob nadzoru predložena uradnim osebam, izmišljena in narejena z namenom škodovati tožnici; da je evidenca lahko vodena le s strani vodstva podjetja za vsak dan posebej in da delovne ure zaposlenemu lahko potrdi le direktor; da je evidenca na dan 7. 12. 2016 za vse zaposlene že imela vpisano delovno obveznost 8 ur za ta dan, kar ne drži, saj je bila uradni osebi predložena ob 11.55 uri. Prvostopenjski organ je ugotovil, da iz zapisnika o opravljenem nadzoru zaposlovanja na črno za posameznico A.A. z dne 7. 12. 2016 izhaja, da je A.A. pri tožnici kot delodajalki opravljala delo tudi po poteku pogodbe o zaposlitvi, in sicer od 1. 12. do vključno 7. 12. 2016, ko je bil opravljen nadzor. Na podlagi uradnih evidenc je ugotovil, da je bila A.A. pri tožnici zaposlena v obdobjih od 1. 4. 2016 do 31. 7. 2016, od 1. 9. 2016 do 31. 10. 2016 in od 18. 11. 2016 do 30. 11. 2016, v vmesnih obdobjih (to je od 1. 8. 2016 do 31. 8. 2016 in od 1. 1. 2016 do 17. 11. 2016) ter od 1. 12. 2016 dalje pa je bila prijavljena na Zavodu za zaposlovanje (v nadaljevanju ZZZS). Nadalje je ugotovil, da tožnica ob nadzoru dne 7. 12. 2016 ni predložila pogodbe o zaposlitvi za A.A., ter do tega dne tudi ni poravnala obveznosti iz naslova delovnega razmerja ter je ni prijavila v obvezna socialna zavarovanja. Na podlagi navedenega je ugotovil kršitev prve alineje prvega odstavka 5. členu ZPDZC-1, zato je A.A. prepovedal opravljanje dela za obdobje od 1. 12. 2016 do 7. 12. 2016. Pojasnil je, da je tožnica s tem, ko je dne 7. 12. 2016 A.A. omogočila delo brez pravne podlage in brez prijave v obvezna socialna zavarovanja, kršila 5. člen ZPDZC-1, A.A. pa je s tem, ko je v času nadzora opravljala delo brez sklenjene pogodbe o zaposlitvi, kršila prvi odstavek tega člena.

3. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Presodil je, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil dejansko stanje, in da se strinja z njegovimi razlogi. Nesporno je, da A.A. 7. 12. 2016 v času nadzora ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi pri tožnici, na kar navedba, da so bile vse pogodbe o zaposlitvi pripravljene in bi jih delavke podpisale v času malice, ne more vplivati. Tožnica tudi ni z ničemer izkazala, da delavke niso delale tudi v ostalih dneh med 1. 12. 2016 do 7. 12. 2016. Namreč ne najde razloga, da ne bi verjela A.A., ki je izjavila, da je od 1. 12. 2016 delala normalno po razporedu, saj so tudi drugi zaposleni delavci povedali, da so delali od 1. 12. 2016 dalje, kar izhaja iz zapisnikov o nadzoru opravljanja dela na črno z 7. 12. 2016 za D.D., E.E., F.F. (op. sodišča: pravilno F.F.) in G.G.. Zato ni mogoče pritrditi navedbam tožnice, da je bila A.A. na delo poklicana 7. 12. 2016. Na ugotovljeno dejansko stanje tudi ne vplivajo navedbe tožnice o evidenci prisotnosti, ki naj bi jo uradni osebi izročila A.A., ki po navedbah direktorice tožnice ni bila pristojna za vodenje evidence.

