Jedro

Po ustaljenem stališču sodne prakse tako Upravnega sodišča RS kot tudi Vrhovnega sodišča RS se domneva nelojalnosti iz drugega odstavka 35. člena ZDrž izpodbije le, če se dokaže kontinuirano aktivno ravnanje v korist slovenskega naroda, ali če obstajajo kakšne druge okoliščine, ki izpodbijajo to domnevo. Pri tem je dokazno breme na strani tistega, ki dokazuje obstoj lojalnosti. Kot je pojasnil že upravni organ, bi torej morale tožeče stranke predložiti oziroma predlagati dokaze, s katerimi bi bilo izkazano, da je njihova pravna prednica kontinuirano delovala v interesu z narodnimi in državnimi koristmi narodov FLRJ oziroma da je bila aktivna v boju na strani protifašistične koalicije. Zgolj opustitev ravnanj, ki bi bila uperjena zoper slovenski narod ali narodnoosvobodilno gibanje, ne zadošča za izpodbitje domneve nelojalnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Upravna eneta Gornja Radgona je z odločbo št. 213-5/2018-61 z dne 12. 4. 2022 odločila, da A. A., roj. ..., roj. ... 1880, ki je umrla ... 1969, po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ni bila državljanka FLRJ in državljanka LR Slovenije in ni bila državljanka SFRJ in državljanka SR Slovenije (1. točka izreka odločbe). Odločila je tudi, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (2. točka izreka).

2.Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ po uradni dolžnosti uvedel postopek ugotavljanja državljanstva za A. A., kot rešitev predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije na podlagi tretjega odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen).

3.Upravni organ je že izdal odločbo št. 213-5/2018-23 z dne 20. 6. 2019, s katero je odločil enako kot v izpodbijani odločbi, vendar je Ministrstvo za notranje zadeve z odločbo št. 213-1781/2019/2 (11323-03) z dne 10. 1. 2020 pritožbi tožečih strank ugodilo, navedeno odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek. V ponovljenem postopku je organ prve stopnje dopolnil dokazni postopek z izvedbo zaslišanja prič in pribavil listinska dokazila iz upravne zadeve ugotavljanja državljanstva zakonca B. B. (zapisnike o zaslišanju prič).

4.Po dopolnitvi dokaznega postopka upravni organ ugotavlja, da je bila A. A. zaradi rojstva nemškim staršem, prve poroke z nemškim državljanom in življenja v Nemčiji do leta 1921 oseba nemške narodnosti, čemur so pritrdili tudi njeni pravni nasledniki. Na podlagi potrdila o prijavi prebivališča z dne 3. 1. 1948 na naslovu ... Avstrija, upravni organ nadalje ugotavlja, da je A. A. na dan uveljavitve novele Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ št. 54/46 ter 104/48, v nadaljevanju: ZDrž), to je na dan 4. 12. 1948, že živela v Avstriji. Tako je podana zakonska domneva iz drugega odstavka 35. člena ZDrž, da je bila A. A. nelojalna proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ, če se v postopku ne dokaže domnevi nasprotno dejansko stanje.

5.Po izvedbi dokaznega postopka upravni organ ugotavlja, da je večina prič, ki so bile zaslišane ali pa so bile njihove izpovedbe prebrane na ustni obravnavi oziroma so bile zaslišane v postopku ugotavljanja državljanstva B. B. (C. C., Č. Č., D. D., E. E., F. F., G. G., H. H., I. I., J. J., K. K., L. L. in pravni naslednici M. M. ter N. N., katerih izpovedbe so podrobno povzete v izpodbijani odločbi), bila povezana z B. B. zaradi zaposlitve pri njem oziroma da so bili pri njem zaposleni njihovi predniki. Njihove izjave, na katere so se pravni nasledniki sklicevali v pritožbi in tudi v ponovljenem postopku, se pretežno nanašajo na življenje in ravnanje B. B., na A. A. pa v manjši meri. Upravni organ izjavam ne oporeka, prav tako ne dvomi, da je A. A. podpirala dejanja in ravnanja svojega moža, ko je pomagal znanim Radgončanom v stiski, da je tudi sama svojim znankam delila oblačila, nekaterim tudi pomagala s hrano, da je bila botra več otrokom delavcev B. B. in da se politično ni udejstvovala.

6.Po presoji upravnega organa pa izjave prič ne vsebujejo nobenih konkretnih okoliščin, ki bi doprinesle neposredno korist osvobodilnemu gibanju. Izjavi pravnih naslednic M. M. in N. N., da je bila A. A. lojalna do države, da je bila družina A. A. in B. B. vedno lojalna napram državi in vladi ter da je bila proti vojni, sta po mnenju upravnega organa (zgolj) osebni oceni pravnih naslednic, ki nista podprti z nobenim aktivnim ali pasivnim ravnanjem A. A., ki bi bilo v korist širše skupnosti oziroma slovenskega naroda oziroma narodov FLRJ. Trditve, da se je bila A. A. prisiljena izseliti iz Slovenije, da je s tem ohranila svoje življenje, pa niso izpodbile dejstva, da je na dan 4. 12. 1948, ko je stopila v veljavo novela ZDrž, že živela v tujini.

7.Upravni organ nadalje pojasnjuje, da stranke s predloženo sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti opr. št. Ks 311/2005-5 z dne 13. 3. 2006, s katero je bil spremenjen izrek sodbe Vojaškega sodišča mariborskega vojnega področja št. Sod 990/45-32 z dne 20. 8. 1945, niso dokazale lojalnega ravnanja A. A., saj se v postopku ugotavljanja državljanstva ne ugotavlja morebitna storitev kaznivih dejanj, temveč lojalno oziroma nelojalno ravnanje določene osebe, ki pa ni nujno povezano s kakršnimkoli inkriminiranim dejanjem.

8.V zvezi z navedbami pravnih naslednikov, da je družina A. A. in B. B. reševala državljane pred izselitvijo, upravni organ na podlagi izpovedb prič ugotavlja, da je B. B. rešil posameznike pred izselitvijo, vendar pa se v postopku ugotavljanja državljanstva lojalnost ugotavlja individualno, kar pomeni, da osebi, za katero se ugotavlja državljanstvo, ni mogoče pripisati ravnanja druge osebe. Dejanj B. B. torej ni mogoče pripisati A. A. Čeprav pravni nasledniki v svoji izjavi navajajo, da je A. A. svojega moža pri njegovih ravnanjih podpirala, pa v svoji izjavi konkretno niso navedli nobenega njenega ravnanja, ki bi kazalo na pomoč in podporo.

9.Upravni organ še poudarja, da ni sporno, da je A. A. živela v Gornji Radgoni s svojim možem, da se ni politično udejstvovala in ni bila članica Kulturbunda ter drugih organizacij, temveč je bila gospodinja in je skrbela za dom ter otroke. O domnevni nelojalnosti upravni organ zgolj sledi določbi tretjega odstavka 63. člena ZDen, da se za osebe, ki so bile nemške narodnosti in so živele v tujini, domneva, da so bile nelojalne, njeni nasledniki pa niso dokazali nasprotnega.

10.Zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo je tožeča stranka vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za notranje zadeve z odločbo št. 213-1069/2022/2 (133-02) z dne 10. 11. 2022 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločbo.

11.Drugostopenjski organ v zvezi s posameznimi pritožbenimi navedbami pojasnjuje, da bi diskriminacijo oseb nemške narodnosti pomenila uporaba določbe 35. člena ZDrž na način, da bi se nanašal na vse osebe nemške narodnosti, ne da bi pri tem razlikovali na podlagi kriterija, ki ga je sprejel tedanji zakonodajalec, t. j. kriterija nelojalnosti. Kot je pojasnilo Ustavno sodišče RS v zadevi U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997, razlikovanje v tem primeru ni razlikovanje po kriteriju narodnosti, pač pa razlikovanje po kriteriju (ne)lojalnosti.