4. Tožnica vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka in tretjem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da so bile pogodbe o zaposlitvi pripravljene za podpis, sestanek z delavci in podpis pogodbe pa sta bila dogovorjena za čas malice, s čimer so bili delavci seznanjeni in so se s tem strinjali. Nadzor se je začel pred 10.00 uro, zato je logično, da v času nadzora pogodbe še niso bile podpisane. Sklicuje se na drugi odstavek 17. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1). Prvostopenjski organ ni ugotavljal, ali je bil A.A. pisni predlog pogodbe o zaposlitvi vročen pred sklenitvijo, zato je v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ni naloga tožnice, da dokaže, da delavka ni delala od 1. 12. 2016 dalje, temveč mora toženka dokazati, da je delavka delala od tedaj dalje. Pri njej niso bili zaposleni zgolj štirje delavci, ki naj bi izpovedali, da so delali od 1. 12. 2016 dalje, vendar ostalih delavcev toženka ni zaslišala. Glede na čas nadzora delavci do takrat tudi niso mogli navedenega dne delati 8 ur, kot to izhaja iz evidence o prisotnosti, ki jo je pripravila A.A. in ki je lažna. Toženka se ni opredelila do njenih navedb, da ji je A.A. želela nagajati. A.A. ni imela navodila oziroma ni bila pristojna za beleženje ur zaposlenih. Ker se toženka do navedenega ni opredelila, je kršila pravila postopka, napačno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila materialno pravo. A.A. je dobila možnost podpisa pogodbe in opravljanja dela 7. 12. 2016, a jo je zavrnila, s čimer je kršila ustni dogovor, da bo pogodbo podpisala 7. 12. 2016 v času odmora, a je po opravljenem nadzoru zaradi očitne prestrašenosti in vznemirjenosti ni podpisala. Toženka se ni opredelila do pisne izjave A.A., da je pri njej vedno delala na podlagi pogodbe o zaposlitvi. A.A. niti na dan 7. 12. 2016 niti od 1. 12. 2016 do 6. 12. 2016 pri njej ni delala na črno. V času od 1. 12. 2016 do 6. 12. 2016 pa pri njej sploh ni delala, na dan 7. 12. 2016 pa bi morala podpisati pogodbo, a je ni, vsekakor pa na ta dan pri njej ni delala 8 ur. V dokaz svojih navedb se sklicuje na izjavo delavcev z dne 7. 12. 2016 in predlaga zaslišanje zakonitih zastopnikov B.B. in C.C. ter prič F.F., H.H., I.I. in J.J.. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi oziroma razveljavi in podredno da zadevo vrne prvostopenjskemu organu v novo odločanje, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb. Navaja, da tožnica ponavlja navedbe iz pritožbe, do katerih se je pritožbeni organ že opredelil. Organ prve stopnje je ugotovil, da je več delavcev v času nadzora opravljalo delo brez pogodbe o zaposlitvi in brez prijave v obvezna socialna zavarovanja. Tožnici in pri njej zaposlenim delavcem je bilo izdanih več odločb, ki so sedaj predmet upravnega spora. Obsežnejša dokumentacija za razjasnitev predmetne zadeve se nahaja v zadevi I U 584/2019. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. A.A. zavrača tožbene očitke na njen račun. Dejansko je delala pri tožnici brez pogodbe o zaposlitvi. Ni ji znano, da bi bil dogovorjen sestanek za dne 7. 12. 2016 v času malice za namen podpisa pogodbe o zaposlitvi. Tudi ni prejela osnutka pogodbe o zaposlitvi tri dni pred nameravano sklenitvijo kot tudi ne same pogodbe. Pri tožnici je delala od 1. 12. 2016 do 7. 12. 2016 brez sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Evidenco prisotnosti in ur delavcev je vodila na podlagi ustne odredbe in ustnega navodila zakonite zastopnice tožnice B.B. in odraža resnično dejansko stanje dela v njej navedenih delavcev. Očitek o lažni evidenci ni utemeljen, kar podrobneje pojasni. Tudi ne drži, da naj bi izgubila številne druge zaposlitve. Kritičnega dne 7. 12. 2016 so bili prisotni vsi delavci iz seznama vseh 8 ur, ne glede na inšpekcijski postopek, ki se je v njenem primeru začel ob 11.55 uri, zapisnik pa je bil zaključen ob 13.00 uri. Po inšpekcijskem pregledu je B.B. sklicala sestanek, na katerem je od delavcev zahtevala izročitev inšpekcijskih zapisnikov, a ji sama zapisnika ni hotela izročiti. S strani B.B. je bila pozvana, da podpiše pogodbo za tri dni za nazaj, od teh tudi za 7. 12. 2016, kar je odklonila, saj je bila z dnem 7. 12. 2016 že prijavljena na ZZZS kot brezposelna. Predlagala je sklenitev pogodbe z dnem 8. 12. 2016, a neuspešno. Po inšpekcijskem nadzoru ni bila nič prestrašena in vznemirjena. Ni ne napisala kot tudi ne podpisala pisne izjave, da je vedno delala pri tožnici na podlagi pogodbe o zaposlitvi. V zvezi z njo je podala kazensko ovadbo zoper odgovorne osebe pri tožnici zaradi ponarejanja listin. Sodišču predlaga, da opravi poizvedbe pri PP Sevnica v zvezi s podano ovadbo. Sodišču predlaga, da zavrne tožbo. Zahteva tudi povračilo priglašenih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Sodišče je 17. 11. 2020 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 sprejelo sklep, da o zadevi odloča sodnik posameznik in ga vročilo strankama.