12.Drugostopenjski organ nadalje navaja, da iz ustaljene upravnosodne prakse izhaja, da za bivanje v tujini na dan 4. 12. 1948 ni pomembno, ali so take osebe v tujino odšle prostovoljno ali pa bile izseljene oziroma kako drugače prisiljene oditi. Način odhoda v tujino tako ne vpliva na nesporno ugotovljeno dejstvo, da se je A. A. na dan 4. 12. 1948 nahajala v tujini. Dejanja povojnih oblasti na območju tedanje Jugoslavije v povezavi s predloženim seznamom so sicer po mnenju drugostopenjskega organa s civilizacijskega stališča vredna obsojanja, vendar pa na samo dejansko stanje ugotovitve državljanstva nimajo nobenega vpliva, razen v tistem delu, ko se utemeljuje upravičen strah za življenje in posledično odhod v tujino. Te okoliščine pa po mnenju drugostopenjskega organa za pravilno presojo dejanskega stanja niso neupoštevne.

13.Glede dokazovanja lojalnosti drugostopenjski organ pritrjuje razlogom, navedenim v prvostopenjski odločbi, in še poudarja, da po stališču sodne prakse obstaja domneva nelojalnosti tudi v primeru, ko neka oseba nemške narodnosti ni bila članica Kulturbunda.

14.V zvezi s sklicevanjem tožečih strank na sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti opr. št. Ks 311/2005-5 z dne 13. 3. 2006, s katero je bil spremenjen izrek sodbe Vojaškega sodišča mariborskega vojnega področja št. Sod 990/45-32 z dne 20. 8. 1945, drugostopenjski organ dodatno pojasnjuje, da z vzpostavitvijo domneve nedolžnosti glede kazenske odgovornosti njihove prednice ni izpodbita domneva nelojalnosti oseb nemške narodnosti, predvidena v 63. členu ZDen. Drugačna interpretacija bi pripeljala do situacije, ko bi morale osebe nemške narodnosti, ki jim kaznivo dejanje nikoli ni bilo očitano, dokazovati lojalnost, po krivem obsojenim pa lojalnosti ne bi bilo treba dokazovati. Citirana sodba tako ne šteje kot dokaz o lojalnem ravnanju njihove prednice, saj se ne ugotavlja morebitna storitev kaznivih dejanj, temveč lojalno oziroma nelojalno ravnanje določene osebe, ki pa ni nujno povezano s kakršnimkoli inkriminiranim dejanjem.

15.Po stališču drugostopenjskega organa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da bi moral organ prve stopnje pribaviti spise oseb, navedene v predlogu. Ugotovitev državljanstva je namreč samostojna pravna celota, ki v postopku denacionalizacije pomeni predhodno vprašanje po določbi 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), pri ugotavljanju državljanstva pa je za vsako konkretno osebo potrebno upoštevati predpise o državljanstvu, ki so veljali od trenutka njenega rojstva pa do njene smrti oziroma do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo, saj gre pri državljanstvu za osebno okoliščino. Navedbe, da ni mogoče poenotiti sodne prakse iz razloga, ker organ prve stopnje ni pribavil upravnih spisov vrnitve premoženja konkretno navedenim osebam, predlog tudi v ničemer ne konkretizira. Drugostopenjski organ zato zaključuje, da v predmetni zadevi ni odstopa od uveljavljene sodne prakse v postopku ugotavljanja državljanstva (in ne vračanja premoženja, kot je moč sklepati iz predloga).

Tožbene navedbe

16.Tožeče stranke (pravni nasledniki po pokojni A. A.) vlagajo tožbo zaradi bistvene kršitve pravil upravnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navajajo, da je glede na dosedanje ugotovitve ob pravilni uporabi materialnega prava A. A. šteti za jugoslovansko državljanko in državljanko Ljudske Republike Slovenije od 28. 8. 1945 do 30. 7. 1949, ko ji je državljanstvo prenehalo zaradi pridobitve avstrijskega državljanstva. Vsaka drugačna razlaga je po njihovem mnenju arbitrarna, kršitev ustavne določbe enakosti pred zakonom, ustavna kršitev do enakega varstva enakih pravic in ustavne pravice do rehabilitacije.

17.Tožeče stranke izpostavljajo, da se zaradi odmaknjenosti in dolgotrajnega reševanja njihovega denacionalizacijskega postopka vse od leta 1991 do danes ne more več izvajati veliko dokazov, ki bi jim bili v prid, kar pa ne pomeni, da jih ni več. Zaključek upravnega organa glede dokazne ocene in njegovo materialnopravno stališče ocenjujejo kot zgrešenega oziroma kot arbitrarnega in protispisnega.

18.Tožeče stranke vztrajajo pri stališču, da že dejstvo, da oseba nemške narodnosti (rojena Nemka) ni bila članica organizacije Kulturbund niti se ni kakorkoli politično udejstvovala, a contrario dokazuje, da je bila lojalna in nasprotna fašizmu ter okupatorju. Menijo, da že sama sodba o rehabilitaciji izključuje domnevo nelojalnosti. Vse priče, izpovedbe katerih upravni organ šteje kot brezpredmetne, so potrdile, da je A. A. kot gospodinja in mati med vojno glede na svoj status ravnala lojalno. Kot je razvidno iz izpovedb zaslišanih prič, njen mož ni bil politično aktiven, le dober človek in dober delodajalec z velikim socialnim čutom. Ob takšnem možu žena ni bila politično aktivna niti izpostavljena, da bi sploh morala imeti vlogo v širši skupnosti, razen skrbi za družino.

19.Po mnenju tožečih strank bi upravni organ moral navesti, kakšno stopnjo aktivnosti bi potem morali izkazati. Upravni organ namreč razširja zakonsko določbo 35. člena ZDrž na vrednote narodnoosvobodilnega boja kot narodne revolucije, česar ni mogoče spraviti v kontekst zakonskega določila. Dejstvo je, da tako A. A. kakor tudi velika večina državljanov ni vedela, kje in kako deluje NOB, kje se nahajajo njihovi člani ipd., zato ni jasno, kako naj bi potem aktivno delovali v tej smeri. Priče N. N., G. G. in F. F. pa so tudi navedle, da je družina A. A. in B. B. reševala državljane - Slovence pred izselitvijo.

20.Tožeče stranke menijo, da bi po 75 letih od vojne upravni organ moral pregledati nove zaključke zgodovinarjev o ravnanju oblasti tik po vojni, pri čemer se sklicujejo na članek avtorice Urše Vrečar z naslovom "Kakor da žrtve, ki so padle na "nepravi strani", ne smejo imeti mesta za dostojen pokop" z dne 26. 7. 2020, ki potrjuje ugotovitve, zapisane v "Spominski knjigi", imenovani "Totengedenkbuch der Deutsch Untersteirer", iz katere je podrobno razvidno dogajanje po vojni (koncentracijska in uničevalna taborišča, ječe, kjer so bili t. i. spodnji Štajerci (Volksdeutscherji) usmrčeni, masovna grobišča, izselitveni in uničevalni transporti …). Z malo nerodnosti bi bila tudi A. A. med žrtvami te oblasti, za katero upravni organ šteje, da ji ni bila lojalna. Bila je namreč obsojena, sodba pa bi bila izvršena tako proti njej kot tudi njenemu možu in tega prav gotovo ne bi preživela. Sedaj po vojni pa je bila rehabilitirana, kar je treba upoštevati. Z obnovo kazenskega postopka se ji je namreč zgodila edina pravica, česar pa upravni organ ne upošteva in se s tem krši načelo enakopravnosti.

21.Tožeče stranke vztrajajo, da bi moral upravni organ vsekakor pribaviti odločitve upravnih enot v primerih, ki so bili ugodno rešeni za stranke, t. j. potomce oseb nemške narodnosti, ki so bile likvidirane leta 1945 brez sodbe ali s citirano sodbo vojaškega sodišča, saj niso zapustili države. Ker pa se je bila A. A. prisiljena izseliti v Avstrijo, s čimer se je izmaknila likvidaciji oziroma prisilnemu delu, izrečenemu s krivično sodbo, na podlagi katere je bila leta 2006 rehabilitirana, je s tem kršeno načelo enakosti pred zakonom.