8. Sodišče je v predmetni zadevi za dne 5. 7. 2021 razpisalo narok za glavno obravnavo. Pooblaščenec tožnice je z vlogo z dne 1. 7 .2021 in nato še na samem naroku dne 5.7.2021 prosil za preložitev naroka za glavno obravnavo zaradi nujne službene odsotnosti obeh zakonitih zastopnikov tožnice, ki imata ravno na ta dan nujne, neodložljive službene obveznosti. Skladno z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 se v upravnem sporu uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kolikor ZUS-1 ne določa drugače. Skladno z določbo 115. člena ZPP lahko sodišče preloži narok le, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi. Skladno s sodno prakso je upravičen razlog lahko vsak dogodek resnejše narave, ki razumsko predstavlja oviro za stranko, da opravi neko procesno dejanje. Vzrok je opravičljiv, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma če se lahko pripiše naključju, ki se ji je pripetilo. Pogoj za to, da sodišče ugodi strankinemu predlogu za preložitev naroka, ni le-ta, da je vložen pravočasno, temveč mora biti tudi vsebinsko utemeljen. V skladu z ustaljeno sodno prakso mora biti razlog za tak predlog oziroma njegovo utemeljenost konkretiziran ter podprt s konkretnimi, prepričljivimi in razpoložljivimi dokazi.1 Tožnica je zgolj pavšalno zatrjevala, da imata njena zakonita zastopnika na dan naroka za glavno obravnavo nujne, neodložljive službene obveznosti, ki jima preprečujejo prihod na narok, pri čemer pa teh obveznosti ni konkretizirala oziroma določno navedla, za katere obveznosti gre, kot tudi ni pojasnila, v čem je bila odsotnost njenih zakonitih zastopnikov nenaden, objektivno nepredvidljiv dogodek. Poleg tega pa sodišču tudi ni predložila nobenega dokazila, s katerim bi te obveznosti izkazala. Glede na navedeno sodišče zaključuje, da tožnica ni izkazala upravičenega razloga za preložitev glavne obravnave. Sodišču pa glavne obravnave tudi ni bilo potrebno preložiti zaradi izvedbe dokaza z zaslišanjem zakonitih zastopnikov tožnice, saj je ta dokaz tožnica predlagala prepozno, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve. Glede na navedeno sodišče prošnji za preložitev naroka ni ugodilo in je narok za glavno obravnavo opravilo.

9. Na naroku je tožnica v spis vložila vlogo z dne 5. 7. 2021 (odgovor na odgovor stranske udeleženke) s prilogo (sporazumom med njo in stransko udeleženko z dne 9. 1. 2016, ki se nahaja tudi v upravnem spisu), v kateri je med drugim prerekala vse navedbe stranke z interesom iz njenega odgovora na tožbo kor neresnične ter navedla, da se je A.A. s podpisom tega sporazuma odpovedala vsem tožbenim zahtevkom in ostalim postopkom proti njej in izjavila, da je pri njej ves čas opravljala delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Stranka z interesom je v zvezi s sporazumom navedla, da ga je bila prisiljena podpisati zaradi groženj tožnice, da pa se ne nanaša na predmetno obdobje dela na črno in zato ni relevanten.