22.Prvotožeča stranka M. M. še pripominja, da je bila na zaslišanju pri upravni enoti zelo presenečena, da je bila zapisnikarica na njenem zaslišanju vodja oddelka za notranje zadeve, torej se je izvajal direkten vpliv na vodjo tega postopka. Imela je vtis, da so se stvari po številnih letih v tej upravni enoti "zataknile", kot da čas ni šel naprej.

23.Tožeče stranke predlagajo, da sodišče po izvedenem dokaznem postopku tožbi ugodi in izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno: odpravi) in ugotovi, da je bila A. A. jugoslovanska državljanka do podelitve avstrijskega državljanstva dne 30. 7. 1949, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu.

Navedbe tožene stranke

24.Tožena stranka je sodišču predložila upravni spis in v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri izdani odločbi, saj ocenjuje, da je le-ta pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu, navedbe tožečih strank pa ocenjuje kot neutemeljene. Naslovnemu sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Odločitev brez glavne obravnave

25.Sodišče je v predmetni zadevi odločilo brez glavne obravnave v skladu s 5. alinejo drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), saj so se tako tožeče stranke kot tudi tožena stranka po pozivu sodišča z dne 19. 11. 2024 glavni obravnavi odpovedali in soglašali, da sodišče odloči na podlagi podatkov v spisu.

Sodna presoja

Tožba ni utemeljena.

27.V obravnavani zadevi med strankami ni sporno, da je bila A. A. oseba nemške narodnosti in da je na dan uveljavitve novele ZDrž, to je na dan 4. 12. 1948, živela v tujini (Avstriji). Sporno pa je vprašanje, ali je bila A. A. nelojalna proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ oziroma ali so njeni pravni nasledniki v upravnem postopku uspeli dokazati nasprotno in ali je posledično pravilna odločitev upravnega organa, da A. A. ne šteje za jugoslovansko državljanko.

28.Državljanstvo se ugotavlja po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 24/07 - uradno prečiščeno besedilo in 40/17). S tem predpisom je zagotovljena kontinuiteta s prejšnjimi pravnimi redi. Določbe predpisov o državljanstvu se uporabljajo v postopkih ugotavljanja državljanstva za čas, ki je pravno pomemben v določenem primeru, četudi več ne veljajo v času, ko se državljanstvo osebe individualno ugotavlja, za kar gre tudi v obravnavani sporni zadevi. Ugotavljanje državljanstva torej ne pomeni odločanja o pridobitvi ali o odvzemu državljanstva za nazaj, ampak upravni organ z uporabo določb predpisov o državljanstvu ugotavlja, ali je določena oseba imela tako jugoslovansko kot tudi slovensko republiško državljanstvo v nekem preteklem časovnem obdobju, ali ji je kadarkoli do njene smrti oziroma do trenutka ugotavljanja njenega državljanskega statusa državljanstvo morebiti prenehalo oziroma ali ga je sploh kdaj pridobila.

29.Pri ugotavljanju državljanstva za konkretno osebo je treba upoštevati predpise o državljanstvu, ki so veljali v trenutku njenega rojstva do smrti oziroma do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo. Med te predpise sodi tudi ZDrž, ki je začel veljati dne 5. 7. 1946.

30.Skladno z drugim odstavkom 35. člena ZDrž se za državljane FLRJ niso štele osebe nemške narodnosti, ki so ob uveljavitvi novele, tj. na dan 4. 12. 1948, živele v tujini, in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Ustavno sodišče RS, ki je presojalo ustavno dopustnost te določbe, je v odločbi št. U-I-23/93 z dne 23. 3. 1997 ugotovilo, da uporaba določbe drugega odstavka 35. člena ZDrž v postopkih ugotavljanja državljanstva ni v neskladju z Ustavo RS.

31.V navedeni odločbi je Ustavno sodišče RS pojasnilo, da so s takšno ureditvijo povojne jugoslovanske oblasti odrekle pridobitev jugoslovanskega državljanstva osebam, ki so bile v času okupacije lojalne nemškemu Reichu. Ta odločitev je bila predmet suverene presoje tedanje novo nastale države in odraz tedanje mednarodne situacije. Vsaka država pa ima pravico, da s svojo zakonodajo uredi, kdo so njeni državljani. Takšna ureditev tudi ni nasprotovala splošnim pravnim načelom, ki so jih že tedaj priznavali civilizirani narodi, ki so bili v drugi svetovni vojni žrtve nacionalsocialističnega totalitarnega režima. Poleg tega pa so bili tudi z ustreznimi mednarodnimi pravnimi akti, ki so jih izdale zavezniške sile, postavljeni pravni temelji, ki so opredeljevali odgovornost nemškega ljudstva za storjene zločine in povzročeno škodo v drugi svetovni vojni (Potsdamski sporazum, sklenjen 2. 8. 1945, ki je postal temelj mirovnih pogodb). Glede na tedanje povojne razmere ter izid vojne tedanjemu zakonodajalcu kljub uveljavitvi dejanske retroaktivnosti v izpodbijani določbi tako po stališču Ustavnega sodišča RS ni mogoče očitati, da je ravnal nedopustno. V skladu z načelom pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva je zato tudi v postopkih, ki jih vodijo pristojni organi na podlagi izpodbijane določbe, priznavati pravno veljavnost te določbe.

32.Ustavno sodišče RS je ob tem še pojasnilo, da zakonodajalec tedaj ni dal jugoslovanskega državljanstva le tistim osebam nemške narodnosti, ki so bile nelojalne, torej temelj za razlikovanje ni bila narodnost, ampak delovanje posameznika med vojno. Posledično nista v nasprotju s prvim odstavkom 14. člena Ustave RS določbi ZDen, po katerih je treba šteti, da je pri osebah, za katere se ugotavlja jugoslovansko državljanstvo, po določbi drugega odstavka 35. člena ZDrž podana izpodbojna domneva nelojalnosti. Z njima se namreč ne vzpostavlja med morebitnimi denacionalizacijskimi upravičenci razlikovalni kriterij po narodnosti, ampak kriterij, ki ga je vzpostavil že tedanji povojni zakonodajalec ob času odvzema premoženja - to je razlikovalni kriterij nelojalnosti. Ker je pri takšni domnevi stranki dovoljeno dokazovanje nasprotnega, določbi tudi ne nasprotujeta 22. členu Ustave RS.

33.Po ustaljenem stališču sodne prakse tako Upravnega sodišča RS kot tudi Vrhovnega sodišča RS se domneva nelojalnosti izpodbije le, če se dokaže kontinuirano aktivno ravnanje v korist slovenskega naroda, ali če obstajajo kakšne druge okoliščine, ki izpodbijajo to domnevo. Pri tem je dokazno breme na strani tistega, ki dokazuje obstoj lojalnosti. Kot je pojasnil že upravni organ, bi torej morale tožeče stranke predložiti oziroma predlagati dokaze, s katerimi bi bilo izkazano, da je A. A. kontinuirano delovala v interesu z narodnimi in državnimi koristmi narodov FLRJ oziroma da je bila aktivna v boju na strani protifašistične koalicije. Zgolj opustitev ravnanj, ki bi bila uperjena zoper slovenski narod ali narodnoosvobodilno gibanje, ne zadošča za izpodbitje domneve nelojalnosti. Prav tako nečlanstvo v nacističnih organizacijah oziroma v Kulturbundu po stališču sodne prakse ne zadošča za izpodbitje domneve nelojalnosti. Tudi nesovražen odnos do Slovencev in znanje slovenskega jezika ne pomenijo (zadostnih) dokazov, ki bi lahko prepričljivo izpodbili zakonsko domnevo o nelojalnosti.