10. V dokaznem postopku je sodišče prebralo listine v sodnem spisu in listine v upravnem spisu, ki mu je bil priložen in ki predstavlja tisti del dokumentacije, ki se nanaša na A.A. (zlasti zapisnik o nadzoru za posameznico A.A. št. 0614-339/2016/958-9 z dne 7. 12. 2016), in listine iz upravnega spisa, v katerem se nahaja celotna dokumentacija in ki je bil priložen upravnemu sporu, ki se pri tem sodišču vodi pod opr. št. I U 584/2019, katerih fotokopije je priložilo temu spisu kot prilogo sodišča C (in sicer zapisnik o nadzoru pri delodajalcu št. 0614-339/2016/958-2 z dne 7. 12. 2016; pisno izjavo delavcev G.G., H.H., I.I., J.J., E.E. in K.K. z dne 7. 12. 2016 (v sklopu dokumentov, z dohodnim žigom FURS z dne 3. 3. 2017 - gre za listino, na katero se v dokaz svojih trditev sklicuje tožnica v tožbi); pisno izjavo A.A. o domnevni kršitvi z dohodnim žigom FURS z dne 11. 4. 2017; zapisnik št. 0610-132/2017-17-12-545-08 z dne 19. 4. 2017; zapisnike o nadzoru opravljanja dela na črno z dne 7. 12. 2016 za D.D. (št. 0614-339/2016/958-5); E.E. (št. 0614-339/2016/958-6); G.G. (št. 0614-339/2016/958-8) in F.F. (št. 0614-339/2016/958-10) in zaslišalo stranko z interesom A.A.. Tožničine dokazne predloge za zaslišanje zakonitih zastopnikov B.B. in C.C. ter prič F.F., H.H., I.I. in J.J. je sodišče zavrnilo, ker gre na podlagi tretjega odstavka 20. člena oziroma 52. člena ZUS-1 za nedopustne tožbene novote. Po navedenih določbah ZUS-1 lahko tožnik v tožbi predlaga dokaze, ki jih ni predlagal že pred izdajo izpodbijanega akta (novi dokazi) le, če pojasni oziroma upraviči, zakaj jih ni mogel navesti že v postopku izdaje upravnega akta. Na presojo, da gre v tem primeru za nedovoljene tožbene novote, ne vpliva tožničina trditev, podana na naroku za glavno obravnavo, da je navedene dokazne predloge podala že v upravnem postopku na prvi stopnji, in sicer ob inšpekcijskem postopku, a jih upravni organ ni upošteval. Iz listin v upravnem spisu namreč jasno izhaja, da jih ni podala do izdaje izpodbijane odločbe, čeprav je v tej fazi postopka imela možnost navajati dejstva in predlagati dokaze. Iz zapisnika o nadzoru zaposlovanja na črno pri delodajalcu št. 0614-339/2016/958-2 z dne 7. 12. 2016 izhaja, da je bila tožnica pozvana k podaji morebitnih pripomb na zapisnik v roku osmih dni, vendar pa iz upravnega spisa ne izhaja, da bi se v tem roku odzvala na poziv in podala pripombe. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe in iz upravnega spisa, je tožnica svoje pripombe in pojasnila podajala v postopku šele kasneje, in sicer 21. 12. 2016, 3. 3. 2017 in 15. 3. 2017, pri čemer pa v nobeni od na te dneve vloženih vlog ni podala teh dokaznih predlogov za zaslišanje, ki jih navaja v tožbi. Navedene dokazne predloge je tožnica prvič podala šele v pritožbi, vendar je z njimi prekludirana, saj po drugem odstavku 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in po 238. členu ZUP stranka ne more več navajati dejstev in dokazov, ki bi jih lahko navajala do izdaje odločbe, pa tega ni storila. Posledično pa je tožnica v tej zvezi prekludirana tudi po 52. členu ZUS-1, saj tudi po izrecnem pozivu sodišča na glavni obravnavi, zakaj teh dokaznih predlogov ni podala pravočasno, za to ni podala opravičljivih razlogov, temveč je le pavšalno zatrjevala, da so se po prvostopenjskem postopku pokazale nekatere okoliščine, za katere prej ni vedela in zaradi česar teh dokaznih predlogov ni mogla pravočasno navesti, pri čemer pa teh okoliščin ni določno navedla oziroma konkretizirala. Neutemeljen je očitek tožnice, da gre za kršitev 22. člena Ustave RS, ker teh dokaznih predlogov sodišče ni izvedlo, saj je imela (kot je bilo že pojasnjeno) tožnica v postopku na prvi stopnji več priložnosti, da predlaga njihovo izvedbo. Zato ji ni bilo kršeno ustavno načelo enakega varstva pravic, saj to načelo ne izključuje možnosti zavrnitve nedopustnih dokazov, glede katerih je stranka prekludirana. Prav tako pa je tudi neutemeljen tožničin očitek glede kršitve 23. člena Ustave RS oziroma pravice do sodnega varstva, saj je bilo tej pravici zadoščeno že s tem, ko je sodišče v upravnem sporu odločalo o njeni tožbi. Dokazni predlog A.A. za opravo poizvedb pri PP Sevnica oziroma pri ODT Krško je sodišče zavrnilo kot nepotreben, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana v postopku inšpekcijskega nadzora zaposlovanja na črno pri delodajalki, tj. tožnici, pri čemer je bila ugotovljena kršitev prepovedi zaposlovanja na črno. Z izpodbijano odločbo je bilo prepovedano opravljanje dela posamezniku, ki je zaposlen na črno (drugi odstavek 19. člena ZPDZC-1), tj. A.A., in ne tožnici. Delodajalčeva kršitev prepovedi zaposlovanja na črno ima za posledico prepoved opravljanja dela pri njem na črno zaposlenemu posamezniku, kar pomeni, da ima naložena prepoved z vidika delodajalčevega pravnega položaja značaj ugotovitve delodajalčeve kršitve. Tudi iz upravnega postopka na drugi stopnji izhaja, da je bil tožnik v postopku obravnavan kot stranka inšpekcijskega postopka, ne glede na to, da mu v samem izreku izpodbijane odločbe ni bila določena nobena obveznost.2 Glede na to je sodišče tožničino tožbo zoper izpodbijano odločbo vzelo v meritorno obravnavo.

13. ZPDZC-1 v prvem odstavku 5. člena določa, da je prepovedano zaposlovanje na črno, za kar se med drugim šteje, če delodajalec omogoči delo posamezniku, s katerim ni sklenil pogodbe o zaposlitvi oziroma ga ni prijavil v obvezna socialna zavarovanja (prva alineja prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1). Po drugem odstavku 19. člena istega zakona nadzorni organ, če ugotovi kršitve iz prvega do tretjega odstavka 5. člena zakona, izda odločbo, s katero prepove opravljanje dela posamezniku, ki je zaposlen na črno.

14. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ ugotovil, da je A.A. v obdobju od dne 1. 12. 2016 do vključno dne 7. 12. 2016, ko je bil opravljen nadzor pri tožnici, opravljala delo na črno, in sicer brez pravne podlage oziroma sklenjene pogodbe o zaposlitvi in brez prijave v obvezna socialna zavarovanja. Prvostopenjski organ je navedeno ugotovil oziroma zaključil na podlagi: ugotovitve, da tožnica ob nadzoru 7. 12. 2016 ni predložila pogodbe o zaposlitvi za A.A. za čas od 1. 12. 2016 dalje in je do 7. 12. 2016 tudi ni prijavila v obvezna socialna zavarovanja; izjave B.B. v času nadzora o tem, da je pri tožnici zaposlenih sedem oseb in da so jim konec novembra stare pogodbe potekle; in izjave A.A. v času nadzora o tem, da je pri tožnici zaposlena od 1. 4. 2016 in da je na dan 6. 12. 2016 izvedela, da pri njej ni več zaposlena od 1. 12. 2016 ter da je od dne 1. 12. 2016 dalje pri tožnici delala normalno po razporedu.

15. Z izpodbijano odločbo se med drugim ugotavlja, da je tožnica s tem, ko je A.A. dne 7. 12. 2016 omogočila delo brez pravne podlage in brez prijave v obvezna socialna zavarovanja, kršila 5. člen ZPDZC-1. 16. Tožnica s tožbo ugotovitve, da A.A. ni bila prijavljena v obvezna socialna zavarovanja, ne izpodbija oziroma niti ne zatrjuje in dokazuje nasprotnega (tj. da je bila prijavljena v obvezna socialna zavarovanja), zato po presoji sodišča o tem med strankama ni spora.

17. Med strankama tudi ni sporno, da je na dan inšpekcijskega nadzora, tj. 7. 12. 2016, A.A. opravljala delo vodje proizvodnje pri tožnici.

18. Tožnica s tožbo izpodbija ugotovitev glede tega, da z A.A. ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi, in sicer z navedbami, da je imela pripravljeno pogodbo o zaposlitvi, ki naj bi jo A.A. skladno z dogovorom podpisala ravno na dan nadzora 7. 12. 2016 v času malice, a je inšpekcija prišla preden sta jo uspeli podpisati, po nadzoru pa A.A. pogodbe ni več želela podpisati. Te tožbene navedbe so enake pritožbenim argumentom, na katere je po presoji sodišča ustrezno odgovoril že drugostopenjski organ, zaradi česar se sodišče po pooblastilu drugega odstavka 71. člena ZUS-1 na te razloge tudi sklicuje. Po presoji sodišča so te tožbene navedbe nerelevantne, saj tožnica z njimi niti ne zanika oziroma ne nasprotuje ugotovitvi, da v času nadzora z A.A. ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi, kar je po prvi alineji prvega dostavka 5. člena ZPDZC-1 eden od pravnorelevantnih dejanskih stanov, ki tvorijo zaposlovanje na črno (tj. omogočanje dela posamezniku, s katerim delodajalec ni sklenil pogodbe o zaposlitvi). Iz navedenega ugovora tožnice namreč izhaja, da med strankama niti ni sporno, da v času nadzora dne 7. 12. 2016 tožnica ni razpolagala s strani A.A. podpisano pogodbo o zaposlitvi oziroma da A.A. do inšpekcijskega nadzora pogodbe o zaposlitvi ni podpisala. Skladno s prvim odstavkom 17. člena ZDR-1 se pogodba o zaposlitvi sklene v pisni obliki. Glede na navedeno je pravilna ugotovitev toženke, da na dan, ko je bil opravljen nadzor, tj. 7. 12. 2016, tožnica z A.A. ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi in zaključek toženke, da je na ta dan pri njej delala na črno.