34.Sodišče soglaša z razlogi, ki jih je glede presoje lojalnosti A. A. v izpodbijani odločbi navedel upravni organ (tako prvostopenjski kot drugostopenjski), zato se skladno z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 v celoti sklicuje na utemeljitev v obeh upravnih odločbah, k temu pa še dodaja:

35.V upravnem postopku med strankami ni bilo sporno, da je A. A. imela zlasti vlogo žene, gospodinje in matere, medtem ko se politično ni udejstvovala. Tožeče stranke so se v predmetnem postopku sklicevale zlasti na okoliščino, da je A. A. podpirala svojega moža B. B. v njegovih prizadevanjih za pomoč Slovencem, npr. v zvezi z izselitvijo F. F., o čemer je slednji izpovedal v upravnem postopku. Upravni organ sicer ni podvomil v navedbe prič, da je B. B. rešil posameznike pred izselitvijo, vendar pa je pri tem sledil stališču sodne prakse, da se lojalnost ugotavlja invidividualno, kar pomeni, da osebi, za katero se ugotavlja državljanstvo, ni mogoče pripisati ravnanja druge osebe.

36.K temu sodišče še dodaja, kot je sicer omenil že drugostopenjski organ, da lojalnost B. B. v postopku ugotavljanja državljanstva ni bila dokazana, o čemer je Upravno sodišče RS odločilo s sodbo opr. št. I U 1407/2011-9 z dne 4. 7. 2012. V navedeni sodbi je sodišče ugotovilo, da tožniki niso izkazali zadostnega aktivnega ravnanja imenovanega v korist slovenskega naroda oziroma niso dokazali obstoja okoliščin, ki bi prepričljivo izpodbile zakonsko domnevo nelojalnosti B. B., saj niso predložili dokazov, da imenovani ni bil član Kulturbunda in da je kontinuirano deloval v interesu z narodnimi in državnimi koristmi narodov FLRJ niti ni bil aktiven v boju na strani protifašistične koalicije. Čeprav naslovno sodišče sicer ni vezano na ugotovitve v citirani pravnomočni sodbi, ki se nanaša na moža prednice tožečih strank, pa navedene okoliščine povzema iz razloga, ker so se tožeče stranke sklicevale na to, da bi se morala ravnanja družine A. A. in B. B. obravnavati enotno v smislu, da je A. A. podpirala svojega moža in jim ni nasprotovala. Ker pa tudi za njenega moža B. B. v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi aktivno kontinuirano deloval v korist slovenskega naroda, sodišče tudi v predmetni zadevi sodi, da vloga njegove žene A. A. ni bila tolikšna, da bi bila domneva nelojalnosti v konkretnem primeru ovržena, saj v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi sama kakorkoli pomagala protifašistični koaliciji. Na podlagi navedenega je tako utemeljen zaključek upravnega organa, da tožeče stranke kljub izvedbi obsežnega dokaznega postopka niso izkazale nobenih konkretnih okoliščin, da bi ravnanje A. A. doprineslo neposredno korist osvobodilnemu gibanju in posledično niso uspele izpodbiti domneve nelojalnosti, določene v drugem odstavku 35. člena ZDrž.

37.Po presoji sodišča so neutemeljene tudi tožbene navedbe, da že sama sodba o rehabilitaciji izključuje domnevo nelojalnosti. Ustavno sodišče RS je namreč v odločbi št. U-I-23/93 z dne 23. 3. 1997 pojasnilo, da se niti določba drugega odstavka 35. člena ZDrž niti določba tretjega odstavka 63. člena ZDen ne nanašata na kazenske postopke oziroma na ureditev kazenske odgovornosti. V obravnavanem primeru je bila zahteva za spremembo pravnomočne sodbe utemeljena (že) iz razloga, ker je bila A. A. obsojena po določbah Uredbe, ki so bile uporabljene kot gola inkriminacija statusa ter se niso nanašale na določno opredeljene obtožence, tudi sicer pa je bila Uredba o vojaških sodiščih že v času nastanka v očitnem nasprotju s splošnimi, od civiliziranih narodov priznanimi načeli (tako sodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti opr. št. Ks 311/2005-5 z dne 13. 3. 2006). Ker se torej pri odločanju o obstoju kaznivih dejanj ni odločalo o (ne)lojalnosti v smislu drugega odstavka 35. člena ZDrž, upravni organ na to odločitev ni vezan, tudi sicer pa je organ, ki vodi postopek, pri ugotavljanju dejanskega stanja vezan le na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je obtoženec spoznan za krivega.