19. Ne glede na to pa tožnica tudi ni dokazala, da je bila z A.A. za dne 7. 12. 2016 (ustno) dogovorjena za podpis pogodbe o zaposlitvi v času odmora oziroma malice. A.A. namreč to v odgovoru na tožbo izrecno zanika, kar je nato ponovila tudi v svoji prepričljivi in verodostojni izpovedi, ki ji je sodišče v celoti sledilo, saj ni našlo prav nobenega razloga, ki bi mu vzbudil dvom v njeno verodostojnost. 20. Tožnica tudi ne more uspeti s sklicevanjem na določbo drugega odstavka 17. člena ZDR-1, po kateri mora delodajalec delavcu izročiti pisni predlog pogodbe o zaposlitvi praviloma 3 dni pred predvideno sklenitvijo, pisno pogodbo o zaposlitvi pa ob njeni sklenitvi. Iz navedenega določila namreč ne izhaja pravilo, da delodajalec lahko delavcu omogoči delo brez sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Zavezuje ga le v tem, da delavca pred sklenitvijo pogodbe pisno seznani z njeno vsebino. Nasprotno pa določba prve alineje prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1 prepoveduje ravno delodajalčevo omogočanje dela delavcu pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno in ker tožnica niti ni trdila, da je A.A. izročila pisni predlog pogodbe o zaposlitvi, tudi ni utemeljen njen tožbeni očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju iz razloga, ker prvostopenjski organ ni ugotavljal, ali je bil A.A. vročen pisni predlog pogodbe o zaposlitvi.

21. Tožnica s tožbo navaja še, da spornega dne (7. 12. 2016) v času nadzora A.A. še ni opravila osmih ur dela, češ da je do nadzora prišlo že zgodaj zjutraj. Tudi te tožbene navedbe sodišče zavrača kot nerelevantne, saj po prvi alineji prvega dostavka 5. člena ZPDZC-1 ni pomembno trajanje opravljenega dela v posameznem dnevu, temveč samo omogočanje dela. Da je tožnica A.A. dne 7. 12. 2016 delo omogočila, pa s tožbo niti ne zanika.

22. Tožnica tudi ugovarja, da A.A. v času od 1. do 6. 12. 2016 pri njej ni delala. Posledično med strankama ni sporno, da za ta čas s tožnico nista imeli sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Navsezadnje tožnica tega niti ne zatrjuje. Tožnica namreč s tožbo izpodbija ugotovitev toženke, da je A.A. pri njej brez pravne podlage oziroma sklenjene pogodbe o zaposlitvi in brez prijave v obvezna socialna zavarovanja delala oziroma opravljala delo tudi v času od 1. do 6. 12. 2016. V zvezi s tem tožnica poudarja, da ni dolžna dokazati, da A.A. v tem času pri njej ni delala, temveč da mora toženka dokazati, da je v tem času A.A. pri njej delala. Sodišče pojasnjuje, da je navedeno stališče tožnice pravilno. Negativna dejstva namreč niso predmet dokazovanja. Toženka v odgovoru na tožbo pri svoji oziroma navedeni ugotovitvi vztraja. Tudi A.A. v odgovoru na tožbo trdi, da je v izpodbijani odločbi pravilno ugotovljeno, da je pri tožnici delala v času od 1. 12. 2016 do 7. 12. 2016 brez sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Po presoji sodišča je toženka dokazala oziroma v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da je A.A. pri tožnici delala ne samo na dan nadzora 7. 12. 2016, temveč tudi v času od 1. do 6. 12. 2016. Do takšnega zaključka je toženka prišla na podlagi izjave same A.A., podane v času nadzora, in sicer, da je pri tožnici zaposlena od 1. 4. 2016 dalje in da je na dan 6. 12. 2016 izvedela (vendar ne od tožnice), da ni več zaposlena od 1. 12. 2016, pri čemer je od tega dne dalje delala normalno po razporedu. Iz te izjave, ki je navedena v zapisniku o nadzoru za posameznico A.A. št. 06144-339/2016/958-9 z dne 7. 12. 2016, jasno izhaja, da je A.A. pri tožnici od dne 1. 6. 2016 do oprave nadzora dne 7. 12. 2016 delala brez sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