38.Kot je že pojasnil upravni organ, za pravilno uporabo določbe drugega odstavka 35. člena ZDrž (glede bivanja v tujini na dan 4. 12. 1948) po stališču sodne prakse ni relevantno, ali so osebe nemške narodnosti v tujino odšle prostovoljno ali pa bile izseljene oziroma kako drugače prisiljene oditi, zato se sodišče posebej ne opredeljuje do tozadevnih navedb tožečih strank v zvezi z ravnanjem povojnih oblasti do oseb nemške narodnosti.

39.Glede zavrnitve dokaznega predloga tožečih strank za pridobitev upravnih spisov, ki se nanašajo na potomce likvidiranih oseb, za katere se je štelo, da niso zapustile države, in so bili posledično upravičeni do vrnitve premoženja, sodišče meni, da ne gre za bistveno kršitev določb postopka. V navedenih primerih je namreč očitno šlo za drugačno dejansko stanje, zaradi česar uporaba določbe drugega odstavka 35. člena ZDrž ni prišla v poštev. Kot že obrazloženo, pa je Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 presojalo vprašanje ustavnosti navedene določbe oziroma celotne ureditve glede statusa denacionalizacijskih upravičencev v povezavi z ugotavljanjem državljanstva, tudi z vidika 14. in 22. člena Ustave RS, in je ugotovilo, da uporaba določbe drugega odstavka 35. člena ZDrž v postopkih ugotavljanja državljanstva ni diskriminatorna oziroma protiustavna.

40.V zvezi s tožbenimi navedbami, da se je prvotožeči stranki M. M. ob zaslišanju na ustni obravnavi zdelo nenavadno, da je bila zapisnikarica vodja oddelka za notranje zadeve oziroma da naj bi se izvajal direkten vpliv na vodjo tega postopka, sodišče še pojasnjuje, da lahko v skladu s prvim odstavkom 37. člena ZUP stranke zahtevajo izločitev uradne osebe iz razlogov, naštetih v 35. členu tega zakona, lahko pa tudi, kadar druge okoliščine vzbujajo dvom o njeni nepristranosti. Pri tem mora stranka navesti okoliščine, zaradi katerih je po njenem mnenju podan kakšen razlog za izločitev. Določbe tega zakona o izločitvi se smiselno uporabljajo tudi za zapisnikarje.

41.Po pregledu upravnega spisa sodišče ugotavlja, da tožeče stranke predloga za izločitev uradne osebe ali zapisnikarice niso podale, tudi sicer pa iz samega vodenja postopka niso razvidne nikakršne okoliščine, ki bi vzbujale dvom v nepristranskost uradnih oseb oziroma zapisnikarice. Prav tako izpodbijana odločba, ob upoštevanju zgoraj citirane sodne prakse, v ničemer ne odstopa od odločitve v vsebinsko primerljivih zadevah.

42.Na podlagi zgoraj obrazloženega je sodišče ugotovilo, da je odločitev upravnega organa pravilna in zakonita, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, spoštovana pa so bila tudi pravila postopka. Sodišče je zato tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

43.Izrek o stroških upravnega spora je odpadel, saj stranki do izdaje sodbe povrnitve stroškov nista zahtevali. Pa tudi, če bi jih, do povrnitve stroškov ne bi bili upravičeni, saj v primeru, da sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

Zveza:

Zakon o državljanstvu Federativne ljudske republike Jugoslavije (1946) - ZDrž - člen 35, 35/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.