23. Glede tožničinega tožbenega očitka, da se toženka ni opredelila do pisne izjave A.A., da je pri njej vedno delala na podlagi pogodbe o zaposlitvi, pa sodišče ugotavlja, da gre za pisno izjavo delavcev (G.G., H.H., I.I., J.J., E.E. in A.A.) z dne 7. 12. 2016, podano v prisotnosti zakonite zastopnice oziroma direktorice B.B. (kot izhaja iz njene vsebine), ki jo je prvostopenjskemu organu dne 3. 3. 2017 predložila tožnica. To izjavo prvostopenjski organ dobesedno povzema oziroma citira na 2. strani svoje odločbe in ugotavlja, da jo je podpisala tudi A.A.. Prvostopenjski organ se v obrazložitvi svoje odločbe do te izjave res ni izrecno opredelil, vendar pa je to pomanjkljivost obrazložitve na podlagi pooblastila iz 248. člena ZUP odpravil drugostopenjski organ, ki je v svoji odločbi navedel, da ne najde razloga, da ne bi verjel delavki A.A., ki je izjavila, da je od 1. 12. 2016 delala normalno po razporedu, saj so enako povedali tudi drugi zaposleni delavci, in sicer D.D., E.E., F.F. (op. sodišča: pravilno F.F.) in G.G., kar izhaja iz zapisnikov o nadzoru opravljanja dela na črno z dne 7.12.2016 (stran 5 obrazložitve drugostopenjske odločbe).

24. Z navedeno dokazno oceno toženke se strinja tudi sodišče, saj ne vidi razloga, zakaj ne bi verjelo izjavi delavke A.A., ki jo je na dan nadzora dala prvostopenjskemu organu. Takrat je namreč izjavila, da je bila pri tožnici zaposlena od 1. 4. 2016 in da je na dan 6. 12. 2016 izvedela, da ni več zaposlena od 1. 12. 2016, o čemer pa je delodajalka ni obvestila, ter da je od 1. 12. 2016 pa do 7. 12. 2016 delala normalno po razporedu. Svojo izjavo je zapisano na zapisnik o nadzoru zaposlovanja na črno tudi (posebej) lastnoročno podpisala, prav tako pa je podpisala tudi sam zapisnik. Ni namreč razumljivo, da bi dala delavka prvostopenjskemu organu neresnično izjavo. Izjavo, da je pri tožnici delala v času od 1. 12. 2016 do dne, ko je bil opravljen nadzor, pa je A.A. naknadno ponovila tudi v svoji pisni izjavi o domnevni kršitvi z dne 11. 4. 2017. 25. Pri presoji pisne izjave več delavcev z dne 7. 12. 2016, na katero se sklicuje tožnica in katero je prvostopenjskemu organu predložila naknadno, in sicer šele dne 3. 3. 2016, pa je treba upoštevati, da je v razmerju do nje delavka v odvisnem položaju. Iz same vsebine te izjave namreč jasno izhaja, da jo je podalo več delavk hkrati in da so jo podale ob prisotnosti direktorice B.B. kot njim nadrejene osebe. Poleg tega iz zapisnika št. 0610-132/2017-17-12-545-08 z dne 19. 4. 2017 izhaja, da je A.A. glede pisne izjave več delavcev z dne 7. 12. 2016 izjavila, da te izjave ni podpisala in ji ni znana (čeprav je pisava njena). Da izjave z dne 7. 12 2016 ni ne napisala ne podpisala, pa je ponovila tudi v odgovoru na tožbo ter dodala, da je v zvezi s to izjavo podala kazensko ovadbo zoper odgovorne osebe pri tožnici zaradi ponarejanja listin, kar je tudi dokazala s kopijo zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 19.4.2017, sestavljenega v prostorih PP Sevnica ter tudi s svojo izpovedjo. Glede na to je sodišče njen dokazni predlog za opravo poizvedb pri PP Sevnica oziroma pri ODT Krško kot nepotreben zavrnilo.

26. Ne glede na to pa sodišče poudarja, da glede na obrazloženo navsezadnje ta izjava glede na dokazno moč niti ni zadosten oziroma primeren dokaz za dokazovanje obstoja sklenjene pogodbe o zaposlitvi, saj glede na določbo prvega odstavka 17. člena ZDR-1, po kateri se pogodba o zaposlitvi sklene v pisni obliki, takšna izjava ne more nadomestiti same pisne pogodbe o zaposlitvi kot dokaza oziroma listine, ki z gotovostjo dokazuje sklenitev pogodbe o zaposlitvi.

27. Da je A.A. pri tožnici delala tudi v času od 1. do 6.12.2016 in brez sklenjene pogodbe o zaposlitvi pa izhaja tudi iz njene izpovedi.

28. Glede na to, da izpodbijana odločitev niti ne temelji na evidenci o prisotnosti, ki jo je sestavila A.A., temveč (kot že pojasnjeno) na njeni izjavi, podani v postopku nadzora, tj. da je pri tožnici od dne 1. 12. 2016 dalje delala normalno po razporedu, in ugotovitvah, da za obdobje od 1. 12. 2016 do 7. 12. 2016 tožnica z njo ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi niti je ni prijavila v obvezna socialna zavarovanja, tožnica tudi s tožbenimi očitki glede ponarejenosti oziroma nepristnosti evidence o prisotnosti ne more izpodbiti pravilnosti navedenega pravno odločilnega dejanskega stanja. Ne glede na to pa tudi verodostojna izpoved A.A. potrjuje njene trditve o pristnosti evidence.

29. Glede na obrazloženo pa pravilnosti navedenega pravno odločilnega dejanskega stanja tožnica tudi ne more izpodbiti s predloženim sporazumom med njo in stransko udeleženko z dne 9. 1. 2016. Ne samo, da izjava stranke z interesom, da je pri tožnici ves čas opravljala delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, glede na datum sklenitve sporazuma časovno ne zajema za predmetni spor relevantnega časovnega obdobja dela na črno (tj. od 1. do 7. 12. 2016), temveč (kot že zgoraj pojasnjeno) takšna izjava niti ni primeren oziroma zadosten dokaz za dokazovanje obstoja sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

30. Po presoji sodišča je torej bilo v inšpekcijskem postopku pravilno ugotovljeno relevantno dejansko stanje, in sicer da je bila A.A. v času od 1. do 7. 12. 2016 pri tožnici zaposlena na črno, saj je pri njej v tem obdobju delala brez pravne podlage, in sicer sklenjene pogodbe o zaposlitvi in brez prijave v obvezno socialno zavarovanje. Torej so v konkretnem primeru nastopile vse pravno relevantne okoliščine, na podlagi katerih je prvostopenjski organ izdal izpodbijano odločbo.

31. Ker glede na navedeno tožnica izpodbijane odločbe ni uspela izpodbiti, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

32. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, tožeča stranka in tožena stranka v skladu s 25. členom ZUS-1 sami trpita svoje stroške postopka. Stroške postopka je priglasila tudi stranka z interesom. Skladno s stališčem Vrhovnega sodišča RS v sklepu I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015 ZUS-1 ni uredil vprašanja povrnitve stroškov, ki jih imajo osebe, ki niso glavne stranke v postopku, zaradi pravice sodelovanja v postopku. Iz navedenega razloga je treba po stališču Vrhovnega sodišča RS glede tega vprašanja uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Stranka z interesom v upravnem sporu ni nasprotovala ugotovitvi prvostopenjskega organa, da naj bi šlo za delo na črno in je predlagala zavrnitev tožbe, kar pomeni, da je v postopku uspela. Iz navedenih razlogov ji je tožnica glede na določilo prvega odstavka 154. člena ZPP in 155. člena ZPP v povezavi z 22. členom ZUS-1 dolžna povrniti naslednje stroške postopka, ki jih je sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku in skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT): 500 točk za odgovor na tožbo (1. tč. tar. št. 30 OT), 500 točk za zastopanje na naroku za glavno obravnavo (3. tč. tar. št. 30 OT), 50 točk za porabljeni čas med zastopanjem (prvi odstavek 6. člena OT), 80 točk za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko (četrti odstavek 6. člena OT), 22 % DDV - 248,6 točk, 2% materialne stroške oziroma izdatke - 22,6 točk (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj 1.401,2 točk, kar upoštevaje vrednost OT (0,60 EUR - 13. člen OT) znaša 840,72 EUR, kilometrino na razdalji Sevnica-Ljubljana-Sevnica (170 km x 0,37 EUR/km) v znesku 62,90 EUR (10. člen OT) in materialne stroške stranke z interesom za prevoz na narok na razdalji Sevnica-Ljubljana-Sevnica (13,20 EUR vlak in 3,00 EUR LPP), skupaj 919,82 EUR stroškov postopka. Prisojeni znesek stroškov postopka je tožeča stranka dolžna stranki z interesom plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Sodišče stranki z interesom skladno s tar. št. 39 ni priznalo stroškov za posvet in pregled spisov v višini 100 točk, ker ne gre za samostojni storitvi, temveč sta ti storitvi že zajeti v drugi tarifni številki, in sicer v odgovoru na tožbo.

1 Prim. npr. sodba VSL I Cpg 5/2021 z dne 26. 5. 2021, sodba VSL I Cp 2180/2020 z dne 15. 1. 2021 in sodba VSRS II Ips 121/2016 z dne 8. 3. 2018 2 Tako v procesno-pravno primerljivi zadevi tudi VSRS v sklepu X Ips 45/2019 z dne 3. 6. 2020.